XX.

Vojvodinja vdova Virida je bila sila pobožna žena in je za zatiški samostan veliko storila. Za kmeta ni imela srca. Zaničevala ga je iz vse duše in njeni tlačani so ji to zaničevanje pošteno vračali s sovraštvom. Pri svoji pobožnosti se tudi ni čisto nič spotikala od tem, kar so opat in menihi dostikrat uganjali s kmetskimi ženskami.

Ko ji je Margareta povedala, kar je bila o Poloničini žalostni usodi izvedela, se je vojvodinja brezsrčno smejalain porogljivo rekla:

"Kaj se nad tem razburjaš, ljuba Margareta, gospodje morajo vendar včasih imeti kako zabavo!"

"Ali, visokost," je ugovarjala Margareta, "saj so kmetska dekleta ravno tako človeška bitja kakor mi."

"Seveda, seveda," se je posmehovala vojvodinja, "ali eni smo ustvarjeni, da življenje uživamo, to so plemenitaši in duhovniki, drugi pa, da nam služijo. Tako je Bog uredil - -"

"Ali to vendar ni pravično," je pripomnila Margareta.

"Kar je Bog uredil in kar sveta cerkev uči, je vse pravično."

Margareta pa je odločno odkimala z glavo in dejala:

"Jaz pa nisem teh misli. In naj sveta cerkev desetkrat uči, da je to ali ono pravično, če mi pravi moje srce, da je to krivično, ne verjamem, da bi cerkev prav imela."

Vojvodinja je kar strmela nad toliko predrznostjo.

"Kar ne poznam te več," je vzkliknila začudeno. "Kar praviš, je očitno krivoverstvo. Duhovnik je posredovalec med Bogom in med ljudmi in kar duhovnik reče, je božje povelje."

"Ne zamerite mi, visokost," je rekla Margareta, "ali jaz zoper nisem vaših misli. Bog sploh ne potebuje nikakih posredovalcev in zato tudi ne verjamem, da bi Bog govoril na usta duhovnikov."

"Zakaj ne?"

"Ali si morate misliti, visokost, da bi Bog, vsegamogočni stvarnik neba in zemlje, vladar in oče vesoljstva, trpel, da bi tudi pijanci, sleparji in nečistniki bili njegovi namestniki?

In da ima mnogo duhovnikov te slabe lastnosti, je vendar znano vam, visokost."

Veli lice vojvodine Viride se je zresnilo in zavrnila je Margareto z veliko ostrostjo.

"Ne razumem, Margareta, kje si se navzela takih nazorov. Na mojem dvoru gotov ne. In jaz tudi ne trpim, da bi se na mojem dvoru taki nazori razširjali."

"Oprostite, visokost," je dejala Margareta, "ali vprašali ste me in jaz sem vam na vaše vprašanje odkritosrčno odgovorila."

""elim, da se še danes izpoveš. Spovednik ti že pojasni tvoje zmote. Sicer pa se mi zdi potrebno, da obvestim o tej stvari opata, da te tudi on pouči."

Vojvodinja je odšla ponosno in kakor da bi bila užaljena, ali na Margareto to ni napravilo vtisa.

"Tega mi nikdar ne odpusti," je rekla Margareta sama pri sebi. "Bog je dal človeku vendar pamet, da tudi o verskih rečeh samostojno misli, a vojvodinja ni tega več zmožna."

Po naročilu vojvodinje Viride se je grajski kaplan ta dan večkrat skušal približati Margareti. Rad bi jo bil izvabil, ali Margareta ga nikakor ni hotela razumeti in je vsa njegova namigavanja trdovratno prezirala.

Proti večeru se je pripeljal opat. Margareta ga je videla z okna in srce ji je začelo hitreje biti, kajti vedela je, da bo imela z njim trd boj in da jo čaka huda ura. A bila je rezljana od istega lesa, kakor opat sam, in je vedela, da ne odneha na noben način, pa naj se zgodi kar koli.

Opat se je najprej poklonil vojvodinji Viridi in ostal pri njej precej dolgo časa. Potem je prišel k Margareti. Ko je stopil v sobo, brala mu je Margareta z obraza, da vse ve, da mu je vojvodinja vse povedala.

"Lepe reči sem moral slišati o tebi," je začel opat s tako trdim glasom, da je Margareto spreletela zona. "Celo v verske nauke naše svete cerkve ne verjameš več. Ali ne veš, da je to herezija?"

"Jaz verjamem v dobrotnega Boga," je tiho odgovorila Margareta, "in verjamem, da pride ura, ko bo sodil pravičnike in krivičnike po zasluženju."

"To je prav! Sodbo pa prepuščaj Bogu in ne lasti je sebi."

