Part

  1 II    |         drugi spremljevalec, stari Matija, o katerem se je govorilo,
  2 III   |           roke," je zaklical stari Matija in v tistem hipu je skočil
  3 III   |            na mestu glavo razklal. Matija je v tistem trenutku tudi
  4 III   |          potegnil s seboj jezdeca. Matija je priskočil in sunil napadalcu
  5 III   |           Matijev usnjeni jopič. ~"Matija - pomagaj," se je zdaj slišal
  6 III   |          zdaj slišal Rovanov glas. Matija je takoj priskočil in videl,
  7 III   |          da so kar iskrre švigale. Matija je planil najprej k Rovanu,
  8 III   |          šel nad svoja sovražnika, Matija pa je hitel drugemu tovarišu
  9 III   |            je prepozno. Prav ko je Matija pritekel na bojišče, se
 10 III   |           je ljut boj. Že je začel Matija obupavati, ko je videl,
 11 III   |            konja izgubil. Rovan in Matija sta ostala kot zmagovalca
 12 III   |          huda," se je zdaj oglasil Matija in ves upehan sedel na stegno
 13 III   |       opatovih pisem," je godrnjal Matija in na en požirek izpraznil
 14 III   |            poberiva." je odgovoril Matija in brez odlašanja začel
 15 III   |            zamudiva preveč časa." ~Matija je ravno poskušal klobuk
 16 III   |            tod," je kratko odvrnil Matija in urno preobračal žepe
 17 III   |         tem rešena njegova duša." ~Matija pa nikakor ni bil mnenja,
 18 III   |          mu je curljala čez obraz. Matija ga je nagovarjal, naj si
 19 IV    |        drgnili sence z octom. Tudi Matija, Rovanov spremljevalec,
 20 IV    |           je ranjen," je odgovoril Matija. "Napadeni smo bili. Pet
 21 IV    |            živ?" je veselo vprašal Matija. "Oh, ko bi bil zdrav -
 22 IV    |       iznenaden zaklical: ~"Rovan! Matija! Hvaljen Jezus, da sta prišla." ~
 23 VI    |          mož - samostanski vojščak Matija. ~Vizitator se je zdaj obrnil
 24 VI    |             Vaša milost," je dejal Matija. "A kako naj revici vesta,
 25 VI    |        tako govoriti. Kdo pa si?" ~Matija, ki je bil med tem pogovorom
 26 VI    |               Vaša milost, jaz sem Matija Jazbec, samostanski vojščak.
 27 VI    |        hlapec, v meniško celico?" ~Matija je bil zdaj v veliki zadregi
 28 VIII  |            Poveljnik straže je bil Matija Jazbec in vojščaki so vestno
 29 VIII  |      majoliko, ki mu jo je ponudil Matija. ~"E, Matija, se je šalil
 30 VIII  |            je ponudil Matija. ~"E, Matija, se je šalil prior, zate
 31 VIII  |         prior, je resno pritrjeval Matija, a ravno to je veselje mojega
 32 VIII  |                Kaj bo pa po smrti, Matija? Misli na dušo! Če se ne
 33 VIII  |            nebeškega kraljestva." ~Matija je sklonil glavo in premišljeval,
 34 VIII  |  pridigoval prior. V pekel pojdeš, Matija." ~"Eh, kaj," je rekel Matija, "
 35 VIII  |      Matija." ~"Eh, kaj," je rekel Matija, "hudič bo z menoj že nekoliko
 36 VIII  |            zadnje popotnice." ~"O, Matija, tvoje misli so grešne.
 37 VIII  |         menda ne bo," je odgovoril Matija. "Veste, gospod prior, meni
 38 VIII  |       pravzaprav istih misli kakor Matija, samo priznati ni tega hotel,
 39 VIII  |            se je začelo daniti, je Matija zlezel iz stolpa in koj
 40 VIII  |            ali opat mu ni verjel. ~Matija se je zadovoljno vrnil v
 41 VIII  |              Dobro delo si storil, Matija," je rekel Andrej, "in Bog
 42 IX    |         bivajoče. ~"Boš videl," je Matija pripovedoval Rovanu, ta
 43 IX    |           se! Naj se!" je rentačil Matija. Seveda naj se! Saj je tudi
 44 IX    |            se je malo nalezel. ~In Matija se je smejal na vse grlo,
 45 X     |          pravil tisti tvoj norčavi Matija, ki je vse to videl. Glogvic
 46 XI    |          tolažila stara mati in pa Matija Jazbec, katerega je bil
