XIV.

Opatovi hajduki, Jernej Kos in njegovi hlapci, so dobljeno povelje glede Polonice in njene babice dobesedno izpolnili. Polonice so spravili v dosti udobno opremljeno sobo, njeno babico pa so zaprli v klet. In v tem, ko je Polonica bridko jokala in si pulila lase, ko je starka v svoji kleti besno preklinjala, so opatovi tolovaji z Jernejem Kosom praznili velike vrče vina in se veselili knežje nagrade, katero jim je dal zatiški opat.

Nekaj dni je pustil opat Polonico popolnoma v miru. Niti prikazal se ni na pristavi in dekle je začelo končno domnevati, da so morda njo in njeno babico odvedli in zaprli samo zaradi babice, ki je večkrat kaj slabega govorila o duhovnikih sploh, zlasti pa o zatiških menihih. Ker se je to že marsikomu primerilo, je bila ta misel za njo prava tolažba, tem bolj, ker se je moral Andrej Rovan v kakem tednu vrniti. Da jo Andrej takoj reši iz ječe, o tem ni dvomila.

Nekega večera - ravno ko se je Polonica spravljala spat - je čula na hodniku previdne korake. Nekdo se je bližal vratom njene ječe. Polonica je vztrepetala. Se li bliža rešitelj? Jeli prišel Rovan, da jo osvobodi? Neznanec se je jako počasi, jako tihotapsko bližal in jako počasi začel odpirati zapah na vratih. Polonica je kar sapo zadrževala. Zdaj se je na vratih pojavila visoka moška postava. Vzlic temi se je videlo, da ima na glavi širok klobuk, ki je zasenčil obraz.

"Andrej!" je šepetala Polonica in pristopila bliže. "Dvoje močnih rok jo je objelo in vroča usta so se dotaknila njenega lica. V tem trenutku pa je Polonica tudi že odskočila vsa prestrašena. Spoznala je bila, da ni slonela na Rovanovih prsih.

"Premilostni gospod opat" je prišlo strahoma čez njene ustne.

"Zete, Polonica, nisem niti premilostni gospod niti opat," je z mehkim glasom odogovril Albertus plem. Lindek in potegnil Polonico s seboj v sobo. "Ne prihajam k tebi ne kot gospod in ne kot opat, nego kot mož."

"Kaj mi hočete, premilostni gospod!"

"Kaj hočem? Kako moraš le tako vpraševati? Kaj nisi že davno spoznala, da te imam rad, tako od srca rad, da bi storil zate vse, samo da si pridobim tvojo ljubezen?"

"Prosim, premilostni gospod opat - nikar ne govorite takih stvari."

"Mar misliš, da nimam srca?"

"Premilostni gospod opat - duhovnik ste in..."

"Kaj za to? Tudi duhovniki smo pod kožo krvavi, kakor drugi ljudje."

Opat je Polonico vnovič stisnil k sebi in jo začel vnovič poljubovati.

"Sedi sem k meni, Polonica," je rekel opat in se usedel na posteljo.

Polonica pa se mu je izvila iz rok in se zopet odmaknila od njega.

"Premilostni gospod opat," je prosila Polonica, "pustite mene in mojo babico domov. Če sva se s kako besedo pregrešili, odpustite nama. Zato vendar nisva zaslužili, da bi bili zaprti."

"Ne bo ti treba živeti v tisti revni koči na hribu. Odslej boš živela tu, na pristavi, kakor kaka gospa plemenitega stanu. Ne bo ti treba delati in skrbeti - prav tako boš živela, kakor da si prava moja žena. In tudi tvoja babica ostane pri tebi."

"Premilostni gospod opat, prosim - izpustite me - jaz ne morem ostati."

"Ali me imaš malo rada, Polonica?" je vprašal opat.

Polonica ni odgovorila. Povesila je glavo, potem pa zajokala, se vrgla na kolena in začela prositi, naj jo opat vendar izpusti.

Opata je jela minevati potrpežljivost. Šel je parkrat s trdimi koraki po sobi sem in tja, potem pa se je ustavil pred Polonico, jo dvignil s tal in pritisnil k sebi.

"Dobro, Polonica," je rekel določno. "Če nečeš pri meni ostati, te ne bom silil. Jutri zjutraj greš lahko domov na hrib z babico vred. To noč pa ostanem pri tebi."

Polonica je odskočila od opata, kakor da je strela udarila v sobo. Hipoma je spoznala svoj položaj, a to spoznanje ji je dalo moč za obrambo. Mehko, ponižno dekle se je mahoma prelevilo v pogumno ženo, ki je pripravljena braniti svojo čast do skrajnosti.

"Premilostni gospod opat" je zaklicala Polonica "jaz sem revno kmetsko dekle, ali poštena sem in poštena ostanem."

"To je prav lepo," se je porogljivo smejal opat. "Ti pa ne pozabi, da sem jaz opat in gospodar zatiškega samostana in da si ti moja last, s katero lahko storim, kar hočem."

Pri teh besedah je skočil k Polonici in, prijemaje jo za roko, skoro hripav v razburjenosti ji rekel polglasno:

"Moja si! Jaz te hočem imeti. Če me ne ljubiš - kaj za to? Moja boš vendar."

"Nikdar!" je zaklicala Polonica in se poskusila osvoboditi iz opatovih rok. Pustite me!"

Opat pa jo je prijel še trje in jo vlekel proti ležišču.

"Pustite me!" je klicala Polonica. "Pomagajte! Pomagajte!"

A nihče ni prišel Polonici na pomoč. Dasi se je branila z vsemi svojimi silami, vendar ni bila kos opatu.

"Pustite me! Jaz se bom branila!" je zakričala z divjo odločnostjo.

"Le brani se, grlica drobna," se je rogal opat in jo pahnil proti ležišču.

V tem trenutku se je Polonici posrečilo, da si je osvobodila roko. Bliskoma je segla pod zglavje svojega ležišča, nekaj se je zasvetilo v njeni roki in se v najkritičnejšem trenutku zabodlo v opata. Polonica je bila opatu sunila v prsi bodalce, katero ji je bil daroval Matija.

"Ah" je dihnil opat in izpustil Polonico. Roka njegova je segla tja, kjer je bil zadet, in potegnila iz prsi bodalo. "Pasja duša - zabodla si me," je škripaje z zobmi sikal in sedel na posteljo.

Polonica je skočila k vratom. Ali ta so bila od zunaj zaprta. Na ves glas je kričala: "Pomagajte, gospod opat umira!"

Zdaj je odletel zapah in v sobo je stopil Jernej Kos.

"Gospod opat" je zaklical. "Jaz sem tu, Jernej."

"Zagrabi to punco in zapri jo v klet - potem pa pošlji kakega človeka sem. In luč priskrbi! Jaz sem ranjen"

Jernej Kos se je prestrašil in ni vedel, kaj bi storil. Prijel je Polonico za roko, potem pa začel klicati hlapce. Prihiteli so od vseh strani, hlapci in dekle.

"Pomagajte premilostnemu opatu," jim je Jernej Kos ukazal. In medtem, ko so pohiteli na pomoč opatu, ki je bil brez zavesti omahnil na posteljo, je Jernej Kos vlekel Polonico po stopnicah nizdol in jo pahnil v temno klet. Vtem ko je zaklepal težka vrata, se je dekle jokaje zgrudilo na vlažno zemljo.