XXII.

V zatiškem samostanu je smrt Pavla Glogvica povzročila nekako paniko, zlasti ker je bil Rovan napovedal, da tako, kakor z Glogvicem, obračuna z vsemi, ki so se udeležili orgije na samostanski pristavi.

Velikaši, ki so se mudili kot gostje in opatovi varuhi v samostanu, so nagovarjali opata, naj udari z oboroženo silo na smreško grajščino in naj se polasti Rovana, velikaši bodo že skrbeli, da Rovan ne bo živ ujet. Toda opat ni pritrdil temu načrtu, ker je vedel, da bi s tem povzročil splošen kmetski punt.

"Tako daleč naših kmetov še nismo pokristjanili, da bi smeli z njimi početi, kar bi hoteli," tako je podučeval opat velikaše. "V tem kranjskem kmetu tiči še nekaj poganskega duha, nekaj ponosa in upornosti ima še vedno. Navadno se pač plazi pred duhovnikom kakor pes, a včasih se le zave, da je človek. Tak sicer ni več, kakršen je bil nekdaj. Včasih je bil kakor volk, če se mu je zgodila kaka krivica, zdaj smo mu vtepli že toliko kristjanske sužnosti, da prenaša batine in krivice. A tako daleč pa ga le še nimamo, da bi poljuboval bič, s katerim ga tepo. Čez nekaj stoletij bo drugače. Kmetje imajo v Rovana neomajno zaupanje, in če bi se mu kaj zgodilo, bi to mi krvavo plačali."

Velikaši so izprevideli, da ima opat prav, in zadovoljni so bili, ko jim je opat povedal, da že ima natančen in zanesljiv načrt, kako se na tihem odkriža Rovana.

Predvsem je opat dovolil zatiškim menihom, da so smeli zopet svobodno hoditi iz samostana. Svojim privržencem med menihi je naročil, naj hodijo med ljudi in naj jih pomirijo glede dogodkov na pristavi, obenem pa naj jih naščujejo proti Rovanu.

Menihi so bili nove svobode silno veseli. Pogrešali so jo težko in njihova nezadovoljnost je bila velika, kajti moliti in delati jih ni veselilo. Komaj je opat razglasil svojo odredbo, so se menihi kar usuli iz samostana. Hodili so po hišah in po krčmah, popivali cele noči in se včasih s kmetskimi fanti tudi spoprijeli in pretepali. Živeli so divje in razuzdano, in četudi se je marsikdo s krvavo glavo vračal v samostan, se vendar niso čisto nič premenili. Matere so začele strože paziti na svoje hčere in možje na svoje žene, ali vzlic temu se je zgodilo marsikatero nasilstvo, dasi so menihi zopet vtihotapili več žensk v samostan in jih kar tam pridržali. Da tako početje kmetov ni pomirilo, nego še bolj razdražilo, je umevno.

Obenem je pa tudi opat najel dva tuja, v zatiškem okraju neznana vojščaka, ki sta bila samo njemu na razpolago in sta dobivala samo od njega povelja. Prebivalci samostana se za ta dva nemška vojščaka, ki sta prej služila celjskemu grofu, niso dosti menili in nihče se ni brigal, kdo da hodita in kaka naročila imata. Navadno sta popoldne zapustila samostan in se vrnila šele pozno ponoči.

Če je opat mislil, da ga bodo sedaj v borbi proti Rovanu podpirali tudi tisti menihi, ki so bili sicer njegovi nasprotniki, je bil v zmoti. Prior Markvard je sam hrepenel, da postane opat in je novo svobodo, katero je opat podelil samostancem, porabil v to, da je začel na svojo roko tajno vojsko proti opatu. Sedaj je mogel zopet stopiti v zvezo s svojimi prijatelji v Ljubljani, z vicedomom in z grofom Ortenburškim, in delati priprave, da odstrani opata.

