XXIX.

Rovan je s pomočjo Hugona Albe, ki je sedaj zopet bival v zatiškem samostanu, kmalu izsledil, da pripravlja odstavljeni opat v samostanu revolucijo. Zbral je okrog sebe vse ljudi, ki jih je mogel ujeti v svoje zanke, in delal vztrajno, da bi izpodrinil opata Petra in sem sam usedel na njegovo mesto. Rovan je slutil, da mora biti s tem v zvezi tudi tajni sestanek v Novem mestu, na katerega so bili povabljeni različni velikaši in tudi deželni glavar. Uvidevajoč, da sam ne pride na ta sestanek, je o njem obvestil grofa Ortenburškega, ki je tudi obljubil, da se ga udeleži.

Na shodu je bivši opat Albertus uprizoril veliko spletko. Zatrjeval je zbranim velikašen, da je bil siloma odstavljen, ne da bi bila kaka obravnava in ne da bi se bile zaslišale priče. Zahteval je, naj mu velikaši podpišejo pričevalna pisma, da so vse proti njemu izrečene obtožbe neutemeljene. Edini grof Ortenburški ni podpisal takega pričevalnega pisma, zahtevajoč, da se mora prej preiskati, drugi velikaši pa so brez obotavljanja to pismo podpisali. Bivši opat Albertus je triumfiral in se zmagonosno vrnil iz Novega mesta v Zatičino.

Rovan je bil na dan sestanka prišel - preoblečen kot malomeščan - v Novo mesto in je tam od grofa Ortenbruškega izvedel, kaj se je zgodilo. Poročal je takoj o teh dogodkih vizitatorju v Reinu in tudi opatu Petru in že nekaj dni pozneje je dobil bivši opat Albertus z dne 19. avgusta 1405. datirano pismo, v katerem mu je opat vizitator Angelus grozil z izobčenjem iz katoliške cerkve, če takoj ne neha s svojim rovarjenjem. Toda ta vizitatorjeva grožnja ni napravila na Albertusa vtiska. Poslal je bil po svojem bratu pričevalna pisma plemenitašev vojvodi Viljemu na Dunaj in prosil, da naj vojvoda zaukaže novo obravnavo proti njemu. Priložil je tudi izjavo velike večine zatiških menihov, ki so bili nezadovoljni z opatom Petrom, ker je bil pošten in je zahteval, naj žive po predpisih svojega reda, obenem pa je tudi vojvodinja Virida z vsem svojim vplivom delala za to, da se ugodi Albertusovi zahtevi.

Na obravnavo nista bila povabljena ne opat Peter niti bivši opat Albertus, pač pa je vizitator Angelus sporočil Rovanu, da naj pride v Rein, od koder pojde z njim kot priča k obravnavi. Ta obravnava je bila na Dunaju. Poročevalec je bil opat Angelus iz Reina, sodniki pa so bili opat Albertus od Sv. Križa, opat Konrad iz Lilienfelda, opat Friderik iz Cvetlja, opat Joannes iz Vetrinja in opat Erhart iz Neuperga. Rovan je bil zaslišan kot priča in na podlagi njegovega pričevanja ter pismene izjave raznih zatiških menihov je cerkvena sodnija izrekla, da je Albertus pl. Lindek kriv cele vrste hudodelstev. Vizitator Angelus je predlagal, naj se Albertus obsodi na zapor, ali opat Erhard se je po vplivu vojvode Viljema temu uprl in je dosegel, da se je Albertusu novič zagrozilo, da se mu ustavi pripoznana provizija, če ne bo miroval in se pokoril odločbi cerkvenega sodišča.

