XXXVI.

Veter je bril po poljanah in dež je nalival tako, da ni bilo mogoče iz hiše. V Šent Lambertu je bila vsa družba zbrana v veliki dvorani in tudi opat Albertus je bil zopet v gosteh pri vojvodinji Viridi. Margareta je ubirala harfo in s svojo igro spremljala veselo prepevanje grofice Helene, medtem ko je baron Gall tako rekoč predsedoval moškim članom ter družbe jim dajal glede praznjenja vrčev dober zgled. Bil je zadovoljen, baron Jošt, zadovoljen z izidom dolgega pogovora, ki ga je imel najpoprej z opatom Albertusom, potem z vojvodinjo Virido in končno z Margareto, tako zadovoljen, da mu je radost odsevala z obraza.

Albertus je sedel poleg vojvodinje, in ko je bila družba že precej glasna, tako da na njiju pogovore ni mogel nihče več paziti, je Albertus zasukal pogovor na svoj položaj.

"Zopet te imam prositi pomoči," je rekel opat vojvodinji, "in spomin na lepe urice ljubezni, ki sva jih preživela, mi daje upanje, da me uslišiš."

"Kaj se je zopet zgodilo, da potrebuješ moje pomoči?" je vprašala vojvodinja.

"Vizitator Angelus se je zdaj z vso silo lotil boja proti meni. Iz zanesljivega vira vem, da je šel z odstavljenim Petrom zopet na Dunaj vplivat proti meni. Tudi to je sumljivo, da Rovana še vedno ni domov. Kdo ve, če ni šel z njima na Dunaj. Kot priča pa je Rovan jako nevaren, ker nima nobene osebne koristi od tega, kdo je opat."

"Vojvodi Viljema in Ernesta že pridobim zate," menila Virida, "in da se z denarjem in z darili lahko pridobi dvorno gospodo, to veš iz izkušnje. Toda če bodo opatje proti tebi, če bodo cerkveni dostojanstveniki delali za Petra, potem se bo dalo težko kaj opraviti."

"To vem in zato sem že poskrbel, da svojim dobrim prijateljem - posebno gorka sta mi Angelus in vetrinjski opat - vzamem orožje iz rok. Brižinski škof in škof v Padovi sta dva poštenjaka, ki sta že davno zaslužila pekel. Za denar bi še Mater božjo z oltarja prodala. Ta dva sem prosil za pomoč. Poslal sem vsakemu petdeset cekinov in oba sta takoj izposlovala, da opatje, ki so meni sovražni, ne bodo imeli več prve besede pri moji obravnavi, nego da jo dobi opat Castiel iz Broudola."

"Kako to?" je vprašala Virida.

"Opat Castiel je opat generalis in padovanski in brižinski škof sta ga pridobila, da je začel zase reklamirati pravico, da razsodi v sporu med bivšim opatom Petrom in med menoj."

"Ali ti je Castief naklonjen?" je poizvedovala Virida.

"Upam, da ga pridobim. Mož mi je pisal, da pride v kratkem v Zatičino zaslišat priče. Svojemu pismu je dodal opomnjo, ki kaže, da ima jako široko vest."

Opat Albertus je vzel iz žepa pismo in nadaljeval:

"Poslušaj, kaj mi piše kot dodatek svojemu pismu: Ker vem, da ste velik prijatelju poezije, Vam pošiljam prepis pesmice, ki jo je zložil neki kardinal in ki je na papeževem dvoru vzbudila največjo veselost:

Mos est Romanis in causis quotidianis,

Si sonet ante foras bona vita, scientia, mores,

Non cxauditur, si nummus mox aperitur.

Audito nummo, quasi viso principe summo

Concurrunt turbae, magnus fit plausus in urbe.

Pontifex ipse plaudit, quod nemo libentius audit,

Nummus honoratur, sine nummo nullus amatur.

(Vsakdanja navada je v Rimu, da so gluhi, če trkajo na vrata dobrota, znanost ali krepost, toda če potrka gotovi denar, tečejo množice skupaj, kakor da so radostno gledale največjega kneza, in v mestu odmeva ploskanje. Tudi papež ploska, kajti nihče ne sliši žvenkljanja denarja rajši kot on. Čislan je samo denar, siromak ne najde ljubezni.)"

"Kako je res tako v Rimu, kako pravi ta pesem?" se je čudila vojvodinja.

"O, tako ni, pač pa še veliko huje," se je smehljal opat. "Ne tajim, da sem velik grešnik, ali v primeri s temi rimskimi kardinali sem še angel nedolžnosti."

"In čemu ti je opat Castiel poslal to pesem?"

"Čemu? Migljaj mi je dal, da je tudi on pripravljen soditi po plačilu, ki ga dobi. In to me tolaži. Izbral sem tri lepe konje, ki mu jih podarim, in še dvesto srebrnikov mu naštejem. Sam zlodej bi moral poseči vmes, da bi Castiel zame ne sodil ugodno. Treba je samo, da vojvoda to sodbo takoj odobri in zmaga je za stalno moja."

"Kar je v mojih očeh, storim rada vse," je rekla vojvodinja.

Pogovor je bil prekinjen, ker se je nekaj gostov zdaj obrnilo k vojvodinji. Opat je porabil to priliko in je stopil k nekaterim gospodom, a približal se mu je grajski kaplan in ga poklical na stran.

"Premilostni gospod opat," je rekel kaplan, "ravnokar je prišel v grad Rovan s svojim vdanim spremljevalcem Matijem. Vsled silnega naliva ni šel dalje, nego se je ustavil tu in prosil oskrbnika za prenočišče. Tudi je rekel, naj se nikomur ne pove, da je v gradu, ker je silno truden od dolgega pota."

"Od kod je pa prišel?" je vprašal opat.

"Meni je rekel, da iz Reina, toda Matija mi je pri kupici vina povedal, da sta bila na Dunaju. Zdaj je bila najlepša prilika, da bi Rovana prijeli in ga spravili na varen kraj, in če želite - - -"

"Ne, prijatelj," je dejal opat, "to ne gre. Zdaj to ne gre več. Vojvodinja Virida bi mi tega nikdar ne odpustila. Ali nekaj drugega bi Vas prosil."

"Ukazujte, premilostni gospod opat," je z veliko ponožnostjo rekel grajski kaplan.

"Stopite k Rovanu in recite mu, da bi rad z njim govoril. Pripeljite ga v sobo moje sestre. Tam bodeva sama."

"Takoj grem," je odgovoril grajski kaplan in se odstranil iz dovrane. Kmalu za njim je šel tudi opat, a ni se še dolgo mudil v Margaretini sobi, ko je vstopil Andrej Rovan.