 47 XI    |    Polonico in njeno staro mater. ~Matija ni mogel videti solza. Ljubil
 48 XI    |          Zakaj pa ne?" se je čudil Matija. "Rakija je najboljše zdravilo
 49 XI    |               Kaj si imel nevesto, Matija?" ga je vprašala in si otrla
 50 XI    |            še kakšno!" se je bahal Matija. "Najlepša je bila v šentviški
 51 XI    |            vedno tišči v farovž." ~Matija je modro prikimaval. ~"Prav
 52 XI    |            ničesar bati," je dejal Matija. "Rovan je meni naročil,
 53 XI    |            sta" ~"Le nič ne skrbi, Matija," je nadaljevala starka. "
 54 XI    |          znamenje zaradi pomoči." ~Matija je bil užaljen. Široko se
 55 XI    |        Vidu, mi je enkrat dejala: ,Matija, če že ni moškega, en par
 56 XI    |      toložbo, da čuva nad vami sam Matija Jazbec." ~"Tepec" to je
 57 XI    |        dala, nego je odšla v hišo, Matija pa je sedel poleg Polonice
 58 XI    |          krempljih. Vidiš, punca," Matija se je primaknil bližje in
 59 XI    |          kak jastreb - brani se." ~Matija je segel v svoj jopič in
 60 XI    |           sem dober," se je smejal Matija. "In po Rovanu nič ne žaluj.
 61 XII   |           resno in dostojno vedel. Matija, ki je redno vsak dan prihajal,
 62 XII   |        Prišel je pa dan, ko je bil Matija kaj neprijetno prebujen
 63 XII   |        skrivnostni tatinski lovec. Matija je na prvi pogled spoznal
 64 XII   |           zahaja semkaj," je začel Matija z veliko ravnodušnostjo
 65 XII   |        vinom in ta - misleč, da ga Matija ni spoznal - se ni branil. ~"
 66 XII   |               Ho-ho," se je smejal Matija. "Kaj misliš, da bo mene
 67 XII   |           opata." ~Tako je govoril Matija z veliko resnobo. Starka
 68 XII   |            Polonica sta se čudili, Matija pa se je obrnil do dozdevneta
 69 XII   |            potisnila Matijo v kot, Matija pa je skakal kakor besen
 70 XII   |       zaničljivo smejal. Ker se ga Matija ni lotil, minila ga je vsa
 71 XII   |          stran, pravim," je ukazal Matija. "Ti, Polonica, pa prinesi
 72 XII   |         vrata in je ponosno odšel. Matija je kričal za njim: ~"Le
 73 XII   |         Polonica. ~"Pogumen pa si, Matija, pogumen," se je rogala
 74 XII   |           močite," je osorno rekel Matija. "Ko bi hotel, bi moža lahko
 75 XIII  |        Opat je še tisti dan, ko ga Matija zalotil pri Polonici, prihitel
 76 XIII  |           in ju pripelje semkaj. ~"Matija bo gotovo odslej bolje pazil
 77 XIII  |           drevesi, proti kolibi. ~"Matija mora biti še v hiši, ker
 78 XIII  |            je, da smo previdni."  "Matija je kakor ris," je dejal
 79 XIII  |             Branil se bo, in kogar Matija zadene, gre gorak s tega
 80 XIII  |             ki jih je bil prinesel Matija "za strašilo". Matija pa
 81 XIII  |     prinesel Matija "za strašilo". Matija pa je bil v hiši. Čeprav
 82 XIII  |    natančno slišalo, kaj da govori Matija. ~Napadalci so vzeli meče
 83 XIII  |       divje zveri so vdrli v sobo. Matija, ki je sedel za mizo je
 84 XIII  |          da se je takoj ulila kri. Matija je takoj omahnil in je padel
 85 XIII  |       tistem hipu, ko je bil zadet Matija, skočila nad ženski, ki
 86 XIII  |            Kos za hlapci v gozd. ~"Matija Jazbec ne bo več norcev
 87 XIII  |    ležečega Matijo. Naenkrat se je Matija začel premikati, odprl je
 88 XIV   |           katero ji je bil daroval Matija. ~"Ah" je dihnil opat in
 89 XV    |               XV. ~Težko je prišel Matija Jazbec na grajščino Smreko.
 90 XV    |            zanj skrbel, tako da je Matija čez nekaj dni bil zopet
 91 XV    |           ženske imenovale Turka. ~Matija je samo staremu Rovanu povedal,
 92 XV    |         razmere dobro znane. ~Toda Matija se ni dal zapeljati, da
