Part

  1 IX     |       vso odločnostjo odgovorila Margareta. ~"Otročja si in nerazumna,"
  2 IX     |            je radovedno vprašala Margareta. ~"To je moja stvar! Čemu
  3 IX     |    vzamem," je kratko odgovorila Margareta. Bila je v vsem močno podobna
  4 IX     |      svojim dokazovanjem. ~"Lej, Margareta," je dejal "vojvodinja Virida
  5 IX     | izgovoril te besede, je dvignila Margareta glavico in rekla z vsem
  6 X      |      gostih in videvši, da jezdi Margareta poleg viteza Kozjaka, je
  7 X      |      kjer smo pustili konje - in Margareta je poklicala na pomoč. Slučajno
  8 X      |          pravico te poljubiti." ~Margareta se je na svojem konju ponosno
  9 X      |        zamišljeno povesil glavo, Margareta pa je po kratkem molku brezskrbno
 10 XII    |      opatove sestre. In kadar je Margareta zopet in zopet odklonila
 11 XIX    |        in se hotel odstraniti, a Margareta se je oklenila njegove roke. ~"
 12 XIX    |             Rovan!" je zaklicala Margareta obupno in se branila napadalca
 13 XIX    |         sem Rovanov prijatelj." ~Margareta je bila zadovoljna in je
 14 XIX    |       mož!" je zaklicala za njim Margareta. "Počakajte malo!" ~"Čemu?"
 15 XIX    |       moram zahvaliti," je rekla Margareta. "Pomagali ste mi iz velike
 16 XIX    |        ste mi iz velike stiske." Margareta je pri tem segla v torbico,
 17 XIX    |        mož," je strme vzkliknila Margareta. "Zakaj bi mojega denarja
 18 XIX    |       mojemu bratu," je vzkipela Margareta. ~"Seveda si upam," je rentačil
 19 XIX    |         več na noge ne stopil." ~Margareta se ni mogla načuditi temu
 20 XIX    |        ne plača s svojo glavo."  Margareta se je kar prestrašila teh
 21 XIX    |        neka tajnost," je mrmrala Margareta, potem je pa pogumno prijela
 22 XIX    |         Ne bojte se," je prosila Margareta. "Rovan mi je že dvakrat
 23 XIX    |          opatova sestra -" ~Toda Margareta ni odnehala in končno res
 24 XIX    |        in se pripravil na odhod. Margareta ga ni zadrževala. ~"Nekaj
 25 XIX    |    Rovana ni vselej pri rokah." ~Margareta je ostala sama v sobi. Bila
 26 XX     |    kmetskimi ženskami. ~Ko ji je Margareta povedala, kar je bila o
 27 XX     |         nad tem razburjaš, ljuba Margareta, gospodje morajo vendar
 28 XX     |         visokost," je ugovarjala Margareta, "saj so kmetska dekleta
 29 XX     |         pravično," je pripomnila Margareta. ~"Kar je Bog uredil in
 30 XX     |          uči, je vse pravično." ~Margareta pa je odločno odkimala z
 31 XX     |          mi, visokost," je rekla Margareta, "ali jaz zoper nisem vaših
 32 XX     |         ostrostjo. ~"Ne razumem, Margareta, kje si se navzela takih
 33 XX     |  Oprostite, visokost," je dejala Margareta, "ali vprašali ste me in
 34 XX     |     nikdar ne odpusti," je rekla Margareta sama pri sebi. "Bog je dal
 35 XX     |       Rad bi jo bil izvabil, ali Margareta ga nikakor ni hotela razumeti
 36 XX     |     večeru se je pripeljal opat. Margareta ga je videla z okna in srce
 37 XX     |       stopil v sobo, brala mu je Margareta z obraza, da vse ve, da
 38 XX     |        Boga," je tiho odgovorila Margareta, "in verjamem, da pride
 39 XX     |            je pogumno odgovorila Margareta. "Kar se rekla, pri tem
 40 XX     |          mi je laglje pri srcu!" Margareta je bila v resnici prav iz
 41 XX     |   Odpusti, Albertus," je prosila Margareta nežno. "A bilo mi je tako
