VII.

Vizitacija opata Angelusa je pač spravila na dan, da so se v zatiškem samostanu godile nezaslišane nečednosti, da se je tam živelo razuzdano in nemoralno, ali proti opatu Albertusu se ni dalo s tem ničesar opraviti. Albertus je bil stvar spretno zasukal in je vse nerednosti izkoristil v svoj prid, češ prav zato so ga tožili, ker je hotel v samostanu napraviti red in menihe prisiliti, da žive primerno svojemu zvanju.

Vizitator Angelus je bil sicer prepričan, da zatiški opat ni tako nedolžen, nego da ima obilo grehov na svoji vesti, ali sprevidel je, da sedaj proti njemu ničesar ne opravi, in zato se je zadovoljil s svečanostno obljubo, da spravi Albertus samostansko gospodarstvo v red, da bo odslej skrbno in vestno upravljal samotansko premoženje in strogo pazil na red v samostanu. Opat Albertus je vse to rad obljubil.

Vizitacija se je končala s tem, da je opat Angelus vnovič sklical vse menihe v refektorij. Očital jim je ostro vse njihove grehe in grdobije in jim končno vsem skupaj naložil primerno pokoro.

"Ali ima kdo še kaj pripomniti?" je naposled vprašal vizitator, medtem ko je njegov tajnik že spravljal svoje zapiske.

Sedaj je stopil izmed menihov mlad bled mož, Hugon Alba, in mirno skromno dejal:

"Jaz prosim nekoliko posluha."

"Govori!"

"Milostni gospod opat ste se zanimali za samostansko premoženje in za samostansko gospodarstvo in zanimali ste se tudi za nas nevredne služabnike Gospodove. Naloženo pokoro opravim tudi jaz, dasi sem nedolžen vsem tem, kar ste nam očitali. Prosil bi pa, milostni gospod opat, da bi se poučili tudi o željah in potrebah in o morebitnih pritožbah kmetskega naroda, ki spada pod samostan."

Vsi navzočniki so bili vidno iznenadeni, tudi vizitator, kajti nikomur ni prišlo na misel, da bi se le v sanjah zmenil za želje kmetskega ljudstva, kaj še za njegove pritožbe.

"Ali se Vam zdi to tako potrebno, da me morate opominjati?" je porogljivo in zbadljivo vprašal vizitator. Kolikor sem videl, so kmetje lahko prav zadovoljni.

"Zunanjost moti, premilostni gospod opat," je pripomnil Hugon Alba skromno, a odločno: "Kmetje niso zadovoljni, posebno ne s samostanom."

"Ne? Lejte si! No, če niso zadovoljni, se jih lahko pripravi do zadovoljnosti! Saj v gozdu še rastejo leskovke in te so izvrstno zdravilo za kmetsko nezadovoljnost. Sicer pa so v samostanu tudi prav obširne ječe, kjer bi te ljudi kmalu obšla potrebna zadovoljnost. Tako se je rogal opat Albertus in s temnimi pogledi motril neustrašeno pred seboj stoječega Hugona.

Tudi opat vizitor ni bil prijatelj kmeta. Bil je velikaš, ki je kmeta zaničeval in z njim delal kakor z živino. Bil je v tem oziru enih misli z opatom zatiškim. Grajščaki in samostani so v tistih časih kmeta strahovito tlačili in izsesavali in zatiški samostan se je med njimi posebno odlikoval.

"Morda nam pa ti lahko poveš, kaj kmetje pravzaprav hočejo?" se je vizitator obrnil do Hugona. "Tako vsaj spoznam, če je res potrebno tudi kmete zaslišati."

"Potrebno bi bilo, Vaša milost, jako potrebno," je dejal Hugon Alba. "Naš slavni red je prišel kot posredovalec kulture v te kraje in pridobil si je velikih zaslug. Naši predniki so prej divje ljudstvo teh krajev seznanili z nauki Zveličarjevimi in jih pripravili do kristjanskega življenja. Naši predniki so delali pota, so obdelovali polja, so učili ljudstvo gospodariti. Toda čim bolj se je množilo samostansko premoženje, toliko bolj se je naš red odtujeval svojemu poklicu. Danes ni naš red več učitelj in dobrotnik ljudstva, danes smo podobni mrčesu, ki razjeda sadno drevje."

"Ti nesramnež," je zakričal opat zatiški in ves razjarjen planil iŽa mize. "Kako se drzneš kaj takega ziniti?"

"Pustite ga govoriti," je dejal vizitator.

"Kako se drznem kaj takega govoriti?" je dejal Hugon Alba. "Zapisano je: Ljubite resnico, hčerko božjo. Naj se zgodi z menoj karkoli, resnica mora na dan. In če me zadene za moje besede največja nesreča na zemlji, to vendar vem, da bom pred Bogom zanjo povišan."

"Torej povej, kar imaš povedati," se je nejevoljno oglasil vizitator.

"Naš samostan je največja nesreča za ljudstvo. Kmet dela kakor živina, žanjemo pa mi, ki ničesar ne delamo. Samostansko premoženje je veliko. Ko bi mi živeli kristjanski, bi lahko več kakor polovico razdeli med ubožce. A tu živimo potratno in razuzdano."

"Prej si pa rekel, da nisi kriv tistih grehov, ki sem vam jih očital," ga je prekinil vizitator.

"Storil nisem nobenega takega greha, a kriv sem vendar, ker sem molčal in gledal, kar se je pred mojimi očmi godilo. Resnica pa je, da v samostanu živimo potratno in razuzdano, medtem ko kmet včasih še za sol nima. In samostan terja od svojih kmetov več dela in večje desetine, povrh pa še izsiljuje iz njega denar za odpustke, za maše in očenaše in gorje umirajočemu človeku, ki ima kak zlat pri hiši - na smrtni postelji ga straše s hudičem in s peklom toliko časa, da mu vzamejo, kar ima. Ljudstvo nas kolne in mi smo to zaslužili."

Med zbranimi menihi je nastala velika nevolja. Gnetli so se okrog Hugona, mu ugovarjali, dvigali pesti, in ko bi jih ne bila oba opata brzdala s pogledi, bi bili Hugona gotovo pobili.

Ta je stal mirno in samozavestno sredi razljučene množice in ji z mogočnim glasom zaklical:

"Bog mi je priča, da sem še premalo povedal! Samostan izkorišča kmeta, menihi zapeljujejo kmetske žene in hčere v nečistost, in ko bi Bog poslal ogenj in žveplo na samostan, bi bila to zaslužena kazen. Zato pa Vas prosim, premilostni gospod opat, poskrbite, da se menihi zopet posvetijo svojemu zvanju in da nastanejo druge razmere."

"To se zgodi, moj zgovorni sinko," je dejal vizitator in obrnivši se do zatiškega opata je pristavil: "Za sedaj pa blagovolite poskrbeti, da se tega vročekrvnega mladeniča spravi v trdno in varno ječo. Ob kruhu in vodi ga bo že minila sedanja objestnost in potem se pomenimo dalje."