 93 XV    |      Včasih sem mislila, da si ti, Matija, moder kakor kralj Salomon,
 94 XV    |           pridigujejo?" je vprašal Matija mirno in z dostojanstveno
 95 XV    |         reč, taka sodba," je dejal Matija. "Tako modro sodbo, kakor
 96 XV    |           enske so udarile v smeh, Matija pa se ni dal premotiti,
 97 XV    |            je že mogoče," je menil Matija. "Jaz sem v Ljubljani doživel
 98 XV    |           veže na dvorišče. ~Tu je Matija naletel na starega oskrbnika
 99 XV    |            to zgodilo?" je vprašal Matija. ~""e pred več dnevi, tisti
100 XV    |          Polonica in njena mati." ~Matija se je zamislil, čez nekaj
101 XV    |          imajo Polonico skrito." ~"Matija - to je nevarno. Kdo ve,
102 XV    |            v tistem trenutku je že Matija planil naprej in zavriskal: ~"
103 XVI   |           in njegov zvesti tovariš Matija Jazbec iz smreške grajščine
104 XVI   |       grajščine dol proti Zatični. Matija je bil Andreju pač povedal,
105 XVI   |         tiha, ko sta šla Andrej in Matija med travniki in polji dol
106 XVI   |            izginila. ~Med potjo je Matija na različne načine pripravljal
107 XVI   |            ne šalim," je zatrjeval Matija. "Bog me daj, da bi se šalil.
108 XVI   |         čez nekaj časa zopet začel Matija, "ali se še spominjaš tiste
109 XVI   |             Pa je škoda," je menil Matija. "Prav dobra pridiga je
110 XVI   |            povedal," je nadaljeval Matija. "Prior je pravil, da je
111 XVI   |        eden mora vendar začeti." ~"Matija," je vzplamtel zdaj Andrej, "
112 XVI   |            vem, kaj se ti zgodi." ~Matija se je Andrejeve jeze nekoliko
113 XVI   |           nič vedel," je odgovoril Matija. ~"Povej, kar veš!" ~"Jaz
114 XVI   |       Andrej je Matijo izpustil in Matija se je lepo počasi usedel
115 XVI   |        spet najde svoj prostor." ~"Matija, lepo te prosim, povej,
116 XVIII |         sta ležala Andrej Rovan in Matija Jazbec ter prežala, kdaj
117 XVIII |          čudnega. ~Ure so tekle in Matija je postal lačen in žejen. ~"
118 XVIII |     zadržim." ~Počasi je odkorakal Matija proti kočam, ki so bile
119 XVIII |           zgodilo nekaj posebnega. Matija je postal radoveden in je
120 XVIII |          revica znorela," je menil Matija, "pa je obleko vrgla od
121 XVIII |            jo dobili v vodnjaku." ~Matija je stopil čez prag in je
122 XVIII |      trpite," je ves besen zatulil Matija in planil pokonci. "Zakaj
123 XVIII |           bili vajeni takih besed, Matija pa v besnosti še zapazil
124 XVIII |            nič krvi več v žilah?" ~Matija je potegnil meč iz nožnice
125 XVIII |          so jahali njegovi gostje. Matija je planil iz sobe. ~"Stoj,"
126 XVIII |         opat ves začuden, da ga je Matija na potu ustavil. ~"Premilostni
127 XVIII | Premilostni gospod opat," je rekel Matija, "v oni koči imamo umirajočega
128 XVIII |         tega še ni vedel. ~Opat in Matija sta prišla v kočo. Mirno
129 XVIII |          nekako zapovedujoče rekel Matija. In pozabivši vse dolžno
130 XVIII |       mrtva pred vami?" je vprašal Matija. ~"Ne - ne poznam je," je
131 XVIII |            nji, prav tako Rovan in Matija. ~"Kdo si ti?" je vprašal
132 XVIII |         opata ubil, a priskočil je Matija in ga zadržal. ~"Ne, ne,"
133 XVIII |       naznaniti, ta naj ga sodi." ~Matija se je moral dolgo truditi,
134 XVIII |       poljubljal njeno bledo lice. Matija pa je sunil opata z nogo
135 XIX   |      pristavo vžgali ... ~Rovan in Matija sta se bila umaknila na
136 XIX   |           priprave za maščevanje. ~Matija je hodil po vaseh in previdno
137 XIX   |           gozd les sekat. Rovan in Matija sta slučajno prišla od druge
138 XIX   |        trenutkih sta bila Rovan in Matija pri kočiji, kmetje so bili
