XXV.

Kar je vojvodinja Virida sama videla, to jo je popolnoma prepričalo, da bi Margareta lahko preprosila Rovana, da bi ne prišel pričat proti opatu.

"Verjemi mi," je rekla opatu - kadar sta bila sama, sta se vedno tikala - "Rovan je zaljubljen v Margareto."

"To ni mogoče," je ugovarjal opat. "Če bi bil količkaj zaljubljen v Margareto, bi bil že davno pozabil, kar sem mu storil, in bi ne iskal s tako trdovranostjo zadoščenja."

"Jaz pa ti pravim, da je Rovan zaljubljen v Margareto," je ponavljala vojvodinja. ""enske to hitrje opazimo, kakor moški. Morda Rovan danes še sam ne ve, da se je zagledal v Margareto, in niti ne sluti, kaka čutila se porajajo v njegovem srcu, a vendar ga ima dekle v oblasti. Da, popolnoma ga ima v oblasti. Le dobro besedo naj mu privošči in Rovan se vda."

"Pa - če je tudi vse res, kar praviš," je menil opat, "kaj, ko vem, da Margareta ne stori niti koraka, pa če bi jo na kolenih prosil. Tega sicer ne mislim, da bi bila zaverovana v tega Rovana, ali neko posebno simpatijo ima vendar zanj. Zato pa je najbolje, da jo v miru putiva."

"Ali - to bi bila vendar škoda - taka lepa prilika -" je ugovarjala vojvodinja.

"Nič se ne boj," se je smehljal opat in položil svojo tolsto prelatsko roko vojvodinji okrog pasa, "saj se da stvar drugače izkoristiti. Naj gre Rovan v Rein. Kapitel je sklican na dan 13. julija. Tisti dan mora priti v Rein poseben sel in prinesti Rovanu pismo, v katerem ga prosi Margareta, naj se odpove pričanju."

"Mar misliš, da bo hotela Margareta tako pismo pisati," se je čudila vojvodinja.

"Saj vendar ni treba, da bi ravno Margareta sama pisala to pismo, dovolj je, če je njeno ime podpisano. V takem pismu se da veliko več povedati, nego bi Margareta v najboljšem slučaju hotela izustiti. Ali me razumeš, ljubica?

"Razumem, razumem," se je smejala vojvodinja in se stisnila k opatu. Lokav si, da ti ni nihče kos. Prepričan sem, da se ti tudi ta načrt posreči."

Zaklenila sta vrata in pozabila, da je opat storil vsakovrstne slovesne obljube.

Nekaj dni pozneje so se izvoljeni zastopniki zatiških menihov odpeljali v Rein. Šli so preko Ljubljane, medtem ko se je opat peljal čez Šmartno.

V Zatičnini in v okolici so z napetostjo in nestrpnostjo pričakovali, kaj da sklene kapitelj v Reinu, in zatiški menihi so tako rekoč dan in noč bili na straži, kdaj da pride glasnik z dotičnim sporočilom.

Bila je nedelja. Ljudje so ravno odhajali od maše, ko je v divjem diru prijezdil pred samostan Matija Jazbec. Kako bi trenil, so se ljudje vsuli okrog njega.

"Vivat - vivat!" je vpil Matija in veselo sukaj svoj zaprašeni klobuk. Vivat! Zmagali smo! Opat je odstavjen!"

Ljudi se je polastilo nepopisno veselje. Vriskali so in vpili in šele zdaj se je videlo, kako so sovražili opata. Z vseh strani so drli skupaj in kmalu je bil prostor pred samostanom natlačeno poln. Na Matijo se je vsulo toliko vprašanj, da niti odgovarjati ni mogel. Tudi menihi in hlapci iz samostana so privreli in zahtevali od Matije pojasnila.

Končno so Matijo spravili na samostansko dvorišče, kjer se je najprej okrepčal in potem zbrani množici povedal, kako se je zgodilo v Reinu.

"Opat Albertus se je sam odpovedal," je pravil Matija. "Ko so bili gospodje zbrani in je bil poklican med nje Rovan, da bi pričal, je padel opat Albertus na kolena in prosil odpuščanja, če je kaj krivičnega storil. Rekel je, da neče delati zdražbe med redovniki in dajati pohujšanja, zato da prostovoljno odstopi. Vsled te njegove izjave je potem sploh odpadla obravnava. Pritožba se ni prečitala in tudi Rovan ni bil zaslišan. Opatova odpoved se je sprejela in potem se je vršila volitev novega opata."

"In kdo je bil izvoljen? Kdo je novi opat? Kakšen je novi opat?" Taka in podobna vprašanja so letela od vseh strani na Matijo.

"Predno je bila volitev novega opata," je nadaljeval Matija, "se je oglasil Hugon Alba in je priporočal, naj se izvoli mož slovenskega rodu, ki zna slovenski jezik. Lepo je popisal, kako krivico so delali opatje slovenskim kmetom in kako trpi vsled tega vera, ker skoro noben menih ni narodnega jezika popolnoma zmožen. Izvoljen je Peter Limbšak, ki je bil doslej višji kletar samostana v Reinu. Kmetski sin je in dober človek, kakor so mi pravili menihi v Reinu. Vsi so rekli, da bo s kmeti lepo in pravično ravnal."

Matijevo sporočilo je še povečalo splošno veselost in ljudje so naznanilo o novem opatu sprejeli z burnimi klici: Vivat novi opat! Vivat opat Peter! se je razleglo po samostanskem dvorišču, in še ko se je bilo ljudstvo davno razšlo, so se čuli taki klici iz raznih hiš in iz krčem. Ljudstvo je povsod praznovalo odstavljenje opata Albertusa.