IX.

Zatiški samostan je bil poln gostov. Z raznih strani so prihajali velikaši z večjim in manjšim spremstvom in delali v samostanu tako, kakor bi ga sploh ne hoteli več zapustiti. Opat je svojim gostom na čast prirejal bogata gostovanja, velike love in viteške igre ter sploh izborno skrbel za njih zabavo. Tudi opatov brat, Friderik pl. Lindek, je prišel z desetimi hlapci v samostan in delal je tako, kakor zmagovalec v podvrženi deželi.

Menihov se je polastila velika nevolja, ne le, ker so jih gostje prezirali, nego tudi zato, ker je vzdrževanje opatovih prijateljev snedlo velik del samostanovih dohodkov. V tem ko je opat radodarno skrbel za tuje velikaše, je menihe prikrajševal celo pri jedi in pri pijači. Končno sta se šla prior Markvard in senior Andrej pritožit k opatu. A naletela sta slabo. Opat ju je oštel in ju končno z bičem pognal iz sobe, obenem pa odredil, da menihi tri mesece ne dobe več vina. To postopanje je menihe do skrajnosti razkačilo. Ko bi bil opat Najsvetejše prodal, bi mu tega ne bili tako zamerili, kakor da jim je vzel vino. Poskušali so pač pritožiti se pri vizitatorju v Reinu, a spoznali so, da to ne pojde. Opatovi gostje in njihovi hlapci so menihe tako strogo nadzorovali, da se nobeden ni mogel ganiti. Iz samostana pa brez opatovega dovoljenja ni nihče smel.

Tudi na šentlambertskem gradu, kjer je gospodovala vojvodinja - vdova Virida, je bilo zdaj jako živahno, kajti opatovi gostje so prihajali čestokrat v grad in imeli tamkaj svoje zabave.

Posebno pozornost je posvečeval opat mlademu Pavlu plem. Glogvicu, pri katerem je najel večje posojilo. Posebno ga je pogostoma vodil s seboj k vojvodi Viridi in kmalu se je raznesla med prebivalci zatiškega gradu govorica, da je Pavel Glogvic ženin opatove sestre, pri vojvodinji Viridi bivajoče.

"Boš videl," je Matija pripovedoval Rovanu, ta dva se vzameta še letos."

"Naj se," je ravnodušno odgovoril Andrej, dasi ga je pri ti novici obšlo neko nenavadno čustvo, nekaj, kar mu ni bilo jasno, a je bilo podobno ljubosumnosti.

"Naj se! Naj se!" je rentačil Matija. Seveda naj se! Saj je tudi meni vseeno, ali vesel bi bil, če bi bila kmalu poroka. Ali bi ga pili! Jaz bi bil štirinajst dni pijan, pa če bi moral živ v pekel. A nikar ne misli, da bi se napil domačega vina. Tiste laške kapljice bi se napil, ki jo ima vojvodinja v kleti in ki gre tako v kri, da bi se še premilostni gospod opat na glavo postavljal, če bi se je malo nalezel.

In Matija se je smejal na vse grlo, ko si je predstavljal, kako bi strogi, resni in slovesni opat v pijanosti poskakoval in se na glavo postavljal. Tako se je smejal, da niti zapazil ni, kako se je Andrej primaknil oknu in z gorečimi očmi opazoval po vrtu sprehajajočo se dvojico Pavla Glogvica in opatovo sestro, plavolaso gospodično Margareto.

Opat Albertus je imel res namen, poročiti svojo sestro s Pavlom Glogvicem, a ko je to Margareti razložil, se je odločno uprla.

"Glogvica ne vzanem," je izjavila. "Na noben način ga ne vzamem. Saj to ni vitez, ni mož, nego le človek, ki zbira denar."

"Ljuba sestra, je dejal opat, nikar ne govori tako zaničljivo o denarju. Za denar dobiš moč, za denar dobiš ljubezen, denar je vse. Pavel Glogvic bo svoje premoženje, če bo tako gospodaril kakor sedaj, še silno pomnožil, tako da bodo njegovi otroci med prvimi velikaši v deželi. Že sedaj ima pet gradov in velike kupčije. Ali te nič ne mika, da bi imela tako veljavo kakor jo ima grofica Celjska ali grofica Ortenburška?"