Pri tem je predvsem računal na Rovanovo pomoč. Rovan je bil pravi mož, ki je mogel nastopiti proti opatu, in zato je prior Markvard kar prežal na priliko, da se snide z Rovanom. A trajalo je dolgo, predno se je ta prilika ponudila. Rovan je namreč moral paziti na svojo varnost, kajti če bi ga bili opatovi velikaši dobili v roke, bi ga bili brez usmiljenja ubili.

Nekega večera pa se je priorju Markvardu vendar posrečilo, da je naletel na Rovana. Markvard se je iz Št. Lamberta peš vračal v Zatičino, ko sta prijezdila Rovan in njegov prijatelj Matija.

"e od daleč je spoznal Matija priorja, in ker ni bilo videti drugega človek, se je ustavil, da bi se s patrom Markvardom malo pošalil.

"Hola, prečastiti gospod," je Matija ogovoril Markvarda, "po čim so pa zdaj odpustki? Kakor veste, imam zdaj vojsko s samostanom. Če bi se mi kaj primerilo, ne bi šel rad gorak v pekel. Zato moram dobiti nekaj odpustkov."

"Tebi tudi odpustki ne bi nič pomagali," je osorno odgovoril prior. "Ti si že zapadel hudiču."

Matijo pa je osorni odgovor priorjev razžalil in zato je tudi osorno odgovoril:

"Pojdem pa v Rim po odpustke. Rovan pravi, da se v Rimu za denar vse dobi. V pekel pa ne maram iti, ker je doli preveč menihov. Jaz teh menihov že na tem svetu ne morem videti, kaj še da bi jih v peklu vso večnost gledal."

Markvard sploh ni poslušal, kar je besedičil jezni Matija. Pristopil je bil k Rovanu in ga povabil na zaupen pogovor. Rovan je bil koj pripravljen. Stopil je s konja in šel s priorjem od ceste vstran, kjer sta se moža usedla in se zapletla v pogovor. Matija jima je počasi sledil. Naenkrat je njegovo ostro oko zapazilo, da se v grmovju, ki je stalo v bližini, nekaj giblje. Ustavil je konja in se obrnil nekoliko vstran, a tako, da je mogel grmovje natančno opazovati, kolikor je bilo to v mraku sploh mogoče. A vse je bilo mirno.

"e je mislil, da se je zmotil, ko je Rovan hipoma bolestno vzkliknil. Iz grmovja sta v tem istem trenutku skočila dva moža in se spustila v beg. A Matija je vzpodbodel svojega konja in kakor strela je švignil za beguncema. Ko sta moža čutila, da jima je Matija za petami, sta se ločila. Vsak je stekel na drugo stran. Toda Matija ni niti trenutek pomišljal, kateremu bi sledil. Potegnil je konja na desno - še nekaj skokov in konj je enega begunca podrl na tla. V tem hipu je tudi Matija skočil s sedla in prijel moža. Ne da bi govoril besedice, je Matija begunca privezal h konju in se vrnil tja, kjer sta sedela Rovan in Markvard. Ko je z jetnikom dospel na mesto, je videl strašen prizor.

Rovan je ležal na travi kakor mrtev, iz vratu pa mu je curljala kri.

"Zavratno je bil napaden," je prestrašeni prior povedal Matiji. "Puščica ga je zadela v vrat. Zdi se mi, da že umira."

Prior je pokleknil poleg Rovana in začel glasno moliti. Matija pa je priorja sunil vstran, odrezal kos svoje srajce ter obvezal Rovana. Potem je breŽavestnega prijatelja vzel na roke.

"Peljite konja za menoj," je ukazal priorju, "in če bi se jetnik ganil, ga na mestu ubijte."

"Kaj pa hočete z Rovanom," je vprašal prior.

"Do prve koče ga prenesem. Tam ga bodo ženske obvezale in mu dale na rano kaka zelišča. Potem ga peljem na smreško graščino."