"Če izrečem kako mnenje tako, kakor mi narekujeta srce in pamet, se s tem gotovo ne pregrešim proti Bogu."

"Ne bom se prepiral s teboj o verskih rečeh," je rekel ošabno opat. "Kar cerkev uči, to moraš verjeti in konec besedi."

"Siliti me ne more nihče in če mi reče vest, da je krivično, ostane to zame krivično, naj reče cerkev, kar hoče."

"Blazni otrok!" je zagrmel opat. "Ko bi ne bila moja sestra, dal bi te vreči v ječo zaradi krivoverstva."

"To lahko storiš," je pogumno odgovorila Margareta. "Kar se rekla, pri tem ostanem."

Opatu ta razgovor očividno ni bil po volji. Mislil je, da zastraši Maargareto z nekaterimi ostrimi besedami, sedaj pa je spoznal, da tako ne pojde. Zaradi tega je končal ta pogovor.

"Tudi o dogodkih na pristavi si nekaj slišala," je začel opat osorno. "Prepovedujem si odločno, da bi ti izrekla kake sodbe o mojih dejanjih in nehanjih. Sicer ni bilo vse tako, kakor si pravila vojvodinji, a tudi če bi bilo res, je grdo, da ti take reči še raznašaš in ščuješ vojvodinjo proti meni."

"Kaj praviš? Torej ni vse res, kar pripovedujejo ljudje o dogodkih na pristavi? Hvala Bogu! Zdaj mi je laglje pri srcu!" Margareta je bila v resnici prav iz sebe od veselja, da opat ni kriv tega, česar ga je bil obdolžil Matija.

"Ni res!" pritrdi opat kratko, "in zato me je razžalilo, da si šla vojvodinji te izmišljotine pravit."

"Odpusti, Albertus," je prosila Margareta nežno. "A bilo mi je tako hudo! Toda, povej, zakaj te pa Rovan tako sovraži? Prej ti je bil vdan, da bi šel zate v smrt, zdaj pa te črti iz vse duše. To je vendar čudno. Nekaj se je le moralo zgoditi."

Opat je bil v zadregi in zato ni dal odgovora na to Margaretino vprašanje, nego samo zaničljivo odmahnil z roko.

"Ta stvar je torej v redu," je dejal opat. ""elim in upam, da boš odslej previdnejša. Sicer pa so te tvoje nerodnosti le posledice tega, da tu na šentlamberškem gradu samevaš. Zadnji čas je, da se omožiš. V zakonu te že minejo te slabe misli."

Margareta je med tem zamišljena naslonila glavico na roko in ni ničesar odgovorila.

"Odločil sem, da bo tvoja poroka s Pavlom Glogvicem v desetih tednih, to je koj po novem letu."

"Pavla Glogvica ne vzamem," je hladno odgovorila Margareta in pogumno zrla bratu v oči.

"Jaz ti ukazujem," je srdito zakričal opat in planil s stola. "In kar ti ukažem, to moraš storiti."

"Ne, Albertus! Rekla sem ti že enkrat, da Glogvica ne ljubim in ga zato ne vzamem. A tudi ko bi ga ljubila, bi ga sedaj ne vzela, dokler ni natančno pojasnjeno, kaj je storil na pristavi."

Ta odloč­ni odpor je opata do skrajnosti razburil. Zgrabil je Margareto za roko, kakor bi ji hotel kosti zdrobiti, iz oči so mu švignili plameni.

"V desetih tednih ga vzameš," je rekel z neizprosno krutostjo, "in če bi te moral z bičem poditi pred oltar."

"In jaz ti rečem, da ga ne vzamem, pa če bi morala živa na grmado."

Stala sta si nasproti in si gledala v oči in oba sta spoznala, da sta si podobna in da ne bodeta izlepa odnehala.

"Albertus," je prosila Margareta čez nekaj trenutkov, "povej mi na svojo čast, kaj se je zgodilo na pristavi."

Opat ni mogel odgovoriti. Z dvorišča se je čulo vpitje in po hiši so letali ljudje sem in tja, kakor da se je zgodilo nekaj posebnega. Opat je stopil k oknu in videl, da so nekoga nesli v hišo.

"Nesreča se je zgodila," je zaklical in šel iz sobe. Počasi mu je sledila Margareta.

V veliki sobi v pritličju je ležal na postelji mož, okrog katerega so se sukali posli in nekaj plemenitašev, opat je bil bled kakor smrt slonel ob vratih.

"Za Boga - kaj se je zgodilo," je vzkliknila Margareta in opat je zamolklo odgovoril:

"Rovan je Glogvica v dvoboju ubil."