 42 XX     |         minejo te slabe misli." ~Margareta je med tem zamišljena naslonila
 43 XX     |    vzamem," je hladno odgovorila Margareta in pogumno zrla bratu v
 44 XX     |            Albertus," je prosila Margareta čez nekaj trenutkov, "povej
 45 XX     |       sobe. Počasi mu je sledila Margareta. ~V veliki sobi v pritličju
 46 XX     |          zgodilo," je vzkliknila Margareta in opat je zamolklo odgovoril: ~"
 47 XXI    |    ljudje vendar zapazili, da je Margareta popolnoma hladna, prav kakor
 48 XXI    |          Rovan sam?" je vprašala Margareta. ~"Sam," je potrdil pripovedovalec. "
 49 XXI    |      imel poguma," je pripomnila Margareta. ~"Rovan," je nadaljeval
 50 XXI    |         Čez nekaj časa je vstala Margareta. Pokleknila je poleg postelje
 51 XXIV   |  umolknil, in videla, da je bila Margareta proseče sklenila v roki
 52 XXV    |      popolnoma prepričalo, da bi Margareta lahko preprosila Rovana,
 53 XXV    |     menil opat, "kaj, ko vem, da Margareta ne stori niti koraka, pa
 54 XXV    |        pismo, v katerem ga prosi Margareta, naj se odpove pričanju."  "
 55 XXV    |         Mar misliš, da bo hotela Margareta tako pismo pisati," se je
 56 XXV    |     vendar ni treba, da bi ravno Margareta sama pisala to pismo, dovolj
 57 XXV    |     veliko več povedati, nego bi Margareta v najboljšem slučaju hotela
 58 XXVI   |        na Smreko. ~Vojvodinja in Margareta sta se po sprejemu novega
 59 XXVII  |        je bila pri sprejemu tudi Margareta navzoča. ~Rovana je nenavadna
 60 XXVII  |         še vedno ne znam jahati. Margareta pa jaše, kakor kak vitez.
 61 XXVII  |        sprejeti grofičin poljub, Margareta pa je bila nejevoljna, da
 62 XXVII  |         morda celo ljubosumna?" ~Margareta je bila užaljena. Vstala
 63 XXVII  |         Na opatove uslužbence pa Margareta pl. Lindek ne bo nikdar
 64 XXVII  |          ljubeznivo nasmehnila. "Margareta je na vas jezna, ker ste
 65 XXVII  |         pa vem, da mi gospodična Margareta ni naklonjena, in poznam
 66 XXVII  |          in poznam tudi vzrok." ~Margareta je slišala zadnje besede.
 67 XXVII  |         Kako pismo?" je vprašala Margareta. ~Grofice Helene se je polastila
 68 XXVIII |        iskali, kje da se prikaže Margareta. A ni je bilo videti, pač
 69 XXVIII |         in mu sporočila, da želi Margareta z Rovanom govoriti. ~"Ali
 70 XXVIII |        branila, če bi vam hotela Margareta kaj zlega storiti." ~Rovan
 71 XXVIII |     grofica - če želi gospodična Margareta z menoj na samem govoriti,
 72 XXVIII |         je bila dekla pokazala. ~Margareta je bila sama v sobi. Hladno
 73 XXVIII |         gospod Rovan," je začela Margareta, "a jaz nisem razumela,
 74 XXVIII |          vam pisala?" je strmela Margareta. "Jaz? Nikdar!" ~"Ne zamerite,
 75 XXVIII |         izročil Margareti pismo. Margareta je komaj razgrnila pismo,
 76 XXVIII |           je slovesno zatrjevala Margareta. "Zgodila se je grda zloraba
 77 XXVIII |             Zakaj?" se je čudila Margareta. ~"Ker sem imel vse drugačne
 78 XXVIII |          za te besede," je rekla Margareta in podala Rovanu roko. ~
 79 XXVIII |         za njim zaprla, je padla Margareta na stol. Solze so ji zarosile
 80 XXIX   |         Helena ali pa gospodična Margareta." ~"To so sanje pijanega
 81 XXXII  |       sem te opazoval ves večer. Margareta se še zmenila ni za tvoje
