XVII.

Na samostanski pristavi pri Križni gori so bili zbrani opatovi gostje. Tudi opat Albertus je bil med njimi. Rana, ki mu jo je prizadela Polonica, je bila sicer globoka, ali nevarna ni bila in se je še dosti hitro zacelila. Čez teden dni je že mogel zapustiti posteljo.

Opat je bil uslužbencem na pristavi zabičal, da ne smejo nikomur povedati, kako se je zgodilo, da je bil ranjen. Pravil je, da ga je tatinski lovec napadel in vojvodinja Virida, kakor sploh vsi odlični ljudje njegove okolice, so to verjeli. Kmetsko ljudstvo je seveda po pristavskih poslih že izvedelo, kaj se je zgodilo, ali strah pred opatovo krutostjo je bil tolik, da si še govoriti niso upali.

Opat je svoje ozdravljenje hotel praznovati na pristavi pri Križni vasi in je v samostanu mudeče se plemiče povabil tja. Gostija je bila imenitna in kmalu je vladala med gosti viharna veselost, ki je še narasla, ko je Jernej Kos pripeljal nekaj kmetskih žena. Kmetje so bili tako vajeni, da so morali svoje žene pošiljati na take zabave, da še mislili niso na odpor. Narod je bil tako potlačen, da je izgubil vsak ponos in se še svojih človeških pravic ni zavedal.

Med pijano tolpo je bil opat kmalu edini trezni človek. tudi hrupna veselost, ki je vladala krog njega, ni mogla ugladiti njegovega mračnega čela. Temni so bili njegovi pogledi in kratek ter osoren njegov govor.

Naenkrat je mignil Jerneju Kosu k sebi, se še nekoliko zamislil, potem pa, kakor da je prišel do določenega sklepa, šepetaje nekaj naročil svojemu oskrbniku. Še ta je nekam preplašen pogledal opata, a vajen je bil slepe pokorščine in se je molče odstranil.

"Spoštovani gostje in prijatelji," je potem opat zaklical zbranim veljakom z gromkim glasom, "pripravil sem Vam posebno presenečenje."

"Čujmo -" se je glasilo po dvorani - "premilostni gospod opat govori! Čujmo! Slava opatu!"

"V roke pravice je prišla stara čarovnica, ki bo sojena po cerkvenih in knežnjih zakonih. Pri sebi je imela svojo vnukinjo."

"Ali zna ta tudi čarati?" se je oglasil Pavel Glogvic.

"Učila se je čaranja! Kolikor se je doslej dognalo, se je naučila samo čarovniškega plesa. Da povečam Vašo zabavo, sem ukazal, da pripeljejo čarovnico sem, naj nam zapleše čarovniški ples."

"Izvrstno! Slava opatu! To je krasno!" tako so klicali zbrani velikaši in se gnetli okrog opata.

"Ali je zala? Ali bi jo smel poljubiti?" je vpraševal Pavel Glogvic.

"Le poljubi jo, ako hočeš," se je smejal Friderik pl. Lindek, opatov brat. "Danes ni tu nobenega praporščaka, ki bi te radi tega ob tla metal."

Še je donel po dvorani glasni smeh, ki ga je povzročila ta surova šala, ko so se odprla vrata in so hlapci siloma privlekli v sobo v dolg temen plašč zavito osebo - Polonico.

Vlekli so jo do opatovega sedeža. Ko so jo izpustili, se je Polonica zgrubila na tla, kakor da je brez zavesti. Opatovi gostje so se vsuli okrog nje, kričali in se smejali ter delali vsakovrstne opazke. Pavel Glogvic pa se je sklonil k Polonici ter strgal z nje plašč, ki jo je pokrival. Golo je ležalo od sramu in strahu trepetajoče dekle pred pijano tolpo.

"Zapleši nam čarovniški ples! - Na noge, čarovnica! -" so kričali eni opatovih prijateljev.

"Prav zala je ta čarovnica," so se oglašali drugi.

Opat je sedel nem na svojem stolu, v očeh pa se mu je brala osvetoželjnost.

"Zapleši!" je ukazal s trdim glasom.

Polonica se ni ganila. Le tiho njeno ihtenje, le trepet njenega života je kazal, da živi.

"Zapleši!" je zdaj zagrmel opat vnovič in mignil hlapcem, ki so takoj pristopili in postavili Polonico na noge.

"Ah - pasja vera - ta je res zala -" se je čulo klicati velikaše. Pavel Glogvic pa se je prerinil do Polonice in rekel:

"Golobičica, daj mi poljubček!" Sklonil se je k Polonici, da bi jo poljubil, a dekle ga je sunilo od sebe, da je odletel skoro do opata.

Medtem pa je pristopil neki drugi velikaš in z bičem udaril Polonico po nogah.

"Zapleši, čarovnica," se je zadrl s surovim glasom. In ko je Polonica vsled udarca in bolečin dvignila nogo, je udaril v smeh in zopet zamahnil z bičem.

Hlapci so Polonico izpustili, a vzdržala se je samo trenutek na nogah, potem pa padla na tla.

"Prinesite kako metlo," je zavpil Pavel Glogvic na hlapce. "Čarovnica pleše samo z metlo! Dimnika tu ni, da bi nam skozi dimnik ušla."

Polonica je dvignila glavo, sklenila roke in bridko jokaje prosila:

"Premilostni gospod opat - imejte usmiljenje!"

Opat pa je ni poslušal. Počasi je vstal s svojega sedeža in dejal svojim gostom:

"Morda je punca izgubila svoje čarovniško znanje, ker sem jaz tukaj. Blagoslov, ki ga je prejela moja oseba, pa naj Vam ne krati veselja. Zabavajte se torej sami s to čarovnico, kakor veste in znate. Zapadla je smrtni kazni - zato lahko storite, kar hočete."

"Vivat opat! Slava opatu!" so kričali gostje in, čim so se za opatom zaprla vrata, planili na Polonico - - -

Danilo se je že, ko so Jernej Kos in njegovi hlapci nesli napol mrtvo Polonico iz hiše.

"Lahko bi to punco spravil na grmado," je bil rekel opat Jerneju Kosu, "kajti zapeljala me je s svojimi čarovnijami v greh in mi potem stregla po življenju. Ali jaz sem velikodušen mož. Zato jo vrzite s pristave, naj gre, kamor hoče. Tudi njeno babico izpustite."

Jernej Kos se je na tihem smejal opatovi pripovedbi, da ga je Polonca začarala, a rekel ni ničesar.

Polonico so nesli pred pristavo in jo vrgli na travo. Jutranji hlad je obudil dekle k zavesti. Počasi je vstala in se kakor blazna ozirala okrog sebe. Potem je stekla čez travnik brez cilja, kakor bi jo podili hudobni duhovi. -

Blizu pristave je stalo nekaj hiš. Vsa zasopljena je Polonica pritekla do njih in se ustavila pri vodnjaku. Nekaj trenutkov je omahovala, potem pa skočila v vodnjak. Začul se je lahek krik, potem je bilo vse tiho.

IŽa kmetske kolibe se je prikazala kot smrt bleda ženska.

"Jezus Kristus -" je šepetala vsa prestrašena - "kaj je bilo to?"