"Ne," je kratko, a zopet z vso odločnostjo odgovorila Margareta.

"Otročja si in nerazumna," je začel iznova opat prigovarjati svoji sestri. "Pavel te ljubi in ker je mož, ki nima svoje volje, razen če gre za denar, ga boš vladala, kakor boš hotela. Verjemi meni, bogastvo je pogoj sreče. In zakaj se jaz trudim?

Lahko bi kot opat mirno in v zadovoljstvu in izobilju živel, če mi ne bi bilo za naš stari in plemeniti rod. Friderik nima premoženja. Ali naj njegovi sinovi, potomci nekdaj tako mogočnih bogatih Lindekov, postanejo služabniki kakega graščaka, ali naj gredo v samostane? Naš rod, rod Lindekov, ne sme izumreti, nego mora priti do nove veljave. Zato pa je treba denarja in vse moje delo je posvečeno temu namenu."

"Kako pa misliš to doseči?" je radovedno vprašala Margareta.

"To je moja stvar! Čemu bi ti razkladal take reči, ki jih itak ne razumeš. Le to verjemi, treba je bilo velikih žrtev, da sem postal opat. Pride čas, ko ti že povem, kake so bile te žrtve. Če vzameš Pavla Glogvica, pomagaš s tem našemu rodu."

"Pavla ne vzamem," je kratko odgovorila Margareta. Bila je v vsem močno podobna svojemu bratu, kar je ta šele sedaj spoznal, ko je tako odločno odklanjala priporočenega ji ženina.

Opat pa ni odnehal, nego prav tako trdovratno nadaljeval s svojim dokazovanjem.

"Lej, Margareta," je dejal "vojvodinja Virida je že stara. Dokler živi in dokler živim jaz, smeš od nje marsikaj pričakovati. Virida ima velik vpliv in veliko premoženje. Če vzameš Pavla, dobiš od nje lepo doto in lahko ti izposluje, da bo Pavel povzdignjen v grofovski stan. Pomisli, v kakem sijaju in kako srečno bi živela."

"Pavla ne vzamem," je bil ves odgovor opatove sestre. Ta malobesednost in trdovratnost je končno pretrgala nit opatove potrpežljivosti.

"In jaz pravim, da ga moraš vzeti," je rekel osorno in zapovedujoče ter jezno udaril z nogo ob tla. "Jaz vem, kaj je potrebno za tvojo srečo in čas je, da ti jo zagotovim, kajti kdo ve, kako dolgo bo še trajalo moje opatovanje."

"Kaj nisi dosmrtni opat?"

"Da, ali mogoče je, da me odstavijo. Dosti je velikašev, ki bi radi svoje sorodnike spravili na moje mesto in menihi bi me tudi radi odstranili."

"Kako to?"

"Kaj ne uvidevaš, da za svoje nečake ne morem drugače skrbeti, kakor če izkoristim samostan? Tudi doto zate sem le na ta način preskrbel, da spravim kolikor se da samostanskega denarja na stran. Zato me menihi sovražijo in preganjajo, in zato me skušajo velikaši odstraniti. Če bi se ti omožila s Pavlom, bi mi odvzela veliko skrb. Ti bi mi pa tudi omogočila, da bi za Friderika in njegove otroke izdatno preskrbel, predno pride do poloma."

Ta razkritja so Margareto silno presenetila, ker ni imela niti pojma o bratovem položaju. Predno je mogla še kaj odgovoriti, je dejal opat:

"Premisli si torej še enkrat in bodi pametna."

A komaj je opat izgovoril te besede, je dvignila Margareta glavico in rekla z vsem poudarkom:

"Premisliti si nimam ničesar. Kar sem rekla, sem rekla in pri tem ostanem. Pavla Glogvica ne vzamem in ga ne vzamem - pa naj se zgodi kar koli."