Part

 1 I      |        privilo k zalemu mladiču, ki ji je s toliko ljubeznijo položil
 2 I      |       Andrej do svoje izvoljenke in ji globoko pogledal v oči? ~"
 3 II     |            je, da pride sem, ker so ji sorodniki pomrli razen opata
 4 IV     |             sestro šetal po vrtu in ji razlagal svoje skrbi. ~"
 5 VII    |         sredi razljučene množice in ji z mogočnim glasom zaklical: ~"
 6 IX     |            odklanjala priporočenega ji ženina. ~Opat pa ni odnehal,
 7 XI     |        poslušala. ~"Lej, Polonica," ji je govoril, "saj sama veš,
 8 XI     |         bolezni. Moja nevesta - Bog ji daj dobro, zdaj je omožena
 9 XI     |           mežnarja v Šent Vidu. Bog ji daj dobro - slabo se ji
10 XI     |             ji daj dobro - slabo se ji godi, da bolj ni mogoče." ~"
11 XI     |           tudi ne zasluži, da bi se ji bolje godilo," je trdo pripomnila
12 XI     |           poleg Polonice na klop in ji, kolikor je njemu sploh
13 XIV    |             položaj, a to spoznanje ji je dalo moč za obrambo.
14 XIV    |        skoro hripav v razburjenosti ji rekel polglasno: ~"Moja
15 XIV    |       sunila v prsi bodalce, katero ji je bil daroval Matija. ~"
16 XVI    |      nevarnosti."  "E, posebnega se ji ne more zgoditi." ~"Ali
17 XIX    |         bila tako zastražena, da se ji ni dalo približati. ~Rovan
18 XIX    |            je pa Rovan dober, da bi ji pomagal." ~"Grajščinska
19 XIX    |            hotela Rovanu zahvaliti, ji je Rovan pokazal hrbet in,
20 XX     |            duše in njeni tlačani so ji to zaničevanje pošteno vračali
21 XX     |             kmetskimi ženskami. ~Ko ji je Margareta povedala, kar
22 XX     |            je videla z okna in srce ji je začelo hitreje biti,
23 XX     |         Margareto za roko, kakor bi ji hotel kosti zdrobiti, iz
24 XXI    |            potem pa odšla. Kmalu so ji sledili tudi drugi. Posli
25 XXVII  |       seznaniti z Rovanom. Albertus ji je svetoval, naj na vse
26 XXVII  |          tako neprisiljeno vede, in ji je očitaje zašepetala: ~"
27 XXVII  |            velikodušni in odpustite ji." ~"Nimam vzroka, da bi
28 XXVII  |          Rovanu in Margareti, da bi ji ne ušla nobena beseda, in
29 XXVIII |         Margareta na stol. Solze so ji zarosile oči in njene tresoče
30 XXVIII |          Sara pa je imela deklo, ki ji je bilo ime Hagar. In rekla
31 XXIX   |           ga pelje k vojvodinji, da ji ima nekaj važnega sporočiti.
32 XXXIII |             do vozička, in solze so ji zalile oči. "Ali me še poznate?" ~
33 XXXIII |          njen brat stopil k Matiji, ji je bilo takoj vse jasno
34 XXXIII |             roke, se smejala, da so ji prišle solze v oči, in klicala
35 XXXVIII|           ni mogla prečuditi, da se ji je vojvodinja začela prav
36 XXXVIII|            prisrčno zahvaljevati in ji zagotavljati, da ji te usluge
37 XXXVIII| zahvaljevati in ji zagotavljati, da ji te usluge nikdar ne pozabi.
38 XXXVIII|            o opatovem naklepu. Opat ji je bil samo povedal, da
39 XXXVIII|         strmela in bridka čustva so ji zalila srce. Sama ni umela,
40 XXXVIII|       zaljubljena v Rovana, a sedaj ji je bilo hipoma jasno, da
41 XXXVIII|           videla okrog sebe, vse se ji je gnusilo; gnusilo se ji
42 XXXVIII|           ji je gnusilo; gnusilo se ji je početje opatovo, gnusilo
43 XXXIX  |          ima objokane oči, a ko sem ji povedala, da ste Vi tukaj,
44 XXXIX  |              Kaj to pomeni? Kaj ste ji pa storili?" ~Rovan je ta
45 XXXIX  |      Pristopila je k zidu, a Matija ji ni dal časa, da bi ga kaj
46 XLII   |         peljejo k Margareti, češ da ji ima nekaj važnega povedati. ~"
47 XLIII  |        hitro pristopil k nji. Nežno ji je položil roko ogrok pasu
48 XLIII  |             je povedala Rovanu, kar ji je sporočil Matija, in ga
49 XLIII  |            in ga potem prosila, naj ji svetuje, kaj bi bilo storiti,
50 XLIII  |           sedela pri njima. Lica so ji žarela, v očeh pa se ji
51 XLIII  |             ji žarela, v očeh pa se ji je pojavil sijaj, ki je
52 VL     |            Margareto s tal. Pri tem ji je bil položil roko okrog