XXXVII.

Opat Albertus je peljal Rovana v zadnjo sobo Margareti odkazanih prostorov, češ da ju tu ne bo nihče mogel motiti. Iz previdnosti je bil Rovan dal Matiji migljaj, naj za vsak slučaj ostane v njegovi bližini, ker se mu je zdelo, da opat vendar poskusi kako nasilstvo.

Albertus in Rovan sta si nekaj časa molče stala nasproti in drug drugega motrila, kakor bi hotela uganiti misli in čustva, ki ju navdajajo.

""eleli ste z menoj govoriti," je končno zinil Rovan.

"Da, gospod Rovan," je sedaj dejal opat in s sladkim usmevom pristavil: "Naš Gospod Zveličar uči, da moramo sovražnikom odpustiti, in jaz se rad uklanjam tej zapovedi."

"Gospod opat," je prekinil Rovan ta uvod, "ali bi ne bilo bolje, da govoriva odkrito in brez vseh zvijač? Vsaj zdi se mi, da tudi Vam te fraze ne prihajajo iz srca in da jih le rabite vsled privzgojene navade, kakor obče duhovnik."

Opata so te ostre besede jako neljubo zadele, ali bil je mojster v pretvarjanju in se ni dal lahko ugnati.

"Krivico mi delate, gospod Rovan, veliko krivico," je vzdihuje odgovoril in s povešenimi očmi hodil po sobi. "Moje seme je slabo in moja kri je vroča. Včasih me res premagajo strasti in tedaj pozabim na zapovedi našega Zveličarja in na ukaz naše presvete cerkve."

"Hinavec," je šepetal Rovan sam sebi in z vidnim preziranjem sledil po sobi šetajočemu se opatu z očmi.

"Ne tajim, da sem posebno Vam, gospod Rovan, storil velike krivice," je nadaljeval opat. "To mi je resnično žal. Poznam vas, da ste odkrit mož in pošten, in zato bi storjeno krivico rad popravil."

Rovan se je molče priklonil, a ni ničesar rekel.

"Odpustiva torej drug drugemu in bodiva zopet prijatelja," je rekel opat, in stopiviši pred Rovana, mu je ponudil roko.

Rovan pa se te roke ni dotaknil, nego hladno dejal:

"Kar ste Vi meni storili, se sploh ne more odpustiti. Vašega odpuščanja pa jaz ne potrebujem. Moja vest mi pravi, da nisem ničesar krivičnega storil."

"Torej nečete biti moj prijatelj?" je siknikl opat. "Prav! Ostanete torej moj nasprotnik?"

"Da, gospod opat! Odkritosrčno Vam povem, da bom do zadnjega diha z vsemi močmi delal, da Vas odstranijo iz Zatičine, ker niste vredni, da ste duhovnik, kaj še, da ste opat. Vaše roke so krvave in če bi Vas hotel priznati kot božjega namestnika, bi moral izgubiti vero v Boga."

Opat je postal bled kakor zid, v očeh pa mu je zažarel ogenj sovraštva. Neustrašeno je pa stal Rovan pred njim in se ni ganil.

"Tako govoriš z menoj, dečko," je hreščal opat in s tresočo roko prijel Rovana. "Dobro! Hotel sem biti velikodušen! Ali jaz znam biti tudi strašen. Čuvaj se!"

"Storili ste že vse, kar ste mogli, da bi me ugonobili," je mirno rekel Rovan. "Stregli ste mi celo po življenju in najeli posebne morilce. Vem, da bodete tudi zdaj poskušali vse, da me uničite. Vaše grožnje so torej nepotrebne. Eno pa Vam povem. Dokler bom živ, bom delal za to, da Vas odstranijo iz Zatičine. In povem Vam tudi, da se le iz posebnih ozirov ne ravnam po načelu: oko za oko - zob za zob!"

"Iz posebnih ozirov!" se je rogal opat. "Kolika velikodušnost! Ta posebni ozir se pač imenuje Margareta pl. Lindek, kaj ne?"

"To je moja stvar," je ostro odgovoril Rovan. "Resnica pa je, da le iz posebnih ozirov nisem poiskal tistega zadoščenja, ki mi gre."

"Hvala za toliko velikodušnost, se je smejal opat, ali tvojih posebnih ozirov ne potrebujem, oko za oko - zob za zob!"

Opat se je obrnil in ponosno odšel, Rovana pa so zdaj premagala njegova čustva, padel je na stol in uprl glavo v roke.

Matija je bil videti opata oditi in je zdaj previdno odprl vrata.

"He, Rovan, ali si tu?" je vprašal polglasno.

"Tu sem," se je oglasil Rovan. "Idi in pripravi konja, da greva domu."

"Zdaj ponoči?" se je čudil Matija. "Poprej te pa ni bilo naprej spraviti! Kaj pa ti je hotel opat?"

Rovan mu je na kratko povedal, kaj se je zgodilo med njim in opatom.

Vtem so se odprla vrata in vstopila je v sobo Margareta. Bila je razburjena in zasopla. Uzrši Rovana, je vzkliknila:

"Hvala Bogu - da Vaš še dobim!"

"Oprostite, gospodična," je rekel Rovan spoštljivo, "da sem se upal priti v Vašo sobo ..."

"Vem, da Vas je moj brat sem poklical," mu je segla Margareta v besedo. Slučajno sem slišala, kaj je brat povedal vojvodinji o svojem pogovoru z Vami."

Matija je sprevidel, da je njegova navzočnost, nepotrebna, in se je vsled tega splazil iz sobe.

"Prišla sem," je nadalejvala Margareta, "da Vas nekaj prosim."

"Ukazujte, gospodična," je rekel Rovan.

Margareta je bila v vidni zadregi in ni vedela, kako bi nadaljevala. To je obudilo Rovanovo pozornost in obšel ga je sum, da se nekaj proti njemu pripravlja.

"Kaj je Vaša želja," je vprašal Rovan in stopil k Margareti. Rahlo jo je prijel za roko in ni mu branila.

"Prosim Vas," je zdaj rekla Margareta, "da greste koj sedaj iz grada. A tako, da Vas nihče ne opazi. Splazite se na vrt in odidite peš. Lepo Vas prosim."

"Ali se pripravlja name napad?" je vprašal Rovan.

"Kaj se pripravlja, tega ne vem natančno, izvedela sem samo, da je opat ukazal Vas prijeti, ko pojdete od tod. Na dvorišču Vas čakajo, a če greste na vrt, Vas nihče ne vidi. Noč je temna in dež lije."

"In Vi ste me prišli svarit, Vi?" je dihnil Rovan in čustvo blaženosti mu je objelo dušo. Stisnil je Margaretino roko na svoje srce in jo potem vroče poljubil.

"Idite, da Vam odprem vratca na vrt," je šepetela Margareta in Rovan je čutil, kako je trepetala po vsem životu.

Previdno sta šla po stopnicah dol v sobo, od koder je bil za vojvodinjo napravljen izhod na vrt. Matija je šel ven, Margareta in Rovan sta ostala sama.

"Margareta!" je dihnil Rovan in pritisnil ljubljeno dekle na svoje prsi ter jo poljubil na čelo. Za trenutek je naslonila svojo glavo na njegovo ramo in uživala slast prvega objema, potem pa se mu je iztrgala iz rok.

"Ne upajte ničesar," je dejala, "Vi ste sovražnik moje rodovine, jaz pa sem od danes nevesta Jošta barona Galla."