XL.

Matijev pogovor z Margareto ni trajal dolgo. Povedal je na kratko, kar je imel sporočiti, potem pa hotel zopet odjezditi. Toda Margareta ga ni pustila proč. Spremila ga je k vojvodinji in ga pustila tam, medtem ko se je sama nenadoma odpeljala v zatiški samostan k opatu.

Vojvodinja je Matijo le malo poznala in je imela sploh navado, da je proti tujim ljudem nastopala jako dostojanstveno. Tudi Matijo je sprejela jako hladno, ali Matija je bil mož, ki sploh ni imel respekta pred nikomer na svetu in kateremu ni mogel nihče imponirati.

"Margareta mi je povedala, da ste prinesli važne novice," je končno začela vojvodinja, ker Matija, odkar je vstopil pri nji, še ni izpregovoril nobene besede, nego se je le ravnodušno oziral po sobi in motril pohištvo.

"Da," je odgovoril Matija, "važne novice! Sicer sem pa že vse povedal gospodični Margareti."

"Kaj pa se je zgodilo?" je vprašala vojvodinja nestrpno.

"Kar se je zgodilo, še ni tako hudo," je menil Matija, "a kar se pripravlja, to je nekaj posebnega." Vtem je zazrl Matija na omari veliko benečansko vazo. Ne meneč se za vojvodinjo, je pristopil k omari in pogledal v vazo, potem pa dejal:

"Čemu pa imate ta prazni lonec? Ko bi bil jaz grajščak na Št. Lambertu in bi imel take lonce, bi morali biti vedno polni vina. Saj pride lahko kak žejen popotnik z važnimi novicami."

Vojvodinja je zdaj umela, zakaj je Matija tako malobeseden. Pozvonila je in naročila došli služkinji, naj prinese vina. Matijo je to naročilo jako razveselilo.

Ko je imel Matija vrč z vinom pred seboj in se je okrepčal, je začel pripovedovati:

"Torej, da veste! Generalni kapitelj je sklenil, da se opata Albertusa začasno odstavi. Dalje je kapitelj naročil opatu kostanjeviškemu, opatu vetrinjskemu in vizitatorju opatu Angelusu, da vse tožbe, kar jih je bilo podanih proti opatu Albetusu, iznova preiščejo. Zaslišati se morajo pod prisego vse priče, tudi kmetje in ženske. Včeraj sta bila v Ljubljani že zaslišana cesarski notar Leutwin in pa oskrbnik zatiškega dvorca. Oba sta izpovedala tako slabo za opata Albertusa, da so opatje kot preiskovalni komisarji sklenili, polastiti se Albertusa in ga zapreti za toliko časa, da bo preiskava končana. Slabo kaže za Albertusa, prav slabo. Bog daj, da bi ga obsodili na smrt, saj drugega tako ni zaslužil."

"Kdo ve, če je to resnično," je menila vojvodinja.

"Kdo ve? Jaz vem!" je rentačil Matija. "Saj mi je Rovan povedal."

"Rovan?" se je začudila vojvodinja. "Kje pa je?"

"Kmalu bo v Zatičini," je odgovoril Matija. "Po naročilu opatov in na povelje grofa Ortenburškega se s 40 jezdeci in 80 pešaki odpravi še danes v Zatičino, da zavzame samostan in zapre opata Albertusa. Potem pride komisija, da začne preiskavo."

Vojvodinje se je polastila silna razburjenost, kajti četudi ni bila več tolika prijateljica opata Albertusa kakor v prejšnjih časih, vendar je želela obvarovati nekdanjega svojega ljubimca preteče nesreče. Zato pa je želela izpraševati Matijo, kaj bi se dalo storiti, da se odvrne vsaj najhujše in Albertusa obvaruje sramote, obenem pa tudi obsipala Matijo z pohvalnimi besedami, da je prišel povedat, kaj se pripravlja.

"Res, vrl mož ste, Matija," je rekla vojvodinja, "in jaz Vam bom vedno hvaležna, da ste prišli naznanit, kar se je sklenilo za opata."

"E, kaj mislite morda, da sem rad prišel," je Matija ugovarjal teh pohvali. "Še branil sem se! Kar se je dalo, sem se branil, pa Rovan ni odnehal in moral sem iti."

"Kako?" se je čudila vojvodinja. "Rovan Vas je poslal? Vi niste iz lastnega nagiba?"

