I.

Topla pomladanska noč je leta 1404. objemala Zatičino in njeno okolico. Božji mir je ležal na zemlji, na katero je mesec razlival svojo nežno svetlobo, in noben glas ni motil vladajoče tihote. Bila je noč, kakor ustvarjena za vasovanje.

Po poti, ki je tekla od graščine Smreka - ležeče skoro tik Višnje gore - je počasnih korakov stopal vitek, kakih 20 let star mladenič, Andrej Rovan, praporščak zatiškega opata, mogočnega gospoda Albertusa plemenitega Lindeka. Rovanov oče je bil oskrbnik graščine Smreka in sin se je bil prišel ta dan poslovit od njega, ker ga je mislil opat v važni zadevi poslati do celjskega grofa Hermana, takratnega deželnega glavarja kranjskega. Sedaj se je Andrej vračal v samostan. Ni pa šel naravnost. Sredi pota je krenil v stran in je po poljskih stezah korakal proti griču, na katerem je stala majhna kmetska koča. Požuril je svoje korake in kmalu je stal pri samotni hišici, kjer se je stisnil v senco in krepko držeč svoj kratki meč v roki pazno premotril vso okolico, če je pač sam in če ga nihče ne vidi.

"Nikogar ni - vse spi," je dejal sam sebi. Spravil je ostri meč v nožnico in se pritisnil k oknu na koncu hiše. Le trenutek je prisluškoval, potem pa rahlo potrkal na desko, ki je nadomestovala šipo. Kmalu se je deska odmaknila in dvoje temnih oči je pogledalo, kdo da je pozni klicatelj.

"Ah - Andrej," je vzkliknilo dekle pri oknu. "Takoj odprem."

Andrej Rovan je stopil k vratom, ki so se hitro nato odprla in za njim ravno tako hitro zaprla.

"Moja ljuba Polonica," je šepnil Andrej, ko je stopil v temno vežo in naglo pritisnil k sebi trepetajoče dekle, ki se je pa hitro izvilo iz njegovega objema in ga potegnilo za seboj v sobo. Tu je bila medtem siva stara žena vžgala tresko in jo vtaknila med dva tramova.

"Hvaljen Jezus," je pozdravil Rovan, stopivši v sobo.

"Na vekomaj - amen," je odvrnila starka zlovoljno. "Zakaj pa prihajate tako pozno ponoči? Kaj bi rekli ljudje, če bi vedeli za vaše obiske? Še sežgati bi me dal vaš premilostni gospod opat kot čarovnico, češ da sem vas zagovorila ..."

"Bežite, mati," se je smejal Rovan. "Ko bi premilostni gospod opat vedel za moje obiske v vaši koči, bi koj uganili, da niste čarovnica, marveč tole drobno dekle, in da me ni zagovorilo, nego začaralo s svojimi temnimi očmi."

Rovan je sedel k ognjišču in potegnil Polonico poleg sebe na klop, starka pa je sedla na nasprotno stran in čemerno opazovala zaljubljeno dvojico.

"Ta ljubezen ne prinese sreče," je kakor sama sebi mrmrala starka.

"Zakaj ne?" je drhteče vprašalo dekle in se tesneje privilo k zalemu mladiču, ki ji je s toliko ljubeznijo položil roko okrog vratu.

"Iz samostana sta doslej prišli samo žalost in nesreča med ljudi."

"Ali saj jaz vendar nisem menih," je zaklical Andrej, "jaz sem navaden služabnik gospoda opata."

"Pustite to službo! Kdor služi krivici in nasilstvu, je sam krivičnik in nasilnik. Če bi vi imeli poštene namene s Polonico, bi ostali pri očetu in morda postali oskrbnik - tako pa ste samostanski vojak, iz katerega ne bo nikdar nič."

Nevolja Poloničine babice ni spravila Andreja ob dobro voljo. Glasno se je zasmejal in je veselo rekel:

"Mati, kar ste povedali, so samo prazne besede. Če bi ostal pri očetu na Smreki, bi pač postal kdo ve kdaj njegov naslednik, kot praporščak zatiškega opata pa je le treba prilike, da se kako odlikujem in hitro postanem oskrbnik ali pa še kaj več. Ravno sedaj pojdem do grofa celjskega z važnimi poročili, in če dobro opravim, dobim lepo nagrado. Ali mi zaupaš, Polonica," se je obrnil Andrej do svoje izvoljenke in ji globoko pogledal v oči?

"Zaupam ti, Andrej," je odgovorilo dekle. "Bog ti daj srečo, da kmalu dosežeš svoj namen."

"Le nikar ne zidajte na opatove obljube," se je zdaj zopet oglasila starka. "Samostanski gospodje so že veliko obljubovali, pa so še vselej svojo besedo snedli. Samostanci samo grabijo in izsesavajo nas siromake, ki v revščini umiramo. Sami žive v izobilju in v razkošju, potratno in razuzdano ..."

