III.

Mračilo se je že, ko so Rovan in njegova spremljevalca prišli do Save. Počasi so jahali po obrežju proti brodu, ki naj bi jih prepeljal na štajersko stran. Mislili so še ta dan jezditi naprej do Celja.

Naenkrat so slišali za seboj peketanje konjskih kopit in rožljanje orožja. Radovedni so se ozirali in Rovan je rekel svojima spremljevalcema:

"Tovariše dobimo za vožnjo čez Savo."

V diru se jim je bližalo pet vojščakov. Že ko so skoraj došli zatiške odposlance, so ti opazili, da se jim bližajo tujci s sovražnim namenom.

"Pozor pa meč v roke," je zaklical stari Matija in v tistem hipu je skočil s svojim konjem vstran, ker je bil proti njemu drveči tujec zamahnil z mečem. Če bi ga bil zadel, bi mu bil na mestu glavo razklal. Matija je v tistem trenutku tudi usekal po napadalcu, a zadel je le konja, tega pa s tako močjo, da je konj padel in potegnil s seboj jezdeca. Matija je priskočil in sunil napadalcu svoj meč s tako silo v prsi, da je kri brizgnila v zrak in poškropila Matijev usnjeni jopič.

"Matija - pomagaj," se je zdaj slišal Rovanov glas. Matija je takoj priskočil in videl, da se imata Rovan in drugi njegov spremljevalec boriti vsak z dvema sovražnikoma. Meči so zadevali drug ob drugega, da so kar iskrre švigale. Matija je planil najprej k Rovanu, a ni se lotil napadalcev, marveč njihovih konj. Zabodel je konja od strani, tako da sta napadalca v hipu ležala na tleh. Rovan je skočil s konja in šel nad svoja sovražnika, Matija pa je hitel drugemu tovarišu na pomoč.

Prišel je prepozno. Prav ko je Matija pritekel na bojišče, se je njegov tovariš s preklano glavo zgrudil na tla, njegov konj pa je zdirjal čez polja v noč.

Tuja vojščaka sta se zdaj lotila Matije, ki pa se ni hotel bojevati z njima, nego se je umikal, kar je mogel hitro tja, kjer je bil Rovan. Tam so se zopet spoprijeli in razvil se je ljut boj. Že je začel Matija obupavati, ko je videl, da je Rovan zadel v vrat enega napadalca, ki se je peš boril z njim, in ga prebodel. Mož, ki je bil očividno vodja napadalcev, je razprostrl roke, meč je žvenketaje padel na tla in mož se je zgrudil mrtev.

Boj se je nadaljeval, ko je Rovan presekal nogo konju svojega nasprotnika, da je ta padel z živaljo vred, se je drugi jahač obrnil v stran in je pobegnil. Njegovemu zgledu je sledil tudi njegov pajdaš, ki je bil že prej konja izgubil. Rovan in Matija sta ostala kot zmagovalca na bojišču.

"Prokleto je bila huda," se je zdaj oglasil Matija in ves upehan sedel na stegno ubitega konja.

"Kaj ne vidiš, da ta-le še živi," je zaklical Rovan in skočil h konju, ki je zadnji padel in z vso težo ležal na svojem ječečem jezdecu.

"Če živi - mu pa upihni luč življenja, saj jo je on tudi hotel tebi," je Mitja ravnodušno odgovoril, ne da bi se premaknil s svojega sedeža.

Rovan je skočil k ranjencu, odmaknil na njem ležečega ubitega konja in vprašal sočutno:

"Si li težko ranjen, da se ne umakneš?"

"Mislim, da sta mi zlomljeni roka in noga in glava razbita," je ječal ranjenec. "Če ste krščanski človek, naredite hiter konec."

"Kdo si?"

"Hlapec na graščini Svibno."

"In zakaj si me napadel?"

"Ne vem. Reklo se mi je, naj grem z gospodom in naj storim, kar mi ukaže."

"Kdo ti je to rekel?"

"Grajščinski valpet."

"In kdo vas je vodil pri napadu?"

"Ne vem. Reklo se mi je, naj grem z gospodom in naj storim, kar mi ukaže."

"Kdo je ta gospod?"

"Ne vem, kako se piše. Tujec je, ki pa večkrat prihaja k valptu. Pravil nam je, da ste vi trije ukradli važna pisma v zatiškem samostanu in da ga je opat poslal, naj vas ujame, žive ali mrtve."

Miž ni mogel dalje govoriti. Dihal je čedalje težje. Rovan mu je v klobuku prinesel vode, a predno je mož mogel piti, bruhnil je kri iz sebe, glboko zastokal in potem nagnil glavo. Bil je mrtev.

"Štiri duše so šle v pekel zaradi teh preklicanih opatovih pisem," je godrnjal Matija in na en požirek izpraznil malo bučo žganja, ki jo je imel pri sebi. "V peklu bodo danes hudiči prav veseli."

"Kaj storiva z mrliči," je vprašal Rovan nejevoljen radi Matijevih besed.

"Če imajo denarja kaj pri sebi, ga poberiva." je odgovoril Matija in brez odlašanja začel preiskovati mrliče. Kar je našel pri njih, je vse spravil v svoje žepe.

"Najbolje bo, če poveva brodniku, kaj se je zgodilo, sicer zamudiva preveč časa."

Matija je ravno poskušal klobuk enega mrtvih napadalcev, če bi ga mogel rabiti, in zaradi tega ni ničesar odgovoril.

"Idiva," se je zopet oglasil Rovan in zajahal svojega konja, ki se je mirno pasel tik bojišča.

"Dokler zadnjega mrliča ne preiščem, se ne premaknem od tod," je kratko odvrnil Matija in urno preobračal žepe mrličev, medtem ko je Rovan počasi jahal proti brodu.

Čez nekaj časa ga je dohitel Mitja in zadovoljno poročal:

"No, to pot pa ni bil boj zastonj. Tisti plešasti zlodej, ki ste mu prebodli vrat, je imel pri sebi dva cekina in zlato svetinjico okrog vratu."

"Vsaj svetinjico bi mu bil pustil - morda bi bila s tem rešena njegova duša."

Matija pa nikakor ni bil mnenja, da ima krščansko dolžnost skrbeti za dušo svojih sovražnikov. Prav ravnodušno je rekel:

"Bog ne glede na svetinje, marveč na dobro srce. Tudi škornje sem mu vzel; skoro novi so in kakor meni umerjeni."

Rovan je bil ranjen in kri mu je curljala čez obraz. Matija ga je nagovarjal, naj si privošči počitka, a Radovan ni hotel o tem nič slišati. Izpral si je rane in jih površno obvezal, potem pa poklical brodnika. Z Matijo sta se prepeljala čez Savo in še tisti večer prispela v Celje.