XLIV.

Matija se je proti večeru vrnil v zatiški samostan. Ko so bili zaklenili vrata, je po svoji dolžnosti pogledal, če je vse preskrbljeno za varnost. Obhodil je vse prostore, kjer so bile nastavljene straže in pregledal vse stolpiče. Tudi v solpiču za vrtom se je mudil nekaj časa, potem pa, ko se je naredila noč, se odpravil spat.

Straža ga je videla, kako je šel čez vrt in izginil v temi. Ko ga ni bilo več v bližini, je vojščak vzel sulico pod pazduho in sedel na stopnice. Iz suknje je mož izvlekel večjo steklenico žganja in jo začel počasi prazniti. Ko je to bilo končano, se je naslonil na vrata in lahko zadremal.

Bila je mirna in tiha noč. Le tu in tam se je iz daljave slišalo lajanje kakega psa in sem in tam se je oglasila sova. V samostanu so že vsi počivali in tudi straže pri glavnih in stranskih vratih so spale, ker ni bila navada, da bi jih kdo hodil ponoči nadzorovat.

Iz gostega grmovja na vrtu se je naenkrat začela plaziti neka črna prikazen proti stolpiču. Kmalu potem se je na nasprotni strani videlo, da je neka senca švignila čez zid, se splazila k stolpiču in komaj slišno pisnila, kakor iz spanja prebujeni ptič. Za stolpičem skrita oseba je enako odgovorila in v tistem hipu sta že obe osebi planili na stražo. Ko je napadanec prišel k zavesti, je imel že usta zamašena in roki zavezani.

Napadalca sta bila oblečena v meniške kute, na obrazih pa sta imela maski, tako da ju ni bilo spoznati. Nesla sta stražo v stolpič in zaprla moža v pritličju, potem pa šla v stolp.

Tu sta z vitrihom odprla ključavnico. Iz sobe se je slišal šum in boječ glas je vprašal:

"Kdo je?"

Nič odgovora. Moža sta vžgala svečo in stopila v sobo. Pred njima je stal mlad mož srednje velikosti, katerega je ta nočni obisk močno prestrašil.

"Kaj je? Kaj to pomeni?" je trepetaje vprašal jetnik.

"Sodbo!" je odgovoril eden skrivnostnih došlecev, ki ni bil nihče drug kakor Rovan.

""ivljenje ali smrt!" je z globokim glasom dejal drugi došlec - Matija.

Jetnik se je še bolj prestrašil. Gledal je zdaj tega zdaj onega skrivnostnih mož in potem jecljal: "Ali - prosim - s kako pravico me hočeta soditi. Gospod opat..."

"Gospod opat ni sodnik," je rekel Rovan. "Sodnik sem jaz in ta moj spremljevalec je krvnik! Ti si obdolžen in si priznal, da si poskusil premilostnega gospoda opata umoriti. Zapadel si torej smrti."

"Za Boga" je zastokal jetnik v smrtnem strahu. "Pustita me - peljita me k opatu - tam se razjasni"

"Razjasnila ni več treba nikakega. Ti si svoje dejanje sam priznal! Zato sem ti prišel naznanit sodbo in krvnik jo takoj izvrši."

Jetnik je padel na kolena in tresoč se kakor bilka jokal:

"Jaz sem nedolžen! Jaz nisem opatu ničesar storil! Opat me je najel in mi je obljubil bogato nagrado, če se dam prijeti, in trdim, da me je bivši opat Albertus podkupil, naj opata Petra umorim!"

"Ti - da si nedolžen! Tega ne verjamem!" je dejal Rovan.

"Prisegam Vam! Jaz sem nedolžen! Zaslišite opata"

"Opat je bil zaslišan in je isto izpovedal kakor ti. In zato si zapadel smrti. Krvnik, primi ga!"

Matija je pristopil, in vzemši iz žepa vrv, je zvezal jetniku roke.

"Milost - milost" je prosil jetnik. "Nedolžen sem! Preiščite še enkrat vso stvar! Zaslišite prejšnjega opata Albertusa. Ta pove, da me še nikdar ni videl, kaj še, da bi me on najel!

Zaslišite menihe v Reinu, ki me vsi poznajo, saj sem tam služil."

"Od kod te pozna opat Peter?" je vprašal Rovan.

"Iz samostana v Reinu, kjer sem služil za hlapca. Naročil mi je, naj pridem v Zatičino, da se mi bo tu dobro godilo. Ko sem prišel, mi je obljubil sto cekinov, če storim po njegovi volji."

