XVI.

Bila je noč, ko sta šla Andrej Rovan in njegov zvesti tovariš Matija Jazbec iz smreške grajščine dol proti Zatični. Matija je bil Andreju pač povedal, kaj se je zgodilo, zamolčal pa mu je, da je zatiški opat, preoblečen za tatinskega lovca, Polonico zasledoval in da je opatov oskrbnik Jernej Kos s svojimi hlapci odpeljal dekleta in njeno babico. Tako sta se namreč dogovorila z Rovanovim očetom, da bi Andrej v prvi jezi ne storil kake nerodnosti in morda cela opata napadel, za kar bi bil prav gotovo obglavljen.

Noč je bila mehka in tiha, ko sta šla Andrej in Matija med travniki in polji dol proti Zatični, kjer sta mislila najprej vprašati daljno sorodnico Poloničino, če ona kaj ve, kam da je Polonica izginila.

Med potjo je Matija na različne načine pripravljal Andreja na to, da izve popolno resnico.

"Veš, Andrej," in mu je rekel, "meni se zdi, da je najbolje, če se človek sploh ne ženi. Sicer se mnogo govori, da je rodbinsko življenje najlepše, a meni to ni šlo nikdar v glavo. Tudi višnjegorski pek misli tako. Oni dan mi je rekel, da najlepše rodbinsko življenje ima vdovec brez otrok."

"Za take šale nisem razpložen," je osorno odgovoril Andrej. "Pusti me z njimi v miru."

"Saj se ne šalim," je zatrjeval Matija. "Bog me daj, da bi se šalil. Zakaj bi se pa ne pomenila o zakonskem življenju, saj greva vendar Polonico iskat, ker jo hočeš ti vzeti."

"No, pa povej svoje mnenje," je nestrpno dejal Andrej in pospešil korake.

"Moje mnenje - hm - moje mnenje je, da stori najbolje tisti, ki se sploh ne ženi. Kaj pa je zakonski mož? Reva vseh rev. Mož hlače oblači - nosi jih pa žena. In to naj bo sreča?"

Andrej ga niti poslušal ni in zato mu tudi ni odgovoril. Molče sta nekaj časa korakala drug poleg drugega.

"Ti, Andrej," je čez nekaj časa zopet začel Matija, "ali se še spominjaš tiste pridige, ki jo je imel prior Markvard o ljubezni."

"Ne," je bil kratki odgovor Andrejev.

"Pa je škoda," je menil Matija. "Prav dobra pridiga je bila. Ali veš, kako zdravilo je prior priporočal zoper ljubezni."

"Ne," je dejal Andrej brez vsakega zanimanja za Matijevo pripovedovanje.

"Ti bom pa jaz povedal," je nadaljeval Matija. "Prior je pravil, da je v starih časih živel neki grški modrijan, ki je učil, da so proti ljubezni tri zdravila: glad, čas in pa štrik."

"Ali se naj obesim?" je vprašal Andrej in se nasmehnil vzlic žalosti, ki ga je trla.

"Kaj še! Poskusi s kakim drugim zdravilom. Lej, ko bi se ti tri dni postil in doma premišljeval, kaj je storiti, bi ti morda prišla kaka dobra zamisel, kako in kje bi dobil Polonico, če bi te ljubezen že sploh ne minila."

"Kaj ne, jaz naj doma ležim, medtem ko je Polonica v največji nevarnosti."

"E, posebnega se ji ne more zgoditi."

"Ali to ni nič posebnega, če jo kdo zapelje?

"No, nekaj prav posebnega to pač ni. Saj se je že večkrat zgodilo. In - eden mora vendar začeti."

"Matija," je vzplamtel zdaj Andrej, "če mi še eno tako poveš - ne vem, kaj se ti zgodi."

Matija se je Andrejeve jeze nekoliko ustrašil, kajti po kratkem molku je začel ubirati druge strune.

"Lej, Andrejče, ko bi ti bil pameten, ko bi se dalo s teboj govoriti, bi ti jaz nekaj svetoval."

"Kaj pa?"

"Nekaj imenitnega!"

"Torej povej!"

"E, kaj bi pravil, ko nisi pameten. Kar dreviš tja naprej in sam ne veš, kaj hočeš! Če bi mi obljubil, da boš pameten in se boš ravnal po mojih besedah -"

Andrej se je ustavil, prijel Matijo za jopič in ga tresel na vso moč.

"Ti še nekaj več veš, nego si mi povedal," je zakričal v veliki razburjenosti na Matijo.

"Če me boš tako stresal, mi pade še duša iz života in potem ne bom prav nič vedel," je odgovoril Matija.

"Povej, kar veš!"

"Jaz prav ničesar ne vem. A drugi vedo! Toda - če me ne izpustiš, ti sploh ničesar ne povem."

Andrej je Matijo izpustil in Matija se je lepo počasi usedel na travo kraj poti.

"Tako si me stresel, da se moram malo odpočiti. Vsaj toliko, da duša spet najde svoj prostor."

"Matija, lepo te prosim, povej, kje je Polonica," se je zdaj oglasil Andrej.

"Tega ne vem. Le to vem, kdo bi nama mogel povedati."

"Torej - usmili se me - govori -"

"Ali boš pameten in boš storil tako, kakor bom jaz rekel?"

"Da! Prisegam ti, da storim tako, kakor boš ti hotel."

"Potem pojdiva v Križno goro."

"Čemu?" je vprašal Andrej strm‚.

"Ker ve Jerneje Kos, kam je spravil Polonico."

"Jernej Kos -" je ves iznenaden zaklical Andrej in, spomnivši se vloge, ki jo je Jernej Kos že večkrat igral, dodal ves prestrašen: "Pa saj to je - opatova desna roka - pa ne da bi opat -"

"To morava izvedeti in zato pojdiva v Križno goro. Jernej Kos nama mora vse povedati, potem bova vedela, pri čem da sva."

Rovan je privolil in odšla sta mimo Zatične proti Križni gori, ne sluteč, da se je medtem na samostanski pristavi izvršila grozna žaloigra.