139 XIX   |            bi zinil besedo, odšel. Matija pa mu ni sledil; videl je
140 XIX   |      zadovoljna in je sedla v voz, Matija pa je pognal konje. ~V hitrem
141 XIX   |           konje. ~V hitrem diru je Matija pripeljal opatovo sestro
142 XIX   |          hlapci prevzeli konje, je Matija zapustil svoj sedež in ravnodušno
143 XIX   |         malo!" ~"Čemu?" je vprašal Matija. "Kaj pa še želite?" ~"Za
144 XIX   |      pridržite ta denar," je dejal Matija odurno in zakopal obe svoji
145 XIX   |       Seveda si upam," je rentačil Matija. "Naj mi le pride v roke!
146 XIX   |           briga?" se je obotavljal Matija. "Nemara bi me dali še zapreti,
147 XIX   |   hvaležnost," je odurno pripomnil Matija. "Vi ste opatova sestra -" ~
148 XIX   |    odnehala in končno res spravila Matija v hišo. ~"Tako, zdaj pa
149 XIX   |       vedeti, naj pa bo," je rekel Matija. Sedel je na klop, vzel
150 XIX   |            Kakor hočete," je dejal Matija, "resnica je pa vendar.
151 XIX   |       Pavel Glogvic," je odgovoril Matija. "Pa tudi drugi. Prav živinsko
152 XIX   |         sem vam povedal," je dejal Matija trdo. "Sploh pa vi lahko
153 XIX   |         prav," je kratko odgovoril Matija, ne da bi kaj obljubil. "
154 XIX   |         sobo in iti k vojvodinji. ~Matija se je bil medtem previdno
155 XIX   |         zmenili. ~Pred vrati si je Matija oddahnil. Zdaj ni bil več
156 XIX   |        naročilo nič prav ugajalo. ~Matija pa se ni dal tako poceni
157 XIX   |          Ne, pravim jaz," je trdil Matija. ~"Zakaj ne?" se je čudil
158 XIX   |          petami!"  Tako je govoril Matija in potem odkorakal zadovoljno
159 XX    |           česar ga je bil obdolžil Matija.  "Ni res!" pritrdi opat
160 XXII  |          Rovan in njegov prijatelj Matija. ~"e od daleč je spoznal
161 XXII  |              e od daleč je spoznal Matija priorja, in ker ni bilo
162 XXII  |             prečastiti gospod," je Matija ogovoril Markvarda, "po
163 XXII  |             kar je besedičil jezni Matija. Pristopil je bil k Rovanu
164 XXII  |          in se zapletla v pogovor. Matija jima je počasi sledil. Naenkrat
165 XXII  |            in se spustila v beg. A Matija je vzpodbodel svojega konja
166 XXII  |            moža čutila, da jima je Matija za petami, sta se ločila.
167 XXII  |        stekel na drugo stran. Toda Matija ni niti trenutek pomišljal,
168 XXII  |            tla. V tem hipu je tudi Matija skočil s sedla in prijel
169 XXII  |            bi govoril besedice, je Matija begunca privezal h konju
170 XXII  |            in začel glasno moliti. Matija pa je priorja sunil vstran,
171 XXIII |       Smreka in se boril s smrtjo. Matija ga je z veliko težavo spravil
172 XXIII |            vrat, je skočil k njemu Matija. ~"Gospod pater," je rekel, "
173 XXIII |    ugovarjal in se branil iti, ali Matija se za to ni zmenil. ~"Če
174 XXIII |        pojdete pa zgrda," je dejal Matija, zgrabil šibkega patra in
175 XXIII |            na smreško graščino, je Matija rekel patru: ~"Rovan je
176 XXIII |       smatra ranjenca za rešenega. Matija je bil tega sporočila tako
177 XXIII |      graščini veliko posvetovanje. Matija je sicer Rovana silil, naj
178 XXIII |            da je bil navzočen tudi Matija. Posvetovali so se, kake
179 XXIII |           pa resnico," je godrnjal Matija. "Posveten človek že še
180 XXIII |            ti menihi." ~"Le molči, Matija," ga je prekinil Rovan, "
181 XXIII |          Pa še nekaj, je pripomnil Matija. Postavite v pismo, da mora
182 XXV   |            prijezdil pred samostan Matija Jazbec. Kako bi trenil,
183 XXV   |            Vivat - vivat!" je vpil Matija in veselo sukaj svoj zaprašeni
184 XXV   |          sam odpovedal," je pravil Matija. "Ko so bili gospodje zbrani
