IV.

Bled in vidno utrujen je stopil Andrej Rovan pred celjskega grofa Hermana in mu z globokim poklonom vročil precej obširen zavoj - pismo zatiškega opata.

Vtem, ko je grof Herman pregledoval obširno pisanje, se je Rovan naenkrat zazibal in se brez zavesti zgrudil na tla.

Strmeč je grof priskočil in videvši, da leži Rovan kakor mrtev na tleh, je poklical svoje ljudi. Prihiteli so z vseh strani, hlapci in dekle, ter močili Rovana z vodo in mu drgnili sence z octom. Tudi Matija, Rovanov spremljevalec, je prištorkljal v sobo in dal s krepkimi besedami duška svojim čutilom.

"Kaj pa je s tem mladeničem?" je vprašal grof. "Kar naenkrat je padel na tla, kakor bi ga bila strela zadela."

"Težko je ranjen," je odgovoril Matija. "Napadeni smo bili. Pet jih je prišlo na tri, a zmagali smo. Dva sta odnesla pete, trem sva pa pomagala s tega sveta. V nebeškem kraljestvu jih ne bodeva srečala."

"Kdo vas je napadel in zakaj?" je izpraševal grof.

"E, ko bi to vedel. Temnilo se je že, ko so v diru prijahali za nami kakor volkovi planili na nas. Huda nam je predla in eden naših tovarišev je tudi moral odriniti v krtovo deželo. Bil je dober dečko in škoda je, da je moral tako mlad v pekel."

"A kdo so bili napadalci - ali mar razbojniki?" je nestrpno vprašal grof.

"Kdo so bili? Razbojniki že ne! Eden je bil hlapec grajščine Svibno. Zdi se mi, da so nas napadli, ker so vedeli, da ima Rovan važna pisma pri sebi. Posebno Rovana so se lotili, a dečko se je branil kakor medved. Veste, svetli gospod grof, jaz mislim, da so tolovaje poslali na nas tisti, ki bi radi našega premilostnega gospoda opata izpodrinili. Teh sovražnikov ima gospod opat prav veliko - tudi med zatiškimi menihi."

"Tako - tako," je mrmral celjski grof. "In v tem boju je bil tale dečko ranjen?"

"Še prav hudo. Nagovarjal sem ga, naj se odpočije, a obljubil je opatu, da vam pismo osebno izroči, in zato se ni zmenil za moja svarila."

Rovan je prišel v tem nekoliko k sebi. Odprl je oči in se ozrl okoli sebe. Ko je zagledal Matijo, je ustne ubral v rahel usmev.

"Ali si še živ?" je veselo vprašal Matija. "Oh, ko bi bil zdrav - kar pod rebra bi te sunil, da si mi napravil tak strah." In robati mož je kar mogoče nežno pogladil Rovanu goste dolge lase s čela.

Na grofov ukaz so pripravili Rovanu posebno sobo in poklicali ranocelnika, ki je bolnika obvezal in ga potolažil z zagotovilom, da bo čez dober teden že toliko zdrav, da pojde lahko domov.

Zatiški opat je naslednje dni nestrpno čakal, kdaj pridejo Rovan in njegova spremljevalca, in ker jih le ni bilo, obšla ga je slutnja, da se jim je na potu primerila kaka nesreča in da sta važni pismi, ki jih je Rovan nesel celjskemu grofu, prišli v roke njegovim nasprotnikom. Opat je bil vsled tega vedno jako slabe volje, tako da se mu je vse strahoma umikalo.

Opat je sploh le redko kdaj zapustil svoje sijajno stanovanje, ker je vedel, da ima med samostanskimi prebivalci polno sovražnikov, ki vsi podpirajo one plemiče, kateri bi ga radi izpodrinili, da bi enega svojih ljudi spravili na njegovo mesto. Kranjsko plemstvo je bilo takorekoč razdeljeno na dva tabora. V enem so bili opatovi prijatelji, na čelu jim je celjski grof Herman, v drugem pa opatovi nasprotniki, ki jih je vodil Viljem pl. Kozjak, podpiral pa mogočni grof Ortenburški. Zatiški menihi so bili večinoma na strani opatovih nasprotnikov. Zvesti so bili opatu pravzaprav samo samostanski vojaki in pa vojvodinja Virida, ki je opata vedno z vsem svojim vplivom podpirala in mu tudi dostikrat pomagala iz denarnih stisk, v katere je razsipni opat, ki je včasih imel kar po petdeset gostov v samostanu, prav pogostoma zašel.

Ker Rovana in njegovih spremljevalcev le ni bilo nazaj, je opat sestavil novo pismo na celjskega grofa in se v spremstvu nekaterih zvestih vojakov odprail v šentlamberški grad, prosit vojvodinjo Vidiro, naj tudi ona sestavi novo pismo.

Ko je vojvodinja pisala pismo, se je opat s svojo sestro šetal po vrtu in ji razlagal svoje skrbi.

"Če Rovan ni prišel pravočasno v Celje" je pripovedoval opat "se mi zna slabo goditi. Moji nasprotniki so naprvili grozno obtožbo proti meni. Samo če celjski grof opata v Reinu in vojvodo Viljema pravočasno na to tožbo pripravi, smem upati, da zmagam v tem boju, zato me tako skrbi, kaj da je z Rovanom."

Zatopljena sta bila tako v svoje pogovore, da nista zapazila dveh jezdecev, ki sta se približevala grajščini in spoznavši opata in njegovo sestro obstala ob ograji.

"Hvaljen Jezus, premilostni gospod opat," je zadonel z globokim glasom izročen pozdrav. Opat se je ozrl in radostno iznenaden zaklical:

"Rovan! Matija! Hvaljen Jezus, da sta prišla."