 82 XXXII  |          je rekel drug jezdec. ~"Margareta je kakor rojena za samostan.
 83 XXXIV  |       grofica Helena in pa tista Margareta, ki je sicer tako hladna,
 84 XXXV   |        glas mu je rekel, da tudi Margareta nekaj več zanj čuti, nego
 85 XXXVI  |    gosteh pri vojvodinji Viridi. Margareta je ubirala harfo in s svojo
 86 XXXVII |      posebni ozir se pač imenuje Margareta pl. Lindek, kaj ne?" ~"To
 87 XXXVII |      vrata in vstopila je v sobo Margareta. Bila je razburjena in zasopla.
 88 XXXVII |       sem poklical," mu je segla Margareta v besedo. Slučajno sem slišala,
 89 XXXVII |      Prišla sem," je nadalejvala Margareta, "da Vas nekaj prosim." ~"
 90 XXXVII |    gospodična," je rekel Rovan. ~Margareta je bila v vidni zadregi
 91 XXXVII |       Prosim Vas," je zdaj rekla Margareta, "da greste koj sedaj iz
 92 XXXVII |      vratca na vrt," je šepetela Margareta in Rovan je čutil, kako
 93 XXXVII |          vrt. Matija je šel ven, Margareta in Rovan sta ostala sama. ~"
 94 XXXVII |         Rovan sta ostala sama. ~"Margareta!" je dihnil Rovan in pritisnil
 95 XXXVIII|                        XXXVIII. ~Margareta je vojvodinji odkritosrčno
 96 XXXVIII|      mogel sklepati na ta vzrok. Margareta pa mu ni ničesar prikrivala,
 97 XXXVIII|         je vzkliknil opat, ko je Margareta končala svoje pripovedovanje. "
 98 XXXVIII|    Rovana." ~"Ne," je odgovorila Margareta. ~"Zaljubljena je vanj,"
 99 XXXVIII|     dobrosrčna ni bila nikdar." ~Margareta je strmela in bridka čustva
100 XXXVIII|        da varuje svojo korist. ~"Margareta, ti mi moraš pomagati,"
101 XXXVIII|        dame ..." ~"Ne," je rekla Margareta odločno. "Rovan ne postane
102 XXXVIII|       ker ljubi drugo," je rekla Margareta. ~"O, vem, da je sedaj še
103 XXXVIII|    vendar tako," je protestirala Margareta. "Jaz ne verjamem, da bi
104 XXXVIII|       proti tebi," je pripomnila Margareta. ~Opat pa ni verjel, da
105 XXXVIII|      meni. Zato te prosim, ljuba Margareta, pomiri vojvodinjo in vplivaj,
106 XXXVIII|      rada storim," je odgovorila Margareta, "ali tega ne zahtevaj,
107 XXXVIII|     takih spletkah." ~Ko je bila Margareta sama, so jo premagala čustva
108 XXXIX  |         je zdihovala vojvodinja. Margareta se v kratkem omoži, grofica
109 XXXIX  |         dovoli kratek pogovor, a Margareta mu je sporočila, da mu je
110 XXXIX  |      načuditi, da imata Rovan in Margareta neke skrivnosti. ~Rovan
111 XXXIX  |  Vojvodinja je bila vedno sitna, Margareta pa molčeča in žalostna,
112 XXXIX  |   Lambertu ni bilo več izhajati. Margareta je bila sedaj sama z vojvodinjo,
113 XXXIX  |        posestvo, nevoljen, da je Margareta kar za pol leta odložila
114 XXXIX  |          jesen. Nekega dne se je Margareta izprehajala po grajskem
115 XXXIX  |   ustavil pri zidu. ~"Gospodična Margareta!" je zaklical zaprašeni
116 XXXIX  |          pomaknil bliže k zidu. ~Margareta se je ozrla nanj in presenečena
117 XXXIX  |            je trepetaje vprašala Margareta. Matija pa je bil že pognal
118 XL     |      hotel zopet odjezditi. Toda Margareta ga ni pustila proč. Spremila
119 XL     |        mogel nihče imponirati. ~"Margareta mi je povedala, da ste prinesli
120 XL     |         sta se pripeljala v grad Margareta in opat Albertus. Vojvodinja
121 XL     |          nevarnosti, mu je rekla Margareta: ~"Bodi hvaležen Rovanu!