185 XXV   |       novega opata," je nadaljeval Matija, "se je oglasil Hugon Alba
186 XXVI  |            prahu ležeče ljudstvo. ~Matija Jazbec je bil edini, ki
187 XXVI  |         njega. ~"Šleve ste," se je Matija jezil, "šleve, pa ne možje.
188 XXVI  |       enkrat videli novega opataa. Matija pa je v svoji jezi pobral
189 XXVIII|         smeh. Med posli sta sedela Matija, ki je bil Rovana spremil
190 XXVIII|            Rovan je slišal, kjo je Matija kričal: ~"In če ste stokrat
191 XXVIII|              To ni greh," je trdil Matija. "Če vi to trdite, je to
192 XXVIII|             in pogledal v kuhinjo. Matija je imel pred sabo velik
193 XXVIII|           opat ne utaji," je godel Matija. ~"Kaj si pa slišal, Matija,"
194 XXVIII|        Matija. ~"Kaj si pa slišal, Matija," je vprašal kočijaž z veliko
195 XXVIII|        slišali v cerkvi," je dejal Matija. "Ali poznate očaka Abrahama?" ~
196 XXVIII|        sveto pismo," je nadaljeval Matija. "Abraham je imel ženo,
197 XXVIII|          Nič 'ali'," se je togotil Matija. "Abraham je svojo ženo
198 XXVIII|         Torej, Matevž," je vprašal Matija, "ali mi prepustiš svojo
199 XXVIII|       veličastno sigurnostjo dejal Matija. "Prav nič ga ne poznate!" ~
200 XXVIII|           je hotel ugovarjati, ali Matija ga ni pustil do besede. ~"
201 XXVIII|     krepostniki.) ~Ko sta Rovan in Matija odjezdila proti Zatičini
202 XXVIII|          zelo neprimerne, je dejal Matija: ~"Kaj za to, če je neprimerno,
203 XXIX  |           je zahajal v Št. Lambert Matija Jazbec. Bil je tam popolnoma
204 XXIX  |         zjutraj. ~Nekega večera je Matija prilomastil k Rovanu, katerega
205 XXIX  |           prav, da vaju dobim," je Matija ogovoril Rovana in patra
206 XXIX  |         Rovan, ki je mislil, da je Matija zopet nekoliko pregloboko
207 XXIX  |          bil že povedal," je dejal Matija. "A nekaj se pripravlja,
208 XXIX  |    poslušajta, kaj se je zgodilo!" Matija se je široko usedel na stol
209 XXIX  |         nekaj posebnega." ~"In ti, Matija, si v svoji bistroumnosti
210 XXIX  |        nepotrpežljiv," se je jezil Matija. ~"Svetopisemski Jakob je
211 XXIX  |         Šel! Seveda!" je odgovoril Matija. ~"In kaj ti je hotela?" ~"
212 XXIX  |        tudi jaz vprašal," je dejal Matija, "in zato tudi nisem takoj
213 XXIX  |         nevarnosti," se je oglasil Matija. Saj grajski kaplan mi je
214 XXIX  |           oblekel Rovanovo obleko. Matija ga je spremil, da bi mu
215 XXIX  |            Komaj sta bila Hugon in Matija na planem, se je že zaslišalo
216 XXXI  |         Lindek zatiški opat. ~Tudi Matija se je vtihotapil v samostan.
217 XXXI  |           Albertus," se je togotil Matija. ""e iz hvaležnosti bi se
218 XXXI  |            zanj ne bodo ničesar." ~Matija je od obupa tolkel s pestjo
219 XXXI  |       vzemiva vsaj nože," je menil Matija. "Kdo ve, v kak položaj
220 XXXI  |         krčme so bile polne ljudi. Matija in Hugon sta imela za spremljevalca
221 XXXI  |           vas poizvedovat. ~"Glej, Matija," je rekel Hugon, "tamle
222 XXXI  |            kamen?" ~"Ne," je rekel Matija. "Ali ima kak poseben pomen?" ~"
223 XXXI  |           pa mislim," je pripomnil Matija, "da je kričanje tistega
224 XXXI  |           moža, ki sta ju Hugon in Matija poslala v vas. Posebnega
225 XXXII |                            XXXII. ~Matija se je s patrom Hugonom splazil
226 XXXII |          bil zavratno obstreljen. ~Matija je šel sam v hišo in je
227 XXXII |          se je končal s tem, da je Matija vrgel na mizo srebrnik,
228 XXXII |           Žena se ni ustavljala in Matija je ostal sam v hiši. ~Predvsem
229 XXXII |           gre vse dobro," je dejal Matija z zadovoljstvom. "Zdaj le
