XLIII.

Odkar je Rovan živel zopet na smreškem gradu, ni skoro z nikomer občeval. V samostan sploh ni maral hoditi, ker je sklenil, da pretrga vse vezi, ki so ga vezale na njegove prebivalce. Tudi z Matijo je prišel le redkokdaj v dotiko. Kakor kak samotar je živel na gradiču in opravljal namesto bolnega očeta oskrbniške posle.

Ko se je Margareta pripeljala na Smreko, je bil Rovan slučajno doma. Sam je sedel v pisarnici svojega očeta in pisal, ali njegove misli so blodile po drugih krajih in kakor po navadi vedno in vedno uhajale na Št. Lambert.

V sobo je prihitela grajska dekla.

"Gospod Andrej," je zaklicala, "neka gospa se je pripeljala in vprašala za Vas."

Rovan se je ustrašil. Mislil je, da je prišla vojvodinja, o kateri je vedel, da pogostoma izprašuje po njem. In z vojvodinjo se ni hotel sestati, ker žaliti je ni hotel, njenih ljubavnih ponudb pa ni maral več prenašati. A še predno se je odločil, kaj da stori, je zašumela na hodniku ženska obleka in v sobo je stopila Margareta.

Rovan je bil tako presenečen, da niti besedice ni mogel izpregovoriti. A čim je zapazil,kako zbegana in prepadla je Margareta, ko je zapazil solze v njenih očeh, je hitro pristopil k nji. Nežno ji je položil roko ogrok pasu in jo peljal k stolu.

"Margareta - kaj Vam je?" je vprašal sočutno.

"Gospod Rovan," je ihtela Margareta, "ne zamerite, da sem prišla k Vam. Zadela me je strašna nesrača."

"Vas, Margareta, srečno nevesto?"

"Nevesta sem pač," je s trpkim usmevom rekla Margareta, "če sem pa tudi srečna nevesta, to je drugo vprašanje."

"Kaj se Vam je zgodilo, da ste se premagali in se zatekli k meni?"

"Prosit sem Vas prišla za nasvet. Vi ste edini, ki bi mogli svetovati, edini, kateremu zaupam," je odgovorila Margareta. V naglici je povedala Rovanu, kar ji je sporočil Matija, in ga potem prosila, naj ji svetuje, kaj bi bilo storiti, da obvaruje brata preteče nesreče.

Rovan si kar ni mogel misliti, da bi bila to resnica.

"Taka hudobija je skoraj neverjetna," je dejal Margareti. "Sicer sem tudi jaz že prišel do spoznanja, da opat Peter ni tako dobra duša, kakor smo sodili, nego da zna biti prav trd. Dasi je sam kmetski sin, vendar nima srca za kmeta. Njegova pravičnost je le hlinjena. Ker kmetje niso jokali in obupavali, ko ga je bil Albertus pregnal, zato jih sedaj kaznuje. Samostanske kašče so polne in premoženje se množi, kmetje pa umirajo v revščini. In potem to grdo izrabljanje kmetske nevednosti. Dajte za maše - da vas ne bo hudič vzel; dajte za maše, da rešite uboge duše iz vic! Ali vendar si ne morem prav misliti, da bi bil opat Peter na tako satansko hudoben način poskusil uničiti premaganega nasprotnika."

"Matija je to izvedel od menihov samih," je opomnila Margareta.

"Potrpite nekaj dni," je dejal sedaj Rovan. "Jaz se bom za stvar zanimal in v nekaj dneh Vam sporočim, če je resnična in Vam povem, kaj da je po mojih mislih storiti."

"Kako ste dobri in velikodušni, gospod Rovan," je s hvaliežnim pogledom rekla Margareta.

"Ko bi bil le Matija tu! Saj pride sicer vsako novico naznanit. Kar gorko je prinese na Smreko. Sedaj pa se skriva. To je vendar čudno."

"V Zatičino je jezdil! Videla sem ga iz voza."

Vtem je stopila grajska dekla in prinesla velik vrč vina v sobo. Ko je Rovan zagledal vrč, se mu je zjasnil obraz.

"Matija prihaja," je veselo vzkliknil in, obrnivši se k dekli, je rekel:

"Ali ne?"

"Da! Konja je v hlev spravil."

"Kadar pride Matija, mu že naprej pripravijo pijače," je pojasnjeval Rovan. "Posli se kar trgajo, kdo da mu prvi postreže."

Začuli so se težki koraki. Dekla, ki je bila odšla iz sobe, je na hodniku zacvilila, slišal se je rohnjenju podoben smeh in nato je vstopil Matija.

"No," je rekel in se ustavil pri varatih, "ali sta se že zmenila? Nalašč sem napravil velik ovinek, da bi bila dlje časa nemotena."

"Le bliže, gospod praporščak," je rekla Margareta in se Matiji ljubeznivo nasmejala ter mu ponudila roko.

"Praporščak - hm" je zamišljeno menil Matija "dolgo ne bom več. Mene to več ne veseli. Čim pogledam meniško kuto, pa me obide jeza. Kar k opatu pojdem in mu vržem tisto njegovo bandero pred noge. Raje pojdem k Vama za pestunjo. Saj vzela se bodeta tako."

"Ne čenčaj tako neumno." se je razljutil Rovan. Margareta pa je zardela do las in je prišla v največjo zadrego.

"Kaj se jeziš." se je posmehoval Matija. "Mar misliš, da ne vem, kako si zaljubljen v gospodično Margareto? In gospodična Margareta..."

"Je nevesta Jošta baron Galla." je s trdim glasom pripomnil Rovan.

"A kaj, takega ženina se bomo kmalu odkrižali," je odgovoril Matija. "Če ne odstopi - pasja dlaka, jaz ga tako premikastim, da ne bo nikoli več na ženitev mislil."

"Gospod praporščak," je prosila Margareta, "nikar ne govorite tako."

In Matija je postal takoj pohleven in je sedel k svojemu vrču.

"Čudno, čudno," je rekel Margareti, ko se je bil pokrepčal. "Včasih Vas nisem nič maral - zdaj me pa kar ovijete okrog prsta in še govoriti ne smem več. Čudno, čudno!"

Rovan je temu pogovoru naredil konec in začel izpraševati Matijo o opatu Petru in o Albertusu in se z njim posvetoval, kako bi se dalo izvedti vso resnico.

Margareta je molče sedela pri njima. Lica so ji žarela, v očeh pa se ji je pojavil sijaj, ki je v Rovanovem srcu obudil čustvo sreče in upanja.

Ko se je naposled Margareta odpeljala in sta ostala prijatelja sama, je dejal Rovan:

"Albertusa morava rešiti. Ali mi boš pomagal, Matija?"

"Lej ga, kako vprašanje. Seveda ti bom pomagal! Ali sem te že kdaj pustil na cedilu?"

In čez nekaj trenutkov je skrivnostno rekel: "Veš, Rovan, jaz sem mislil storiti obljubo, da pojdem na božjo pot na Sveto Goro, če se vse dobro izteče. A sem se premislil. Kaj je na tem, če grem enkrat na božjo pot? Nič! In zato sem storil obljubo, da bom vsak dan do svoje smrti na čast Matere božje spil bokal vina. Tako bom vsak dan nanjo misli, meni bo pa tudi pomagano."