"Dobro!" je rekel zdaj Rovan. "Če je resnica, kar si govoril, se mora to izkazati. Ali tu ne moreš ostati. Ko bi opat izvedel, česa ga dolžiš, bi te dal skrivaj usmrtiti."

"Rešite me, rešite me," je prosil jetnik.

"To je težko," je menil Rovan. "Če ostaneš tu, ti je smrt na vsak način gotova. Ako si opata po krivici obdolžil, boš obsojen, ako si govoril resnico, te odstrani opat, ker bi ga spravil v sramoto."

"Ali - kaj naj storim, da pride resnica na dan?"

"Samo ena pot je odprta."

"Prosim povejte, kaj naj storim. Usmilite se me! Saj vem, da nisem ravnal prav, ali smrti nisem zaslužil."

"Si li pripravljen, svoje trditve pred pričami in pod prisego ponoviti?" je vprašal Rovan.

"Da!"

"Potem ti pomorem. Ali predvsem je treba, da te skrivaj spravim iz samostana in na varen kraj. Pri samostanskih vratih pač ne prideš ven, torej bo treba iti čez zid."

"Oh, rešite me, prosim Vas, rešite me!"

"Če si govoril resnico, se ti nič hudega ne zgodi; če pa si lagal - potem končaš pod krvnikovim mečem! Meni je samo edino za pravico in za resnico! Če si kriv, boš ti obsojen, če je opat kriv, bo obsojen opat! Zdaj pojdi!"

Možje so zapustili stolpič. Jetnik je imel zvezane roke in zato sta mu morala Rovan in Matija pomagati, da je prišel čez zid. Blizu zida je čakal grajski hlapec s Smreke s tremi konji. Matija je jetnika privezal na konja in potem so vsi trije zdirjali proti Ljubljani.

Danilo se je že, ko so prišli do mesta, in morali so čakati še dobro uro, predno so se odprla mestna vrata. Rovan je z Matijo in z jetnikom šel naravnost v hišo, kjer je stanoval cesarski notar Leutwin. Matija in jetnik sta ostala v veži. Rovan pa je dal notarja zbuditi, ker je hotel najprej z njim govoriti. Stari gospod je bil skrajno presenečen, ko je videl Rovana v meniški obleki, a njegovo presenečenje je postalo še večje, ko je izvedel, kaj se je bilo zgodilo.

"To je grozna hudobija," je vzkliknil ogorčeno. "Nikdar bi ne mislil, da je ta sladki, ponižni opat Peter tako prekanjen in brezsrčen ter sploh zmožen za tako hudodelstvo. Stvar je za Albertusa na vsak način skrajno nevarna. Albertus je znan kot človek, ki se ne ustraši nobenega nasilstva, Peter pa velja za vzornega poštenjaka. Kaj pomaga, če vaš jetnik sedaj tudi pove, da ga je opat Peter podkupil? Če ostane opat pri svoji trditvi, jetnik pa pri svoji, se bo le opatu verjelo, ne temu hlapcu, in reklo se bo morda tudi, da so jetnika pregovorili in podkupili tisti, ki so ga skrivaj odpeljali iz zaitškega samostana."

"Jaz," je dejal Rovan, "sem si stvar takole mislil: Jetniku obljubim, da ga takoj izpustim, če reče, da je sam ušel iz samostana, a ker ga je pekla vest, da bi se zgodila Albertusu krivica, je prišel iz lastnega nagiba k Vam in Vam razodel resnico, s pogojem, da ga pustite mirno oditi. Mož stori to rad, Vi napravite potem zapisnik o tem, kar Vam mož pove. Več kakor Vam on pove, Vam ni treba vedeti."

"Tako pa pojde," je zadovoljno prikimal notar. "Opat Peter bi potem svoje trdil, Albertus bi rekel, da je nedolžben - glavne priče bi pa nikjer ne bilo, oziroma imeli bi v rokah njeno prostovoljno izpove. Albertusu se potem nič ne more zgoditi."

Zgodilo se je vse tako, kakor sta se domenila Rovan in notar. Rovan je dal jetniku še nekaj denarja, da je mogel iti v drug kraj, sam pa se je vrnil z Matijo na Smreko, od koder je poslal Margareti pisemce, naj upa, da bo že v kratkem njen brat rešen.