230 XXXII |           te vrvice," se je smejal Matija, "in če bi sam zlodej prišel,
231 XXXII |                e gredo," je šepnil Matija. "Zdaj vsak na svoje mesto." ~
232 XXXII |           nihče ne mogel zapaziti. Matija je smuknil na ono stran,
233 XXXII |           mesta, kjer je bil skrit Matija, in bili le še nekaj korakov
234 XXXII |       napeljanih vrvi. Previdno je Matija stegnil roko in z vso silo
235 XXXII |         Hura - nanje," je zakričal Matija in planil iz grmovja. In
236 XXXII |       volkovi na svoje žrtve so se Matija in njegovi tovariši vrgli
237 XXXII |           bili napadenci zvezani. ~Matija je poruval količke iz zemlje
238 XXXII |           ker si je polomil noge. ~Matija je stopil pred svoje jetnike,
239 XXXII |           plemeniti," jim je rekel Matija, "ni se vam bati nič hudega.
240 XXXII |        Vidite, gospodje," je dejal Matija, "stvar je nekoliko zamotana,
241 XXXII |         res da je škoda," je menil Matija. "Opata Albertusa pa poznate?" ~"
242 XXXII |            je ravnodušno pripomnil Matija. ~"Zakaj?"  "Zato ker je
243 XXXII |         zasluži vešala," ~je dejal Matija in pospešil korake. ~"Kar
244 XXXII |        sobo tega ravnega poslopja. Matija je ukresal luč in se široko
245 XXXII |       gospod grof," se je norčeval Matija. "Vašo sestro, grofico Heleno,
246 XXXII |          hitro povedano," je menil Matija. "Slišali smo, da je priporščak
247 XXXII |       Viteško besedo!" se je rogal Matija. "Ali ste slišali, možje?
248 XXXII |   kristjani? Ali ste razbojniki?" ~Matija se je delal, kakor bi Gregorja
249 XXXII |          Poslušaj me," mu je dejal Matija. "Če boš pameten, ti bo
250 XXXII |      Gregor. ~"Le pojdi," je dejal Matija. "In da ti bo opat verjel,
251 XXXII |          teh treh vitezov seboj." ~Matija je svojim jetnikom odpasal
252 XXXII |         svoje pameti! Jaz že ne!" ~Matija je moral odvezati grofu
253 XXXII |        zadovoljen odpravil na pot. Matija in njegovi spremljevalci
254 XXXIII|           je ta povedal, kar mu je Matija naročil. Najpoprej je opat
255 XXXIII|    zaraslem griču ju je pričakoval Matija, kateremu sta naglo povedala,
256 XXXIII|      globoka votlina, v kateri sta Matija in pater Hugon s svojimi
257 XXXIII|          Zdaj, gospodje," je dejal Matija, "pa že lahko greste nazaj
258 XXXIII|          da sem," je poredno dejal Matija. "Jaz sem grajščak na Hrvaškem,
259 XXXIII|           pa so moji uslužbenci." ~Matija je s tako nesramnostjo lagal,
260 XXXIII|           so odšli proti Zatičini, Matija pa jo je s svojimi prijatelji
261 XXXIII|            na Smreko. ~Popoldne je Matija sedel zamišljen v sobi,
262 XXXIII|         Jaz pa maček," je zarenčal Matija, "pa bi bilo hitro konec
263 XXXIII|       poštenju odebelil," je rekel Matija, "le glej, da bodo ljudje
264 XXXIII|         nekaterimi spremljevalci. ~Matija še ni bil nikoli tako presenečen,
265 XXXIII|          Oh, vitez Kozobradec! Naš Matija - vitez Kozobradec!" ~Matija
266 XXXIII|       Matija - vitez Kozobradec!" ~Matija je bil nekoliko osramočen
267 XXXIII|             ko je izvedel resnico. Matija pa je temu, njemu tako neljubemu
268 XXXIII|           tista Saloma," je mrmral Matija. In še zmešala ga bo, Andrejčeta,
269 XXXIV |            je zgodilo v samostanu. Matija pa je ostal doma in je stregel
270 XXXIV |            in vesela in je posebno Matija dražila. ~"Vi se morate
271 XXXIV |              Vi se morate oženiti, Matija," mu je rekla. "Vi bi bili
272 XXXIV |           bi se rad," je odgovoril Matija s potuhnjeno porednostjo. ~"
273 XXXIV |        vzel!" ~Grofica je strmela, Matija pa je smeje rekel: Tista,
274 XXXIV |          zadregi, ki jo je posebno Matija opazil z velikim zadovoljstvom,
