XLII.

Peter Limbšak je bil zopet opat v Zatični. Najnevarnejši njegovi nasprotniki, prior Markvard in meniha Mihael in Ivan, so bili zaprti v vetrinjskem samostanu, prejšnji opat Albertus pa je pod strogim nadzorstvom sameval na pristavi Weinhof pri Gradcu - zlomljen mož, ki ni mogel še enkrat stopiti na bojno plan.

Matija je na priporočilo patra Hugona res postal praporščak zatiškega opata, ali veselil se je svojega novega dostojanstva le prav malo časa. Kmalu je začel uvidevati, da je pater Hugon le imel prav, ko mu je rekel, da pride ura razočaranja, ker tudi najboljši opat ni nič vreden.

"Meništvo," je bil dejal takrat pater Hugon, "se je preživelo in kakor je bilo svoj čas koristno, tako je sedaj škodljivo in zaradi tega je tudi vsak posamezni menih le nesreča za ljudi, med katerimi živi."

Matija takrat ni prav razumel, kaj da je hotel pater Hugon povedati s temi besedami, ali čez nekaj časa se mu je začelo svitati.

V samostanu so vladale sedaj nekam drugačne razmere, kakor za časa Albertusa. Menihi so se morali držati vsaj glavnih predpisov svojega reda. Pretepov in orgij ni bilo več, ali vzorno radi tega samostansko življenje še vedno ni bilo. Menihi so pogostoma hodili iz samostana in obiskovali kmetske hiše po okolici. Pri tem so vedno skrbeli, da so ujeli kaj drobiža za maše ali kake druge namene, in denar navadno zapili. Tudi za obljubo čistosti se niso menili, čeprav je niso več tako očitno kršili kot poprej. Zgodilo se je pa dostikrat, da so kmetski fantje zasačili kakega meniha na prepovedanih potih in mu kosti pošteno prerahljali. Edini Hugon Alba ni nikdar zapustil svoje celice, če ga niso klicala opravila, in občeval ni z nikomer, izvzemši Matijo. Ta je večkrat hodil k patru Hugonu na pogovore. Zapazil je kmalu, da je Hugon nesrečen v svojem stanu, in počasi je izvabil iz njega neko skrivnost. Pater Hugon je bil izgubil vero. Ni več verjel, da je katoliška vera edina prava vera, spoznal je, da je med Kristusovimi besedami in med nauki rimske cerkve nepremostno nasprotje, obsojal je početje rimskih papežev in njihovih duhovnikov in obžaloval, da ni mogoče vzbuditi proti tem razmeram takega odpora, kakor ga je vzbudil Jan Hus na Češkem.

Počasi se je Matija seznanil s Husovimi nauki in oklenil se jih je z vso gorečnostjo. S temi nauki je primerjal dejanje in nehanje zatiških opatov in menihov in polagoma se je porajala v njegovem srcu velika nevolja proti menihom in tudi proti opatu Petru.

Ta nevolja pa se je izpremenila v očitno sovraštvo, ko je videl, da opat strogo izterjuje vse, kar so bili kmetje dolžni dajati. Krivičnega ni zahteval ničesar, le to, kar je imel samostan pravico zahtevati. Za kmeta pa je bilo že to jako hudo, kajti bremena, ki jih je moral nositi, so bila silno velika, a zmagoval jih je tem težje, ker je bil prejšnji opat ljudstvo prav nečloveško izmolzel.

Matija se je hodil v Št. Lambert tolažit, in kadar sta z grajskim kaplanom sedela pri vinu, je brezobzirno dajal duška svojim čustvom in svojim mislim. Nekega dne je prišel razburjen v Št. Lambert in je zahteval, naj ga peljejo k Margareti, češ da ji ima nekaj važnega povedati.

"Kaj se je zgodilo, gospod praporščak?" ga je prijazno vprašala Margareta.

Matiji se je jako dobro zdelo, da ga je Margareta imenovala gospoda. Lej, lej, je mislil sam pri sebi, saj le ni tako napačna ta gospodična. Glasno pa je rekel:

"Nekaj se je zgodilo, kar Vas bo zanimalo. Bog mi je priča - prijatelj Vašega brata nisem bil nikoli. Večkrat me je roka tako srbela, da bi ga bil najraje zadavil. Tudi zaslužil bi to ..."

"Pustite mojega brata v miru," je Margareta prekinila Matijo. "Jaz ne zagovarjam njegovih dejanj, ali Vašega govorjenja ne morem poslušati."

"Lejte no! Mene ne morete poslušati," se je čudil Matija. "Pametno besedo zmerom lahko poslušate! Ali sem Vam jaz že kdaj kaj neumnega povedal? Sicer Vas bo pa res zanimalo, kar sem Vam prišel naznanit."

"Povejete torej!"

"Poslušajte!" Matija se je mogočno razkoračil in s povzdignjenim glasom rekel: "Vaš brat, nekdanji zatiški opat, premilostni gospod Albertus pl. Lindek je zaprt."

Margareta se je prestrašila in ni vedela, ali govori Matija resnico, ali se šali.

"Kaj pravite? Zaprt? To vendar ni mogoče!"

"Ali nisem rekel, da Vas bo zanimalo, kar sem prišel povedat," je triumfiral Matija. "Pa me niste hoteli poslušati!"

