Part

1 VI   |          opat Albertus pa se je tiho zasmejal, tiho in veselo,
2 VI   |         pa se je tiho zasmejal, tiho in veselo, kakor da vidi
3 XVII |       Polonica se ni ganila. Le tiho njeno ihtenje, le trepet
4 XVII |         krik, potem je bilo vse tiho. ~IŽa kmetske kolibe se
5 XX   | verjamem v dobrotnega Boga," je tiho odgovorila Margareta, "in
6 XXVI |     oltarju in se tam zatopil v tiho molitev. Okrog njega so
7 XXXII|      svoje mesto." ~Možje so se tiho splazili bliže k cesti.