XXVII.

Novi opat Peter ni imel srečne roke. Komaj je bil slovesno inštaliran, je že prišel v navzkrižje s svojimi menihi. Opat Peter je namreč zahteval, da naj menihi žive po predpisih svojega reda. To menihom nikakor ni ugajalo, in ko je opat celo prepovedal, ostajati čez noč zunaj samostana, je zavladala med menihi največja nevolja.

Tudi so se menihi silno jezili, da je opat poslušal samo Rovana in po Rovanovem vplivu odpravil vse krivice, ki jih je kmetom naložil prejšnji opat. Vsled tega so se samostanski dohodki precej skrčili, in ker je opat povrh še štedil, kolikor se je dalo, da bi poplačal po Albertusu prevzete dolgove, so morali menihi dosti skromnejše živeti, kakor so bili sicer vajeni. Albertus je nezadovoljstvo skrbno netil in previdno, a dosledno ščuval menihe proti opatu. Glavni njegov pomočnik pri tem delu je bil prior Markvard. Ta se je iz jeze, da sam ni postal opat, sprijateljil z Albertusom in delal za to, da se odstrani opat Peter.

Opat Peter je po svoji inštalaciji napravil najprej vojvodinji Viridi na šentlamberškem gradu obisk. Spremljal ga je pri tem obisku poleg njegovega kaplana tudi njegov praporščak Andrej Rovan. Vojvodinja je imela šele sedaj priliko se bližje seznaniti z Rovanom. Albertus ji je svetoval, naj na vse načine skuša pridobiti Rovana na svojo stran, da bi v trenutku, ko pride med Albertusom in Petrom do odločilnega boja, ostal vsaj nevtralen, in zato je vojvodinja posvetila Rovanu veliko večjo pozornost, kakor bi jo smel pričakovati po svojem stanu. In da bi dobila Rovana čim bolj gotovo v svojo oblast, je vojvodinja odredila, da je bila pri sprejemu tudi Margareta navzoča.

Rovana je nenavadna ljubeznivost in pozornost, s katero ga je odlikovala vojvodinja, zelo presenetila in sumil je takoj, da ima vojvodinja kake posebne namene. Zaradi tega je bil previden in hladen. Z Margareto ni spregovoril nobene besede, pač pa z grofico Lambergovo, ki je bila pri vojvodinji na obisku. Grofica Helena Lambergova je bila živahna in zgovorna mlada dama in je Rovana hitro zapletla v vesel razgovor.

"Veste, gospod Rovan," je rekla z naivno grandeco, "jaz sem vam zelo naklonjena in v dokaz vam dovolim, da me učite jahati."

Rovan je bil tako presenečen, da ni hipoma vedel, kaj naj bi odgovoril, grofica pa tudi ni čakala odgovora, nego pohitela k vojvodinji in rekla proseče:

"Prosim, visokost, dovolite, da me uči gospod Rovan jahati. Že 18 let stara in še vedno ne znam jahati. Margareta pa jaše, kakor kak vitez. In vi, premilostni gospod opat, vi tudi dovolite."

Vojvodinja je smehljale prikimala, opat pa se tudi ni ustavljal.

"O, kar poljubila bi vas za to prijaznost, premilostni gospod opat," se je veselila grofica Helena. Opat pa je zardel do las in prišel v silno zadrego, prav kakor bi ga bilo strah, da se ga res dotaknejo cvetoča usta mlade grofice in si svojo dušo omadežuje z bog zna kako velikim grehom.

Grofica je dobro zapazila to opatovo zadrego in poredno zaklicala:

"Nič se ne bojte, premilostni gospod opat saj je dosti mladih gospodov, ki bi bili veseli, ko bi jih poljubila." In obrnivši se k Rovanu, je z veliko resnobo dostavila: "Ali ni tako, gospod praporščak? Vi bi bili tudi veseli?"