"Povejte vendar, kaj je na stvari! Kaj se je zgodilo?"

"Hude reči so se zgodile, strašne reči! Vaš brat je najel človeka, da bi opata Petra zavratno umoril."

"To ni res, to ni mogoče," je kriknila Margareta v silnem strahu.

"Mogoče bi že bilo," je menil Matija. "Vaš brat je ves zlodjev. Le pomislite, da je bil najel dva nemška strelca, ki sta hotela Rovana umoriti."

"Šele pred nekaj dnevi mi je pisal moj brat, da se je vdal v svojo usodo in se odpovedal vsem namenom in vsem nadam, kar jih je gojil," je jokaje pripovedovala Margareta. Zato ne verjamem, da bi bil res to storil, česar ga dolže."

Matija je postal nemiren. Solza ni mogel videti.

"Veste, gospodična," je rekel, "jaz tudi ne verjamem, da bi bil Vaš brat to storil, česar ga dolže. Ali dolže ga in zaprl so ga v strašno ječo - tako so mi pravili naši menihi - in pred sodnike pride kot morilec. Vizitator Angelus pa je šel na koncil v Basel, da spravi tudi to zadevo na razgovor."

"To je strašno," je ihtela Margareta. "Ubogi Albetrus! Ko bi bil kriv, bi nič ne rekla, ali tako -"

"Nič ne jokajte," je Matija tolažil obupajočo Margareto. "Po mojih mislih se Vašemu bratu ne more nič zgoditi. Nekaj časa bo zaprt, to pa mu ne bo nič škodilo. Bo vsaj vedel, kako je v ječi."

"Torej tudi vi verjamete, da je Albertus nedolžen," je vprašala Margareta, kakor da je od Matije odvisna usoda njenega brata.

"Seveda verjamem. In če ne bodete jokali, Vam vse povem. Jokati pa nikar! Sicer grem takoj domov."

Margareta si je otrla solze in prisedla k Matiji. Položila je roko na njegovo ramo in nagnila nanjo svojo glavo.

"Saj ne jokam več," je rekla. "Prosim, povejte mi vse, kar veste."

Matija pa se je nekaj obotavljal in začel cmakati z jezikom ter požirati sline.

"Kaj se je bilo treba jokati? Vaše jokanje me je tako ganilo da se mi je kar grlo posušilo. Ali bi ne bilo mogoče dobiti kako merico vina?"

Margareta je takoj pohitela iz sobe in se kmalu vrnila z velikim vrčem vina. In Matija je prijel vrč z obema rokama in si svoje suho grlo pošteno namočil. Potem pa je vrč postavil pred Margareto in rekel:

"Pijte malo, gospodična. Vino Vam bo dobro storilol. Če sem jaz žalosten, ga toliko časa pijem, da postanem vesel."

Margareta pa ni hotela piti, nego je silila Matijo, naj pove, kar mu je znano o njenem bratu.

"Stvar je tale," je začel pripovedovati. "Pred nekaj časom je opat Peter začel z okna svojega stanovanja klicati na pomoč. Vsi smo hiteli gor in našli tam nekega potepuha. Opat je rekel, da ga je hotel ta potepuh umoriti, on pa da mu je izvil bodalo iz rok in ga premagal. Meni se je takoj čudno zdelo, ker poznam opata in vem, da je strahopetnež. Tega potepuha so zaprli, a v ječi se mu prav fino, dobro godi. To se mi je zopet čudno zdelo, a rekel nisem ničesar. Potem je opat tega potepuha zasliševal več dni, danes pa se je izvedelo, da je opat dal Vašega brata v Weinhofu pri Gradcu zapreti, ker je potepuh izpovedal, da ga je Albertus najel, naj opata umori."

Margareta je trepetaje poslušala Matijevo pripovedovanje in strahoma vprašala:

"In kaj mislite, da je na celi stvari?"

Matija se je nagnil k nji in šepetaje rekel:

"Jaz mislim, da je opat Peter najel tega potepuha, naj obdolži Vašega brata."

"Ali zakaj? To je vendar grozno! Saj mu moj brat sedaj ničesar več neče."

"Far je far," je modroval Matija, "in vsi so maščevalni. Albertus je svoj čas vrgel Petra v ječo, zdaj se je pa Peter maščeval in vrgel Albertusa v ječo. In da bi ga mogel dlje časa trpinčiti ali celo ob glavo spraviti, je najel tistega potepuha."

Margareto sta žalost in obup premagala tako, da se je glasno jokaje oklenila Matije in ihte prosila: "Matija! - Usmilite se me - pomagajte mi!"

Matiji se je milo storilo. S svojo okorno roko je previdno gladil Margaretine lase in težko požiral, kakor da le siloma zadržuje solze.

"E, saj bi Vam rad pomagal," je rekel, "a kaj, ko imam samo dolg jezik, pa prazno glavo."

Zdaj se je Margareta vzravnala.

"Ah," je zaklicala, "k Rovanu pojdem - ta mi pomaga, če kdo na svetu, mi pomaga on."

"In jaz z njim," je navdušeno zaklical Matija.

Margareta je koj ukazala vpreči in se je odpeljala na Smreko, Matija pa je odjahal v Zatično.