275 XXXIV |         tudi, grofica?" je vprašal Matija in napravil kar mogoče nedolžen
276 XXXIV |            grofica," je nadaljeval Matija, katerega ni grofičina nevolja
277 XXXIV |        tebe zaljubljena," je dejal Matija Rovanu, ko sta bila grof
278 XXXIV |            nekaj ugovarjati, ga je Matija odločno zavrnil, rekši: ~"
279 XXXIV |        Rovan molčal, je nadaljeval Matija: ~"Srečo pa imaš pri ženskah!
280 XXXV  |            za njiju obiske. Zvesti Matija ga je spremljal tudi na
281 XXXV  |               Lej ga," se je jezil Matija, "Helena se mu skoro ponuja,
282 XXXV  |      zahajal v Šent Lambert, da je Matija večkrat godrnjal: ~"Čemu
283 XXXV  |           na samostansko dvorišče, Matija je svojim mislim dal brez
284 XXXVI |           rekel, da iz Reina, toda Matija mi je pri kupici vina povedal,
285 XXXVII|        stol in uprl glavo v roke. ~Matija je bil videti opata oditi
286 XXXVII|          Zdaj ponoči?" se je čudil Matija. "Poprej te pa ni bilo naprej
287 XXXVII|          svojem pogovoru z Vami." ~Matija je sprevidel, da je njegova
288 XXXVII|           napravljen izhod na vrt. Matija je šel ven, Margareta in
289 XXXIX |            vidi Margareto. In tudi Matija je šel jako rad v Šent Lambert. ~"
290 XXXIX |          te vidim." ~Zdaj pa se je Matija resnično razjezil. ~"Tako?"
291 XXXIX |          in zasmehuj me," je dejal Matija. "Pa dolgo se ne boš. Še
292 XXXIX |            nič več ni izpregovoril Matija, dokler nista prišla v Št.
293 XXXIX |         Rovanu globoko priklonil. ~Matija pa ni razumel tega izreka
294 XXXIX |          Rovan," je dejal kaplan. ~Matija je strmel. Najprej je pogledal
295 XXXIX |            morda niste?" je renčal Matija. "Trezen človek vendar ne
296 XXXIX |    poetično, ne vem," je odgovoril Matija, "neumno pa je bilo, to
297 XXXIX |          neče več z njim občevati. Matija je bil seveda jako zadovoljen
298 XXXIX |        vzame. ~Kmalu sta kaplan in Matija sedela za vrčem laške kapljice,
299 XXXIX |          presenečena vzkliknila: ~"Matija!"  Pristopila je k zidu,
300 XXXIX |            Pristopila je k zidu, a Matija ji ni dal časa, da bi ga
301 XXXIX |      trepetaje vprašala Margareta. Matija pa je bil že pognal konja
302 XL    |          sprejela jako hladno, ali Matija je bil mož, ki sploh ni
303 XL    |      končno začela vojvodinja, ker Matija, odkar je vstopil pri nji,
304 XL    |      pohištvo. ~"Da," je odgovoril Matija, "važne novice! Sicer sem
305 XL    |            ni tako hudo," je menil Matija, "a kar se pripravlja, to
306 XL    |          posebnega." Vtem je zazrl Matija na omari veliko benečansko
307 XL    |            je zdaj umela, zakaj je Matija tako malobeseden. Pozvonila
308 XL    |           razveselilo.  Ko je imel Matija vrč z vinom pred seboj in
309 XL    |          ve? Jaz vem!" je rentačil Matija. "Saj mi je Rovan povedal." ~"
310 XL    |            Zatičini," je odgovoril Matija. "Po naročilu opatov in
311 XL    |    pripravlja. ~"Res, vrl mož ste, Matija," je rekla vojvodinja, "
312 XL    |             da sem rad prišel," je Matija ugovarjal teh pohvali. "
313 XL    |         tolmačim." ~"Hm," je menil Matija, "in se lokavo nasmehnil, "
314 XL    |          naročila nov vrč vina. In Matija se je podvizal izprazniti
315 XL    |          uganiti," je pripovedoval Matija, "Rovan večkrat zdihuje
316 XL    |     različnih okoliščin," je dejal Matija. "Če vprašam Rovana: 'Zakaj
317 XL    |       stisnila tri cekine v roke. ~Matija je denar z veliko radostjo
318 XL    |        Matijo samega v sobi. Ko je Matija izpraznil vrč, je polagoma
319 XL    |          spremljevalci z dvorišča. Matija je gledal za njim in se
320 XLI   |       dolgo časa bolni oče. A tudi Matija Jazbec ni odšel z vojsko,