Ko je Albertus izvedel za to razsodbo, je divjal in vse njegovo sovraštvo se je osredotočilo na Rovana. Ali vdal se ni v svojo usodo. Skrivaj je zapustil samostan in nihče ni vedel, kam da je šel, niti vojvodinja Virida, kateri je sicer zaupal vse tajnosti. V šentlamberškem gradu je vsled tega nastala velika razburjenost, ki pa se je spremenila v radost, ko je došlo pismo, da je bil Albertus na Dunaju in je s pomočjo deželnega glavarja dosegel pri vojvodi Viljemu ukaz, da se mora opat Peter odstaviti in na njegovo mesto posaditi zopet Albertus pl. Lindek.

Sicer je grof Ortenburški z Rovanom nemudoma pohitel v Ljubljano k vojvodi Ernestu in dosegel, da se izdani ukaz ni takoj izvršil, nego sta bila opat Peter in Albertus pl. Lindek povabljena na obravnavo pred vojvodo Ernesta, a Albertus je svojega brata poslal na Dunaj, da podkupi dvornike, in je na ta način izposloval, da je vojvoda Viljem ukazal postaviti Albertusa, če treba s silo, na mesto zatiškega opata.

V Zatičini so le malo vedeli o teh dogodkih, posebno pa ni nihče vedel, da je bil šel Albertusov brat na Dunaj in kak uspeh je dosegel.

Boj Albertusa pl. Lindeka je trajal več mmesecev in bila je že zima, ko je bil končan. Rovan ni več hodil v Št. Lambert, odkar je bil šel na Dunaj pričat proti Albertusu. Živel je popolnoma zase in občeval skoro izključno samo z opatom Petrom in z zvestim prijateljem Hugonom Albo. Sicer so mu misli dostikrat uhajale v Št. Lambert in sam se je čudil, zakaj ga tolikokrat obide želja, videti Margareto in grofico Heleno, ali približal se jima vendar ni. Videl jo je samo ob nedeljah, ko je grajska gospoda prihajala k maši v Zatičino.

Toliko raje in pogosteje pa je zahajal v Št. Lambert Matija Jazbec. Bil je tam popolnoma domač in vsi so ga radi videli, ker je bil vedno vesel in je vedno kako osoljeno povedal. Posebna prijatelja sta bila z grajskim kaplanom, dasi je Matrija rad o njem pripovedoval, da je trezen le od polnoči do osme ure zjutraj.

Nekega večera je Matija prilomastil k Rovanu, katerega je našel v družbi Hugona Albe samega doma.

"Ravno prav, da vaju dobim," je Matija ogovoril Rovana in patra Hugona. "Nekaj posebnega se pripravlja."

"Kaj neki," je menil nekako prezirljivo Rovan, ki je mislil, da je Matija zopet nekoliko pregloboko pogledal v vrč.

"Ko bi to vedel, bi vama bil že povedal," je dejal Matija. "A nekaj se pripravlja, in sicer nekaj posebnega."

"Povej vendar, kaj veš," je Matijo bodril Rovan. "Kaj se pripravlja? Kdo kaj pripravlja?"

"Le počasi! Torej poslušajta, kaj se je zgodilo!" Matija se je široko usedel na stol stik vrča, v katerem je bilo vino, in je pripovedoval:

"Torej - jaz sem bil danes v Št. Lambertu. Prav pošteno smo ga pili in dobre volje smo bili, kar se je dalo. Naenkrat prijezdi na grad tuj vitez in zahteva, naj se ga pelje k vojvodinji, da ji ima nekaj važnega sporočiti. Oskrbnik ga je peljal k vojvodinji in potem je prisedel k nam. Imeli smo se prav dobro. Naenkrat je bil tudi oskrbnik poklican k vojvodinji in je ostal pri nji dolgo časa. In vsi so rekli, da to pomeni nekaj posebnega."

"In ti, Matija, si v svoji bistroumnosti takoj uganil, da se nekaj posebnega pripravlja," se je smejal Rovan.

"E, kako si nepotrpežljiv," se je jezil Matija.

"Svetopisemski Jakob je služil sedem let Labanu, čisto zastonj, predno je dobil Rahelo za ženo, in ni postal nepotrpežljiv. Ti me pa še sedem besed ne pustiš izpregovoriti."