122 XLII   |          ga je prijazno vprašala Margareta.  Matiji se je jako dobro
123 XLII   |       jako dobro zdelo, da ga je Margareta imenovala gospoda. Lej,
124 XLII   |         mojega brata v miru," je Margareta prekinila Matijo. "Jaz ne
125 XLII   |  Albertus pl. Lindek je zaprt." ~Margareta se je prestrašila in ni
126 XLII   |          ni mogoče," je kriknila Margareta v silnem strahu. ~"Mogoče
127 XLII   |          je jokaje pripovedovala Margareta. Zato ne verjamem, da bi
128 XLII   |        To je strašno," je ihtela Margareta. "Ubogi Albetrus! Ko bi
129 XLII   |  Albertus nedolžen," je vprašala Margareta, kakor da je od Matije odvisna
130 XLII   |        Sicer grem takoj domov." ~Margareta si je otrla solze in prisedla
131 XLII   |       dobiti kako merico vina?" ~Margareta je takoj pohitela iz sobe
132 XLII   |      pijem, da postanem vesel." ~Margareta pa ni hotela piti, nego
133 XLII   |        najel, naj opata umori." ~Margareta je trepetaje poslušala Matijevo
134 XLII   |       prazno glavo." ~Zdaj se je Margareta vzravnala. ~"Ah," je zaklicala, "
135 XLII   |      navdušeno zaklical Matija. ~Margareta je koj ukazala vpreči in
136 XLIII  |      oskrbniške posle. ~Ko se je Margareta pripeljala na Smreko, je
137 XLIII  |      obleka in v sobo je stopila Margareta. ~Rovan je bil tako presenečen,
138 XLIII  |      kako zbegana in prepadla je Margareta, ko je zapazil solze v njenih
139 XLIII  |          in jo peljal k stolu. ~"Margareta - kaj Vam je?" je vprašal
140 XLIII  |         Gospod Rovan," je ihtela Margareta, "ne zamerite, da sem prišla
141 XLIII  |         strašna nesrača." ~"Vas, Margareta, srečno nevesto?" ~"Nevesta
142 XLIII  |        je s trpkim usmevom rekla Margareta, "če sem pa tudi srečna
143 XLIII  |  kateremu zaupam," je odgovorila Margareta. V naglici je povedala Rovanu,
144 XLIII  |      menihov samih," je opomnila Margareta. ~"Potrpite nekaj dni,"
145 XLIII  |        hvaliežnim pogledom rekla Margareta. ~"Ko bi bil le Matija tu!
146 XLIII  |     gospod praporščak," je rekla Margareta in se Matiji ljubeznivo
147 XLIII  |           se je razljutil Rovan. Margareta pa je zardela do las in
148 XLIII  |         Margareto? In gospodična Margareta..." ~"Je nevesta Jošta baron
149 XLIII  |          praporščak," je prosila Margareta, "nikar ne govorite tako." ~
150 XLIII  |       dalo izvedti vso resnico. ~Margareta je molče sedela pri njima.
151 XLIII  |       upanja. ~Ko se je naposled Margareta odpeljala in sta ostala
152 VL     |       storil, in da bi Virida in Margareta čim prej in po njem samem
153 VL     |     odprla in je v sobo vstopila Margareta. ~"Gospodična Margareta"
154 VL     |          Margareta. ~"Gospodična Margareta" je silno presenečen kriknil
155 VL     |       kriknil Rovan. Kar je bila Margareta prišla prosit pomoči, se
156 VL     |       pomoči, se nista videla in Margareta tudi do tega dneva ni vedela,
157 VL     |            arečih lic je stopila Margareta pred Rovana. ~"Moj brat
158 VL     |      tudi," se je znova oglasila Margareta, katero je Rovan še vedno
159 VL     |       nisem pri kraju," je rekla Margareta, "Izpolniti moram še važno
160 VL     |          ki sem mu ga storil.'" ~Margareta je res pokleknila in hotela
161 VL     |       položil roko okrog pasu in Margareta mu ni branila. Z ljubeznivim
162 VL     |    največja radost.'" ~Počasi je Margareta dvignila glavo in se nagnila