II.

Zatiški samostan je bil v začetku 15. stoletja najimenitnejši vseh samostanov na Kranjskem. Samostan je bil podoben malemu mestu. Kroginkrog je bil ograjen z visokim zidom, v katerem so bili v primerni razdalji napravljeni trdni stolpi, služeči za obrambo v nemirnih časih in za bivališče samostanskih vojščakov v časih miru. Razen cerkve in glavnega samostanskega poslopja je bilo na dvorišču zgrajenih še več deloma pritličnih, deloma enonadstropnih hiš, za katerimi se je razprostiral obsežen in skrbno negovan vrt.

Zatiški opat je bil eden prvih, najuglednejših in najvplivnejših velikašev v deželi in pravi kralj svojih podanikov. Leta 1398. izvoljeni opat Albertus pl. Lindek je tudi vladal svoje podanike, kakor kak kralj, čigar oblast nima nobene meje. Bil je nadvse ošaben in smel človek, trdega srca in neupogljive volje, a tudi lahkoživ in radodaren tako, da je v nekaterih letih zapravil ogromne vsote samostanskega premoženja, obremenil samostanska posestva z znatnimi dolgovi in iz kmetov iztisnil zadnje prihranke.

Tlačani so opata sovražili iz vsega srca in so mu večkrat stregli po življenju, a do živega mu niso mogli priti, kajti opat je bil osebno hraber in neustrašen človek in ni očitno zapustil samostana nikdar, če ga ni spremljal njegov praporščak Andrej Rovan s šestimi vojaščaki.

Na samostanskem dvorišču sta čakala dva vojščaka na konjih, da spremita Andreja Rovana v Celje. Andrej je bil pri opatu, da sprejme njegova naročila.

"To pismo izročiš osebno celjskemu grofu Hermanu. Pazi, da ga nihče ne dobi v roke. Morda bodo poskušali to pismo siloma vzeti, saj pater Markvard, naš častivredni prior, se silno zanima, čemu da greš do deželnega glavarja."

"Dokler sem živ - ne pride to pismo v druge roke," je samozavestno odgovoril Andrej.

"Tako je prav! Če dobro opraviš, dobiš lepo nagrado. Da boš vedel, zakaj gre, ti povem, da so nekateri meni podložni menihi napravili proti meni zaroto in me hočejo izpodriniti. Ha-ha!

Zakrohotal se je hudobno in iz njegovih oči je švignil pravi plamen sovraštva. Radi bi se usedli na moje mesto. A še sem jaz gospodar in zapovednik in kdor mi kljubuje, tega pohodim in poteptam kakor črva."

Ta človek je strašen, je mislil Andrej sam pri sebi, rekel pa ni ničesar.

"V tem zavoju sta dve pismi," je nadaljeval opat. "Eno sem poslal jaz, drugo je pisala premilostna pokroviteljica našega samostana, vojvodinja Virida. Pazi, da pismi srečno oddaš."

"Zanesite se name, premilostni gospod opat," je odgovoril Andrej.

"Torej idi, zvesti moj praporščak, in opravi dobro svoj posel."

Andrej je pokleknil in poljubil opatu roko. nekaj trenutkov pozneje je peketanje konjskih kopit naznanjalo opatu, da je Andrej s svojima spremljevalcema odjahal.

Andrej je s svojima vojščakoma nameraval iti čez Šmartno pri Litiji v Celje. Pot je bila tod bližja in varnejša, kakor preko Ljubljane, odločil se je pa za to pot tudi iz ozira na svoja spremljevalca, ki sta bila tukaj doma.

V hitrem diru so prispeli do graščine Šent Lambert, ki je ležal blizu Zatičine. Dandanes ni več niti razvalin tega gradu, v katerem je v tistih časih celih trideset let prebivala vdova vojvode Leopolda, vojvodinja Virida, hči milanskega vojvode Viscontija in vneta zaščitnica zatiškega opata Albertusa.

Jahaje mimo šentlamberškega gradu je Andrej na obširnem vrtu zagledal lepo plavolaso damo gosposkega stanu, ki se je veselo kakor kako dekletce podila po vrtu z velikim rjavim psom.

"Kdo je neki to?" je Andrej dejal svojima spremljevalcema. "To je očitno, da je plemenitnega stanu, a dolgo še ni tukaj, ker je še nikdar nisem videl."

"Morda je to sestra gospoda opata," je odgovoril eden spremljevalcev. "Vsaj slišalo se je, da pride sem, ker so ji sorodniki pomrli razen opata in Friderika, ki pa sam ničesar več nima in bi nemara že moral svoj grad prodati, če bi ga naš opat ne podpiral."

"Za druge ima vedno dosti denarja. Če se oglasi kak velikaš, mu vrže deset cekinov, kakor bi to ne bilo nič, nam pa, ki mu služimo, je zdaj še zmanjšal plače" se je jezil drugi spremljevalec, stari Matija, o katerem se je govorilo, da bi zmagal celega teleta, če bi mu ga spekli.

Rovan je molče poslušal ta pogovor. Prišedši mimo cvetoče jablane je kakor slučajno utrgal vejico, potem pa pognal svojega konja proti tistemu kraju vrta, kjer se je igrala tuja gospodična.

"Bog Vas blagoslovi, gospodična, ki ste lepi kakor pomladanski dan," je zaklical Rovan in vrgel tujki utrgano cvetje pred noge.

Presenečena je tujka pobrala cvet in zaklicala: "Potujte srečno, zali vitez!"

Rovan se je ozrl še potem, ko je bil že precej daleč od vrta, in je vedel, da stoji tuja gospodična ob ograji, da drži jablanov cvet v rokah in gleda za njim. Zasmejal se je veselo in zadovoljno in pozdravil s klobukom, potem pa pognal konja in zdirjal kakor blisk po prašni cesti.