321 XLI   |          vojakov. To imenovanje je Matija z radostjo sprejel in je
322 XLI   |       obširna preiskava končana in Matija je dobil ukaz, da nese zapisnike
323 XLI   |      skrbel za Poloničino babico. ~Matija, ki je odnesel zapisnike
324 XLII  |            stopiti na bojno plan. ~Matija je na priporočilo patra
325 XLII  |        ljudi, med katerimi živi." ~Matija takrat ni prav razumel,
326 XLII  |           na Češkem. ~Počasi se je Matija seznanil s Husovimi nauki
327 XLII  |         prav nečloveško izmolzel. ~Matija se je hodil v Št. Lambert
328 XLII  |            poslušati," se je čudil Matija. "Pametno besedo zmerom
329 XLII  |    Povejete torej!" ~"Poslušajte!" Matija se je mogočno razkoračil
330 XLII  |           in ni vedela, ali govori Matija resnico, ali se šali. ~"
331 XLII  |            povedat," je triumfiral Matija. "Pa me niste hoteli poslušati!" ~"
332 XLII  |       Mogoče bi že bilo," je menil Matija. "Vaš brat je ves zlodjev.
333 XLII  |          storil, česar ga dolže." ~Matija je postal nemiren. Solza
334 XLII  |                Nič ne jokajte," je Matija tolažil obupajočo Margareto. "
335 XLII  |       povejte mi vse, kar veste." ~Matija pa se je nekaj obotavljal
336 XLII  |           z velikim vrčem vina. In Matija je prijel vrč z obema rokama
337 XLII  |            da je na celi stvari?" ~Matija se je nagnil k nji in šepetaje
338 XLII  |           Far je far," je modroval Matija, "in vsi so maščevalni.
339 XLII  |           Matije in ihte prosila: "Matija! - Usmilite se me - pomagajte
340 XLII  |              je navdušeno zaklical Matija. ~Margareta je koj ukazala
341 XLII  |            je odpeljala na Smreko, Matija pa je odjahal v Zatično. ~
342 XLIII |         Rovanu, kar ji je sporočil Matija, in ga potem prosila, naj
343 XLIII |        premaganega nasprotnika." ~"Matija je to izvedel od menihov
344 XLIII |          Margareta. ~"Ko bi bil le Matija tu! Saj pride sicer vsako
345 XLIII |          se mu je zjasnil obraz. ~"Matija prihaja," je veselo vzkliknil
346 XLIII |            spravil." ~"Kadar pride Matija, mu že naprej pripravijo
347 XLIII |            smeh in nato je vstopil Matija. ~"No," je rekel in se ustavil
348 XLIII |            hm" je zamišljeno menil Matija "dolgo ne bom več. Mene
349 XLIII |           jeziš." se je posmehoval Matija. "Mar misliš, da ne vem,
350 XLIII |           odkrižali," je odgovoril Matija. "Če ne odstopi - pasja
351 XLIII |       nikar ne govorite tako." ~In Matija je postal takoj pohleven
352 XLIII |        rešiti. Ali mi boš pomagal, Matija?" ~"Lej ga, kako vprašanje.
353 XLIV  |                             XLIV. ~Matija se je proti večeru vrnil
354 XLIV  |        glasom dejal drugi došlec - Matija. ~Jetnik se je še bolj prestrašil.
355 XLIV  |         smrti. Krvnik, primi ga!" ~Matija je pristopil, in vzemši
356 XLIV  |        zato sta mu morala Rovan in Matija pomagati, da je prišel čez
357 XLIV  |            s Smreke s tremi konji. Matija je jetnika privezal na konja
358 XLIV  |            cesarski notar Leutwin. Matija in jetnik sta ostala v veži.
359 VL    |           bilo in ga ni bilo. Tudi Matija je bil silno radoveden in
360 VL    |         Bilo je že proti večeru in Matija se je - jezeč se na notarjevo
361 VL    |            vedela, da sta Rovan in Matija odpeljala "morilca" iz samostana
362 VL    |       naznanit. Vi in dobri zvesti Matija sta ga rešila. In ihteč
363 VL    |         Rovan ziniti besedo, je že Matija planil na vrata in z glasom,
364 VL    |             vina na mizo! Danes bo Matija pijan, kakor ni bil še nikdar." ~
365 VL    |      gospodična" je jecljal Rovan. Matija pa je zavpil: "Ah, gospodična,
366 VL    |      poroka in čez leto dni ni bil Matija več praporščak zatiškega