"Babica, ne govorite tako. Samostanski gospodje so vendar božji namestniki - -"

"Pa hudičevi zavezniki," je trdo in sovražno dejala starka. "Krivice, ki so jih storili našemu ljudstvu, kriče do neba in pride dan, ko se bodo strašno maščevale. Nekajkrat je božja kazen že zadela te hudobneže."

"Kdaj neki?" je porogljivo vprašal Andrej.

"Vi tega seveda ne veste," je odgovorila starka. "Mladi ste še in v samostanu takih reči ne slišite. Toda jaz sem mnogo slišala in tudi mnogo doživela."

"Če kaj veste, pa povejte," je dejal Andrej, "da bom tudi jaz vedel in se znal ravnati."

Starka je prižgala novo tresko in primaknila svoj sedež k Rovanovemu, potem pa skoro šepetaje jela pripovedovati:

"Svoj čas je bil v samostanu neki Konrad za opata. Moj stari oče ga je dobro poznal. Konrad II. je bil krut in neusmiljen človek, ki je storil veliko strašnih krivic. Več ko sto let je tega, ko je divjal po teh krajih. A zadela ga je božja kazen. Njegov zavetnik Albertus Goriški ga je napadel in premagal. Zvezal ga je z vrvmi in ga bosonogega, napol golega gnal iz Zatičine v Ljubljano in od tam na Goriško. In ko ga je gnal od tod, so ljudje drveli iz vseh koč, so pljuvali na opata, ga suvali in tolkli po njem s palicami in kosami in ubili bi ga bili kakor psa, da ga niso zavetnikovi hlapci branili z orožjem."

"Strašno," je drhtela Polonica, Rovan pa je pristavil: "Prav se mu je zgodilo."

"Da, prav se mu je zgodilo," je pritrdila starka.

"In kdaj je prst božji še zadel samostan?" je vprašal Rovan. "Saj ste rekli, da se je to večkrat zgodilo."

"O, da, večkrat. Moj stari oče je vedel dosti takih stvari, a jaz si nisem vsega zapomnila. Ali pa sem tudi že pozabila. Zadnji kmetski punt pa mi je ostal v spominu. Kakih štirideset let je tega, kar so se kmetje spuntali. Opat in menihi so jih strašno trpinčili in zatirali in izsesavali. To so bili hudi dnevi. Nekaj menihov so kmetje ubili in vžgali nekaj samostanskih hiš, a prisiljeni so bili, da so se vdali. Opat jim je obljubil, da bo konec vsem krivicam in da ne bo nihče kaznovan zaradi punta. Komaj pa so se kmetje razšli, začelo se je maščevanje. Grozovito so ravnali z nami in" tu je starka povzdignila svoj glas "tvoj oče, Polonica, je bil pred 18 leti žrtev opatove maščevalnosti."

"Moj oče," je vzkliknilo dekle vse preplašeno. "Kako to?"

"Vrgli so ga v ječo - ti si bila ravnokar na svet prišla - in imeli ga zaprtega dolgo mesecev. V ječi si je nakopal strašno bolezen. Komaj so ga izpustili, ga je že pobrala smrt. Jaz ti tega doslej nisem povedala iz usmiljenja. Sedaj pa, ko imaš znanje s samostanskim človekom, nisem mogla več molčati. Če nečeš slušati mojega svarila - se boš še bridko kesala."

V sobi je zavladala tišina. Slišalo se je samozadušeno Polončino ihtenje. Starka je uprla ob dlan svoje koščene roke in gledala srepo predse v tla, Rovan pa se je zamišljeno igral s svojim širokim klobukom.

Končno je vstal in se ljubeznivo poslovil od Polonice. In tudi starki je dal dobro besedo.

"Mati," je rekel, "če je tudi vse res, kar ste rekli, kaj to meni očitate? Božja zapoved je, da naj vsakdo zvesto služi svojemu gospodarju. To zapoved izpolnjujem. Krivice nisem storil še nikomur in je ne bom in zato imam mirno vest in lahko srce. Če je božja volja, pride kmalu ura, ko pojdemo vsi trije od tod v miren kraj, kjer bomo živeli v sreči in v zadovoljnosti."

"Naj se zgodi volja božja," je dejala starka "a meni se zdi, da vidva ne bosta nikdar mož in žena in da vaju spravi ta ljubezen samo v nesrečo."

Rovan je odšel v jasno pomladansko noč. Besede Poloničine babice so mu nekaj časa prav močno težile srce, a pregnal je naposled vse črne misli in obšla ga je zopet mladeniška brezskrbnost in zaupnost. In ko je prišel do ovinka, od koder je v mesečini še enkrat zazrl samotno kočo na griču, je zaukal tako, da se je razlegalo daleč na okoli, potem pa prepevaje veselo fantovsko pesem hitel proti samostanu.