"Ali kaj pa mislite! Jaz da bi iz lastnega nagiba prišel svarit opata. Za ves svet ne! Meni bi se še dobro zdelo, če bi ga zaprli. Ali Rovan ni dal miru, da sem naposled vendar šel."

"To je čudno, jako čudno," je razmišljala vojvodinja. "Rovan svari največjega svojega sovražnika. Kako naj si to tolmačim."

"Hm," je menil Matija, "in se lokavo nasmehnil, "hm, morda se je pa hotel Vam prikupiti, visokost, ali kako se Vam že reče."

Vojvodinja je kar zažarela od radosti in hitro naročila nov vrč vina. In Matija se je podvizal izprazniti tudi ta vrč. Čim več je izpil te plemenite kapljice, tem zgovornejši je postajal in tem nesramneje je lagal o čudovitih dogodkih, ki sta jih doživela z Rovanom v zadnjih mesecih.

"Samo eno je, česar ne morem uganiti," je pripovedoval Matija, "Rovan večkrat zdihuje in poveša glavo - prav kakor delajo zaljubljenci. Ali v koga je zaljubljen, tega nisem mogel iz njega spraviti. To mora biti neka posebna skrivnostna stvar. Skoraj bi rekel, da mora Rovanova izvoljenka biti tako visokega stanu, da se nanjo še prav misliti ne upa."

"Iz česa pa to sklepate," je vprašala vojvodinja, ki je to Matijevo pripovedovanje poslušala z veliko slastjo in čisto nič zapazila dvoumnosti Matijevih besed.

"Iz različnih okoliščin," je dejal Matija. "Če vprašam Rovana: 'Zakaj ne vzameš svoje izvoljenke,' mi pravi z globokim glasom, kakor bi pel 'bile': 'Loči naju nepremostno brezdno,' ali pa pravi: 'Kako naj to vzamem, ko še svojih oči ne smem k nji pozvdigniti.'"

Vojvodinja je bila zdaj popolnoma prepričana, da je Rovan vanjo zaljubljen, in vesela je bila tega tako, da je Matiji stisnila tri cekine v roke.

Matija je denar z veliko radostjo spravil v svoj mošnjiček in sam sebi mrmral:

"Saj sem zmerom pravil, da ta ženska ni napačna. Kaj zlodja, da se je Rovan tako brani. Ko bi mene hotela za ljubimca, jaz bi se čisto nič ne branil. Še prav rad bi jo imel, če bi mi dala dosti pijače."

In oprijel se je zopet svojega vrča in ni ga izpustil iz rok niti tedaj, ko je prihitela služkinja naznanit vojvodinji, da sta se pripeljala v grad Margareta in opat Albertus. Vojvodinja je takoh pohitela k njima in pustila Matijo samega v sobi. Ko je Matija izpraznil vrč, je polagoma sezul škornje in se lepo ulegel na svilnato blazino.

"Prav prijazno je tule " je mrmral. "Prav dopade se mi."

In mirno je zaspal, kakor da leži na slamnjaku v svoji kamrici na Smreki. Proti večeru so ga prišli klicat in moral je pred opata še enkrat povedat, kar mu je naročil Rovan.

Posledica tega razgovora je bila, da se je Albertus odločil za beg.

"K celjskemu grofu se zatečem," je rekel svoji sestri, "tam sem popolnoma varen. Nekaj premoženja sem spravil na stran. Brata Friderika sem že preskrbel, ti se pa omožiš. Sicer pa ni še izrečena zadnja beseda in kdo ve, ako čez leto dni bom zopet kraljeval v zatiškem samostanu."

Opat je namesto meniške halje oblekel vojaško obleko, in ko se je zmračilo, je v spremstvu treh grajskih hlapcev zapustil Št. Lambert.

Ko se je pri slovesu zahvaljeval svoji sestri za pomoč v tej nevarnosti, mu je rekla Margareta:

"Bodi hvaležen Rovanu! Le njemu se imaš zahvaliti, da ne prideš v ječo!"

Opat pa se je smejal in odgovoril:

"Ne Rovanu, nego tebi! Kaj misliš, da ne vem, da me je le iz ljubezni do tebe rešil ječe in sramote?"

Vzpodbodel je konja in zdirjal s svojimi spremljevalci z dvorišča. Matija je gledal za njim in se jezil:

"Ali je to kaka pravica, da gre mož brez kazni od tod? Bog daj, da bi si na potu vsaj nogo zlomil!"