XXVI.

Zatiški samostan je bil slavnostno okrašen z zelenjem in zastavami. Tudi Zatičina sama je oblekla praznično obleko in od blizu in daleč so vreli ljudje skupaj, da vidijo napovedani slovesni prihod in sprejem novega opata. Vse je bilo zbrano na cesti iz Ljubljane in pred samotanom, a nihče ni slutil, da je bil ponoči po tej cesti pridrdral zaprt voz, ki se je ustavil šele pred šentlamberškim gradom. Odstavljeni opat Albertus pl. Lindek se je povrnil in se najprej oglasil pri vojvodinji. Že navsezgodaj je imel dolg razgovor z njo. Posledica tega je bila, da je vojvodinja ukazala vpreči in se je z Margareto odpeljala v Zatičino k sprejemu novega opata.

Proti poldnevu so se na ljubljanski cesti začeli prikazovati oblaki prahu, obenem so zazvonili samostanski zvonovi, menihi pa, katerim so se pridružili velikaši iz bližnje okolice, so prišli k vratom in se razpostavili v vrste na obeh straneh.

Bliže in bliže so se valili prašni oblaki. Razločevale so se že tudi posamične kočije in jezdeci. Tu in tam se je čul kak klic. In zdaj so ljudje, naj prej ženske in potem moški, padali na kolena in zaorili so klici: Vivat novi opat! - vivat opat Peter!

In zdaj je bil sprevod v vasi. Pred sprevodom je jahal Andrej Rovan. V svoji desnici je držal opatov prapor in ponosno se je držal pokonci, kakor zmagovalec po dobljeni bitki. Vse se je ozrlo nanj, posebno ženski pogledi so viseli na njem in pričali, kako je ugajal ženskemu spolu.

Za Rovanom sta se pripeljala novi opat Peter Limbšak in prior Markvard, potem namestnik deželnega glavarja in vicedoma, končno pa ostali menihi, ki so bili šli kot pooblaščenci na kapitelj v Rein.

Opat Peter - kateremu se je dobrohotnost brala z lica - je bil vidno ginjen, da ga je ljudstvo tako lepo sprejelo, dasi je odstavljeni opat tako grdo z njimi ravnal, in blagoslavljal je s tresočo roko to ponižno, pred njim v prahu ležeče ljudstvo.

Matija Jazbec je bil edini, ki se ni hotel ponižati in ni hotel poklekniti. Stisnil se je za vrata, pri katerih je stal, in se polagoma zadiral na ljudi, ki so bili tik njega.

"Šleve ste," se je Matija jezil, "šleve, pa ne možje. Danes teden ste še podirali znamenja, ste hoteli razdejati samostan in cerkev in pokončati menihe, danes pa se valjate v prahu pred novim opatom. Ali je to moško? Kaj mislite, da bo novi opat čislal take ljudi in spoštoval njih pravice? Šleve ste, same šleve! In prav se vam bo godilo, če bo samostanski bič zopet pel po vašem hrbtu, čisto prav, ker ste šleve."

Ljudje pa se niso zmenili za Matijevo jezo, in ko so bili vozovi izginili na samostanskem dvorišču, so se gnetli za vozovi in silili naprej, da bi še enkrat videli novega opataa. Matija pa je v svoji jezi pobral kopita in šel iz vasi, ker ni mogel udušiti svoje jeze, da je narod tako nespameten in nemožat.

Prišedši v cerkev je opat šel naravnost h glavnemu oltarju in se tam zatopil v tiho molitev. Okrog njega so sali menihi. Tudi Rovan je bil šel do velikega oltarja, kjer je na desni strani stal opatov sedež. Tu sem je postavil opatov prapor in se potem obrnil po drugi strani. Prvi njegov pogled je zadel na nasprotni strani sedečo Margareto. Ta je Rovanu že ves čas, kar je stopil v cerkev, sledila z očmi. Ko se je Rovan obrnil k njej in jo je zadel njegov pogled, je hipno zardela in povesila glavo in se ni več ozrla nanj.

Ko je opat opravil svojo molitev, je podelil ljudstvu še enkrat blagoslov, potem se poklonil vojvodinji in pozdravil Margareto. Ta razgovor je bil le kratek. Videlo se je, da novi opat ni vajen občevanja z odličnimi damami. Vtem ko je Albertus pl. Lindek v vsaki kretnji kazal najboljše družbe vajenega plemenitaša, je bil novi opat okoren in plašen, kakor navaden menih, ki ne pride nikdar med boljše ljudi.

Opat je v spremstvu menihov zapustil cerkev in šel v samostan. Zdaj se je tudi razšlo občinstvo na vse strani. Eden zadnjih, ki so zapustili cerkev, je bil Rovan. Dasi je bil kot zopetni praporščak povabljen na obed v samostan, je vendar zajahal svojega konja in odjezdil na Smreko.

Vojvodinja in Margareta sta se po sprejemu novega opata odpeljali domov. Vojvodinja je bila precej razburjena, in čim je bila z odstavljenim opatom sama, je dala takoj duša svojim čustvom.

"Saj je to čisto navaden kmet, ta novi opat," se je jezila vojvodinja. "Obnaša se, kakor da ni bil nikdar med plemenitimi ljudmi."

"Duše je pasel in vino točil," se je norčeval Albertus, "a ravno takega opata sem si želel in zato sem tudi tega Petra toplo priporočal in tudi sam zanj glasoval.

"Jaz te ne umejem, Albertus," je dejala vojvodinja. "Pojasni mi vendar to stvar."

"Prav rad in videla boš, da sem pametno postopal," je odgovoril odstavljeni brat. "Vojvoda Viljem se je na tvoje priporočilo toplo zame zavzel in pisal vizitatorju, da se moram jaz primerno preskrbeti, tudi če ne bi bil več opat. Ko sem videl, da je Rovan odločen, pričati na vsak način proti meni, sem začel razmišljati, kako bi onemogočil vsako obravnavo, vsako pričevanje in vsako tožbo. Zato sem se odpovedal."

"Mar misliš, da bi te bili gotovo obsodili? Morda bi bil dobil le kako cerkveno pokoro naloženo!"

"Ne! Rovan bi me bil gotovo pokopal in jaz bi bil odstavljen za vedno. Temu sem se umaknil. Jaz nisem ne obsojen, ne odstavljen. Pravico imam ostati v zatiškem samostanu. Odkazati mi morajo novo hišo poleg cerkve v porabo. Pravico imam do lepih dohodkov in pravico, da lahko hodim iz samostana, kadar in kamor hočem. To so dragocene pravice in jaz jih bom izkoristil. Novi opat ne pozna naših menihov in njihovih razvad, prior Markvard je že danes njegov nasprotnik, ker ni sam postal opat. Kmalu bo imel Peter še drugih nasprotnikov, jaz pa si pridobim prijateljev. In prav, ker so vse pritožbe proti meni pokopane, upam trdno, da bom čez leto dni, - in če mi ti pomoreš - zopet zatiški opat.