XV.

Težko je prišel Matija Jazbec na grajščino Smreko. Na potu je večkrat omahoval, kajti bil je vsled izgube krvi silno slab, ali njegova železna volja je premagala telesno slabost. Grajščinski oskrbnik - Rovanov oče - ga je prijazno sprejel in je prijateljsko zanj skrbel, tako da je Matija čez nekaj dni bil zopet na nogah. Samo glavo je imel obvezano, da so ga grajščinske ženske imenovale Turka.

Matija je samo staremu Rovanu povedal, kaj se je zgodilo v koči na hribu. Vendar se je kmalu raznesel glas, da sta izginili Polonca in njena babica. Sosedje so bili začeli ženski pogrešati; šli so končno v kočo in se prepričali, da sta izginili in da je v sobi vse krvavo. A kmetski ljudje so tudi takoj začeli ugibati, da morajo biti pri tem dogodku udeleženi samostanski ljudje.

Tudi na smreško grajščino so prišli glasovi o tem dogodku in vzbudili posebno med ženskami veliko zanimanje. Pri večerji ni bilo o drugem govora, kakor o skrivnostnem dogodku v koči na hribu. Posebno so ženske silile v Matijo, ker so vedele, da je poznal Polonico in njeno babico in da so mu samostanke razmere dobro znane.

Toda Matija se ni dal zapeljati, da bi bil kaj povedal, nego je le zbijal navadne svoje šale in se delal popolnoma nevednega.

"Včasih sem mislila, da si ti, Matija, moder kakor kralj Salomon, je nevoljno rekla dekla Reza, ki je bila najbolj radovedna med vsemi posli. Vse si hotel vedeti in vse uganiti - o tem slučaju pa ničesar ne veš."

"Ali misliš ti, Reza, da je bil kralj Salamon res tako posebno moder, kakor o njem pridigujejo?" je vprašal Matija mirno in z dostojanstveno zaničljivostjo, kakor mož, ki se zaveda svoje imenitnosti.

"No, lej ga, kako neumno izprašuje!" se je rogala Reza. "Seveda je bil moder. Ali si že pozabil, kako sta se dve materi kregali, čigav da je otrok in kako da je kralj Salamon potem modro uganil, katera je prava mati."

"Prava reč, taka sodba," je dejal Matija. "Tako modro sodbo, kakor kralj Salamon, bi jaz tudi znal napraviti. In še prav gotovo!"

"enske so udarile v smeh, Matija pa se ni dal premotiti, nego je rekel:

"Pravo mater kakega otroka se kmalu najde, ali pravega očeta najti, to je umetnost. Zato pa jaz na tisteg kralja Salamona nič preveč ne dam."

Zdaj so se ženske začele jeziti in vse vprek vpiti na Matijo, ta pa se je le zadovoljno smejal, kakor vselej, kadar je kako poredno uganil. Vrišč se je šele čez nekaj časa polegel.

Kočijaž Marka, ki je bil med tem prizorom samo jedel in jedel, ja zdaj odložil žlico.

"Čudne stvari se včasih gode, je rekel cmokaje, prav čudne stvari. V nedeljo sem bil v Višnji gori, pa sem slišal, da je krčmarjeva mačka vrgla eno mačico pa enega psička."

"To je že mogoče," je menil Matija. "Jaz sem v Ljubljani doživel še vse kaj drugega. Spoznal sem žensko, ki je rodila enega peka, enega čevljarja in enega krojača."

Kočijaž Marka je zazijal, ženske pa so planile na Matijo, obsipale ga z odbranimi psovkami in ga naposled pognale iz veže na dvorišče.

Tu je Matija naletel na starega oskrbnika Rovana in šel z njim pred grajščinska vrata, kjer sta legla v travo.

"Bil sem v Zatični," je povedal stari Rovan, "in sem izvedel, da je opat bolan. Pripeljali so ga iz pristave v Križni gori. Pravijo, da ga je na lovu nekdo napadel in ranil."

"Kdaj pa se je to zgodilo?" je vprašal Matija.

""e pred več dnevi, tisti dan, ko sta izginili Polonica in njena mati."

Matija se je zamislil, čez nekaj trenutkov pa je vstal in dejal staremu Rovanu:

"Gospod, posodite mi kak dober meč - in kako bodalo - dobro bo, če grem pogledat v samostan - morda le izvem, kje imajo Polonico skrito."

"Matija - to je nevarno. Kdo ve, kaj se lahko zgodi."

V tem trenutku se je začelo peketanje konjskih kopit in v tistem trenutku je že Matija planil naprej in zavriskal:

"Andrej - hvala bogu, da si prišel."

Andrej Rovan, opatov praporščak, je skočil s konja. Poljubil je svojega očeta in prijateljsko stisnil Matiji roko.

"Tu sem - in tu ostanem. Za ves svet ne bi šel več od doma," je veselo rekel Andrej in je šel z očetom in Matijo v hišo.

Matiji pa se je lice zmračilo in globok vzdih se mu je izvil iz prsi.

"Huda ura bo," je mrmral polglasno. "Bog daj, da bi bila že prestana."