XXX.

Rovan je najpoprej obvestil samostanske vojake o preteči nevarnosti. Sklical je hlapce in jih oborožene razpostavil po zidovju, poklical je menihe in končno zbudil tudi opata Petra. Ta pa ni hotel ničesar vedeti o boju.

"Ako ima Albertus oblastveno dovoljenje, da zavzame samostan, potem se moramo temu povelju pokoriti."

Rovan je strmel in je živahno ugovarjal opatovim nazorom, ali opraviti ni mogel ničesar. Opat je zahteval, da se zgodi po njegovi volji, in Rovan se je moral vdati.

Kmalu nato so zadoneli rogovi in pred samostan je prijezdila cela četa vojaštva, katero je vodil oskrbnik grajščine Svibno, zvesti somišljenik Albertusa pl. Lindeka. Ko je bila vojska razpostavljena, je prijezdil pred samostanska vrata oskrbnikov glasnik in je zahteval, da ga peljejo pred opata.

Rovan je dal težka vrata odpeti in je glasnika spremil v opatovo sobo.

"V imenu njegove visokosti vojvode Viljema in deželnega glavarja grofa Hermana Celjskega, Vas poziva oskrbnik grajščine Svibno, kot postavljeni eksekutor, da mu izročite samostanske ključe, ker je premilostni gospod Albertus pl. Lindek priznan kot edini pravi opat zatiškega samostana."

Tako je slovesno oznanil svibenski glasnik.

Opat Peter je bil ves prepadel, tako da ni mogel takoj odgovoriti. Šele čez nekaj trenutkov je trepetaje rekel:

"Če ima oskrbnik pismene ukaze vojvode Viljema in deželnega glavarja, se jim uklonim, četudi so krivični. Kajti edini postavni opat zatiški sem ja, Peter Limšak."

"Oskrbnik ima dotične ukaze in Vam jih predloži," je dejal glasnik.

"Prav! Pooblaščam svojega praporščaka Andreja Rovana, da jih pregleda. Vdam se samo sili; slovesno pa protestiram proti postopanju vojvode Viljema, ker se z njim krši postavno zagotovljena avtonomija cistercijanskega reda. Vdam se sili, ker nečem, da bi se prelivala kri. Svojim pravicam pa se ne odpovem, ker je moja dolžnost, da te pravice branim."

Po tej izjavi sta odšla glasnik in Andrej Rovan iz samostana in je Rovan povabil svibenskega oskrbnika, da pokaže svoje pooblastilo. To se je zgodilo in nato je Rovan težkega srca izročil oskrbniku samostanske ključe.

Zdaj so se vrata vnovič odprla. Zapeli so rogovi in 200 oboroženih mož je prijezdilo na prostorno samostansko dvorišče. Najprej so obstopili posamične stolpiče in razorožili samostanske uslužbence, potem pa zavzeli njih prostore. Tudi so se razpostavili po posameznih poslopjih, ki so bili v samostanskem obzidju ter prižgali plamenice, da je bilo na dvorišču svetlo kakor podnevi.

Zdaj se je v spremstvu dvajsetih vojščakov pripeljala na dvorišče kočija. Zapeli so vnovič rogovi in iz kočije je stopil Albertus pl. Lindek.

"Vivat, premilostni opat Albertus!" so zakričali oboroženci in iz hiše, kjer je bilo bivališče menihov, so Albertusovi prijatelji zaorili: "Vivat opat Albertus!"

"Kje je Peter Limošak, ki se je po krivici polastil mojega mesta in se imenoval opata zatiškega?" je vprašal Albertus najpoprej in se obrnil k oskrbniku. Ponosno kakor kak zmagovalec je stal med vojsko, temni pogledi, ki so švigali iz njegovih oči, pa so pričali, da kuje posebne načrte.

"Vaša milost," je rekel oskrbnik, "zdi se mi, da utegne Peter Limbšak biti v opatovem stanovanju."

Trdih korakov je šel Albertus v hišo, v kateri je stanoval vsakokratni opat. Oskrbnik je odprl vrata in Albertus je v stopil v sobo, v kateri sta bila opat Peter in njegov praporščak Andrej Rovan.

"Na kolena," je zagrmel Albertus in je stopil pred opata. "Prosi za odpuščanje, da si se polastil časti in pravic, ki gredo samo meni."

"Opat zatiški sem jaz," je odgovoril Peter. "Pravično sem izvoljen in postavno potrjen. Ti pa si odstavljen od časti opata, bil si nepokoren, nezvest svoji obljubi in si skrivaj pobegnil iz samostana. Zato te prej ali slej zadene zaslužena kazen."

"Lažeš," je zakričal Albertus. "Zaradi nepričakovano odločnega odgovora je bil tako rezburjen, da mu je kri šinila v glavo in da je postal ves rdeč v obraz. Vojvoda Viljem je spoznal, da se je meni zgodila krivica, in me zato proglasil za opata ter mi podelil vse pravice."

"Vojvoda Viljem nima te moči in te pravice. Uklonim se le sili, kot opata te pa ne pripoznam."

"Ne?" je posmehljivo vprašal Albertus. "Ti se torej puntaš proti meni? Ali veš, kaj to pomeni? In obrnivši se k svojim spremljevalcem, jim je zapovedal: "Primite in zvežite tega nepokornega meniha in vrzitega ga v ječo, ker se punta proti svojemu opatu."

Doslej je Rovan mirno in molče stal na strani. Zdaj pa, ko so vojaki stopili proti opatu Petru, je z mečem v roki planil med nje.

"Nazaj," je zakričal, "kdor se opata dotakne, tega ubijem."

Zdaj so skočili tudi drugi vojaki vmes in vnel se je boj, ki pa je terjal le nekaj trenutkov. Albertus je divje kakor zver kričal nad vojake: "Pobijte ga, tega puntarja!" Meči so žvenketali in krvaveč iz mnogih ran je padel Rovan na tla, medtem ko so drugi vojaki že zgrabili Petra in ga vlekli iz sobe.

Albertus je pristopil k Rovanu in s porogljivim smehom dejal:

"Ali te imam sedaj, ptiček moj? Dosti dolgo si mi delal ovire in napotja, dosti si mi povzročil skrbi in težav. Sedaj pa si v mojih rokah in sedaj se ti bom maščeval, kruto maščeval, ti pes prokleti."

Albertus je sunil Rovana z nogo in mu ukazal: "Vstani!"

"Mož je smrtno ranjen, premilostni gospod opat," je dejal oskrbnik.

"Naj pogine! Prej ko ga bo konec, bolje bo zanj!" je osorno odgovoril Albertus.

Oskrbnik pa se je obrnil k svojim vojakom in jim je, ne zmeneč se za Albertusa, rekel:

"Nesite ranjenca ven in pokličite samostanskega zdravnika. Mož se je hrabro in pošteno bojeval in zasluži, da se mu reši življenje."

Vojaki so nesli Rovana iz hiše. Albertus se ni upal ugovarjati, nego je šel med svoje prijatelje.

In vso noč so praznovali sijajno zmago.