"Govori torej dalje!" je zaklical Rovan in pomaknil vrč k Matiji. Ta se je najprej pokrepčal in je potem nadaljeval:

"Torej oskrbnik je bil dolgo časa pri vojvodinji. Naposled je prišel vendar nazaj. In kaj misliš, da se je zdaj zgodilo? Meni je rekel, da želi vojvodinja z menoj govoriti."

Rovan in patr Hugon sta strmela, kajti ponosna vojvodinja pač ni brez izrednega povoda klicala Matijo k sebi. -

"In ti si šel k vojvodinji?"

"Šel! Seveda!" je odgovoril Matija.

"In kaj ti je hotela?"

"To je ravno tisto, kar sem ti prišel povedat."

"Govori vendar!"

"Vojvodinja mi je rekla, naj grem koj v samostan, naj poiščem tebe, Andreja Rovana, opatovega praporščaka, in naj ti rečem, da moraš še nocoj iti na smreški grad, ker ti preti velika nevarnost."

"To ti je vojvodinja naročila?" se je čudil Rovan. "To je vendar nekaj izrednega!"

"Da, in ukazala mi je tudi, da razen tebi ne smem tega nikomur povedati."

"To je jako čudno," je menil sicer malobesedni pater Hugon, ki je doslej molče poslušal Matijevo pripovedovanje. "Kaj naj si mislim o tem skrivnostnem svarilu,"

"Tako sem tudi jaz vprašal," je dejal Matija, "in zato tudi nisem takoj odšel v Zatičino, marveč sem se splazil v kuhinjo. In tam mi je moja prijateljica, debela Maruša, povedala, da so bili vsi hlapci poklicani v orožarno in da so dobili povelje, da morajo biti pripravljeni na odhod."

Rovanovo lice se je zresnilo. Ozrl se je na patra Hugona in v njegovih očeh je čital, da je istih misli kakor on.

"Albertus pripravlja napad na samostan" je končno rekel Rovan. "Kaj drugega ne more biti! In ker vojvodinja ve, da sem mož na svojem mestu in da znam biti nevaren njenemu ljubljencu Albertusu, zato bi me rada na zvijačen način odstranila od samostana."

"Ali bi te pa rada obvarovala nevarnosti," se je oglasil Matija. Saj grajski kaplan mi je oni dan pravil, da so vse šentlamberške babnice v tebe zaljubljene."

"Beži in ne kvasi takih neslanosti," ga je zavrnil Rovan.

"Kaplan mi je tako pravil. Malo vinjen je bil, in kadar je pijan, izblebeta vse, kar izve pri spovedi. Prav zanimive reči je povedal, a jaz sem jih že pozabil, ker sem bil tudi malo vinjen. To pa še vem, da je rekel: 'Kadar vidi vojvodinja Rovana, pa začne presti, kakor mačka.' In to tudi vem, da je rekel: Rovan bo še ljubček stare vojvodinje, če ga prej ne ulovi grofica Helena ali pa gospodična Margareta."

"To so sanje pijanega kaplana," je dejal Rovan in, obrnivši se k patru Hugonu, je vprašal: "Kaj sedaj?"

"Daj mi kako svojo obleko in orožje," je mirno rekel pater Hugon. "V kuti ne morem iti v boj."

"Ne, prijatelj," ga je zavrnil Rovan. "Ti nisi vajen boja in bi po nepotrebnem žrtvoval svoje življenje. Če nam je sojeno, da zmagamo, se to zgodi tudi brez tvoje pomoči, če pa bomo premagani, bo za nas največja sreča, da si ti na varnem in braniš naše pravice."

Hugon Alba je bil s tem zadovoljen in se je odločil, da zbeži na smreški grad. Da bi mogel iz samostana, je slekel kuto in oblekel Rovanovo obleko. Matija ga je spremil, da bi mu pomagal oditi. Komaj sta bila Hugon in Matija na planem, se je že zaslišalo peketanje konj in je zadonel glas rogov.