Rovan se je galantno priklonil in pristopil za korak bližje, kakor bi hotel pokazati, da je pripravljen sprejeti grofičin poljub, Margareta pa je bila nejevoljna, da se grofica tako neprisiljeno vede, in ji je očitaje zašepetala:

"Helena, pomisli vendar - kaj pa delaš - take šale niso spodobne."

"Ali morda gospodu Rovanu ne privoščiš, da bi ga poljubila?" se je krohotala grofica. "Ali si morda celo ljubosumna?"

Margareta je bila užaljena. Vstala je in osorno rekla:

"Take dovtipe si prepovedujem. Na opatove uslužbence pa Margareta pl. Lindek ne bo nikdar ljubosumna."

Rovana so te prezirljive besede hudo spekle. Že je hotel tudi ostro odgovoriti, a grofica, na katero ni napravila Margaretina zavrnitev nikakega vtiska, mu je prestrigla besedo:

"Nič se ne jezite," je rekla Rovanu in se ljubeznivo nasmehnila. "Margareta je na vas jezna, ker ste nasprotnik njenega brata. Malo se vam je hotela maščevati, a bodite velikodušni in odpustite ji."

"Nimam vzroka, da bi bil razžaljen," je hladno, a jako resnobno odgovoril Rovan. "Jaz nisem plemenitaš, nego res le preprost uslužbenec zatiškega opata. Sicer pa vem, da mi gospodična Margareta ni naklonjena, in poznam tudi vzrok."

Margareta je slišala zadnje besede. Naglo se je obrnila k Rovanu in rekla:

"Motite se, gospod praporščak. Prepir, ki sta ga imeli z mojim bratom, me nič ne briga, jaz se v ta prepir nisem nikdar vtikala in - -"

"Oprostite, gospodična," je pripomnil Rovan - "pismo -"

"Kako pismo?" je vprašala Margareta.

Grofice Helene se je polastila silna radovednost. Stisnila se je bliže k Rovanu in Margareti, da bi ji ne ušla nobena beseda, in šepetala:

"Kaj? - Pismo? Kako pismo? - To je pa silno zanimivo! Hitro povejte, ker se opat že pripravlja na odhod."

Opat je bil res vstal in se je poslavljal od vojvodinje, tako da Rovan ni mogel več dati pojasnila, a bilo mu je všeč, da je tako prišlo, ker spričo grofice ni maral govoriti.

Grofica Helena se je, ne meneč se za običaje, ki so veljali v plemskih krogih, oklenila Rovanove roke in ga spremila iz hiše.

"Torej, gospod Rovan -" je kramljala, "z najvišjim dovoljenjem gospe vojvodine in gospoda opata me morate učiti jahati. Jutri zjutaj začneva. Prosim, da ste točni. Če me boste ubogali, vam spravim nekaj slaščic, če ne, vas zadene moja nemilost. O, jaz znam biti jako nemilostna. To bodete že izkusili. Veste, kadar dobim ženina, bom z njim ušla zdoma na njegov grad. Oh, to bo nebeško."

"Oh, te skušnjave, te skušnjave," je dvoumno vzdihoval kaplan in napravil križ. Na tihem pa se je smejal, kajti bil je velik častilec ženskega spola in dobro poznal slast in bolest - skušnjav in se za nobeno stvar na svetu ni tako malo menil, kakor za svojo obljubo čistosti.

Opatu je spričo takega govorjenja kar kri šinila v glavo in pospešil je svoje korake, kar je le mogel. Ko se je kočija odpeljala, se je grofica smehljaje priklonila do tal in opatu na svojih drobnih prstkih poslala poljub. Opata je to kar vrglo nazaj na naslanjač.

"Strašna ženska, ta grofica," je dejal poleg sebe sedečemu kaplanu, ko je prišel nekoliko k sapi. "Tako mlada - pa že tako mlada - pa že tako pokvarjena. Celo meni je nastavljala mreže!

Verjemite mi, to žensko si je izbral satan, da mu nalovi nekaj duš. Kake skušnjave je moral trpeti moj ubogi Rovan?"