XXXI.

Albertus pl. Lindek je bil zopet opat v Zatčini. Menihi so mu brez obotavljanja obljubili pokornost. Samo dva sta se mu uprla, toda Albertus ju je dal vreči v ječo in vkovati v težka železja. S tem je bila končana naloga, ki jo je imel oskrbnik svibenski kot pooblaščenec celjskega grofa, in zapustil je s svojimi možmi zatiški samostan. Odšel je toliko rajši, ker mu Albertusovo postopanje ni ugajalo.

Novi opat je bil s svojim uspehom zadovoljen, zlasti ker je imel Rovana v rokah. Skrbelo ga je samo, kam da je izginil Hugon Alba. Da bi bil mogel uiti iz samostana, tega ni verjel, pač pa je mislil, da je Hugon kje v samostanu skrit. Zato je ukazal samostan strogo zastražiti. A te naloge ni poveril samostanskim uslužbencem, marveč hlapcem onih velikašev, ki so bili z njim prišli v Zatičino in ki so ostali za nekaj časa tu, da bi opata varovali.

Prve dni ni mogel nihče v samostan in tudi iz samostana ni smel nihče. To je bilo posebno neprijetno Matiji Jazbecu. Ta je bil na večer, ko se je Albertus polastil samostana, spremil Hugona Albo, da je pobegnil, potem pa se ni vrnil v samostan, marveč se skril pri nekem kmetu. V samostanu ga ni nihče pogrešal, saj se je tam zdaj kar trlo ljudi, Matiji pa se je zdelo, da je pametneje, če ne pride na dan, dokler ne ve, kaj se je v samostamu zgodilo.

Šele v nedeljo so se odprla samostanska vrata in ljudstvo, ki je bilo silno radovedno, kak prevrat da se je izvršil, je trumoma hitelo v cerkev. Pri maši se je ljudstvu slovesno oznanilo, da je prejšnji opat odstavljen in da je zopet Albertus plem. Lindek zatiški opat.

Tudi Matija se je vtihotapil v samostan. Izposodil si je kmetsko obleko in srečno iztaknil hlapca, s katerim sta bila dobra prijatelja. Ta mu je povedal, da je Rovan smrtno ranjen in da ga je dal novi opat vzlic temu zapreti v podzemsko ječo, katero stražijo tuji hlapci, tako da ni misliti na pomoč.

"Pravijo" je dejal hlapec "da pusti opat Rovana živega zazidati, češ da je Rovan proti njemu po krivem prisegel."

Matije se je polastila strašna jeza. Najraje bi bil pohitel v cerkev in novega opata, ki je z nepopisno ošabnostjo sedel na svojem sedežu, kar pred oltarjem pobil. Ali uvidel je sam, da bi bilo to obupen čin, ki bi nikomur ne pomagal, in začel je iskati novih sredstev, kako bi rešil Rovana.

Pred vsem se je splazil iz samostana in pohitel na smreški grad poročat patru Hugonu, kaj je izvedel. Modri menih je takoj uvidel, da se s pritožbami tu ne da dosti opraviti.

"Predno pridejo pritožbe na Dunaj, do deželnega glavarja in do vizitatorja, predno jih ti rešijo, je lahko Rovan že stokrat mrtev. Poskusiti morava, da rešiva Rovana na kak drug način. A kako?"

"Kaj ko bi kmete nagovorili, naj udarijo na samostan in naj Rovana siloma oproste."

"Ne pojde, prijatelj," je žalostno menil pater Hugon. "Kmetje so že deloma pozabili, kako krvavo jih je bičal Albertus kot opat, in ker je v samostanu toliko oboroženih tujcev, bi jim tudi zmanjkalo poguma. Včasih je bil ta kmet neustrašen mož, a tlačijo in tarejo ga že toliko stoletij, da je izgubil vse moštvo."

"Ali Rovan je vendar kmetom pomagal, da so bile preklicane vse krivične tlake in dajatve, ki jih je bil naložil Albertus," se je togotil Matija. ""e iz hvaležnosti bi se morali zavzeti za Rovana."

"Tudi iz hvaležnosti ne bodo ničesar storili," je rekel Hugon. "Da, ko bi se jim zgodila kaka krivica, ko bi jih kaj posebno hudo peklo, potem bi se morda vzdignili. Iz hvaležnosti bodo samo po krčmah Rovana pomilovali, storili pa zanj ne bodo ničesar."

Matija je od obupa tolkel s pestjo po mizi in škripal z zobmi.

"Kaj naj storim? Kaj naj poskusim? Svetujte mi, pater Hugon, saj ste moder mož, saj je tudi Rovan rešil vas iz ječe."

"Ko bi mogel s svojo krvjo oteti Rovana, bi jo z veseljem prelil," je slovesno rekel pater Hugon. "Kaj naj storiva, tega ne vem. Poskusiti morava vse. Za zdaj pojdiva v Zatičino. Jaz se oblečem kot kmet in upam, da samostanskim ljudem ne padem v roke. Potem bodeva po okolnostih spoznala, kaj je storiti."

"Če že mečev ne moreva imeti, pa vzemiva vsaj nože," je menil Matija. "Kdo ve, v kak položaj prideva."

V Zatičini je bilo po poldanskem cerkvenem opravilu jako živahno. Vse krčme so bile polne ljudi. Matija in Hugon sta imela za spremljevalca dva hlapca s smreške graščine, a ker sta se bala, da bi ju spoznali si nista upala med ljudi. Skrila sta se za vasjo na kraju, od koder sta mogla kolikor toliko Zatičino opazovati, svoja spremjevalca pa sta poslala v vas poizvedovat.

"Glej, Matija," je rekel Hugon, "tamle stoji spomenik, ki ga je postavil opat Lavrencij. Ali veš, kaj pomeni ta kamen?"

"Ne," je rekel Matija. "Ali ima kak poseben pomen?"

"Zgodovinski pomen," je dejal Hugon. "Ko so prišli pred stoletji menihi v ta kraj, so začeli zidati samostan najprej na tem mestu, kjer stoji ta kamen. Priletel pa je ptič in vedno kričal. Iz tega so menihi sklepali, da je to božji migljaj, naj se samostan sezida drugod. In tako se je zgodilo. Sezidali so samostan, kjer stoji sedaj, opat Lavrencij pa je na tem mestu postavil spominski kamen."

"Jaz pa mislim," je pripomnil Matija, "da je kričanje tistega ptiča pomenilo, naj se menihi sploh tod ne naselijo in naj gredo kam drugam. Za ta lepi kraj bi bilo gotovo bolje, da se ni nikdar v njem prikazal noben menih. Prinesli so ljudem samo nesrečo in bili vedno prava šiba božja."

"In kmet je tako neumen, da to šibo še poljublja," je pristavil z gorjupim zasmehom pater Hugon.

Proti večeru sta se končno vrnila moža, ki sta ju Hugon in Matija poslala v vas. Posebnega nista vedela ničesar povedati. Izvedela sta le, da je samostan zastražen in da nihče ne sme ne noter ne ven.

"Samo mladi grof Lamberg in trije drugi velikaši so odjezdili v Št. Lambert, da obiščejo vojvodinjo Virido," je pripovedoval eden hlapcev, "in se bodo kmalu vrnili."

Matijev itak široki obraz se je kar raztegnil, ko je slišal to novico. Oči so se mu zasvetile. Planil je kvišku, začel metati klobuk v zrak in kričati na vse grlo: "Rovan je rešen - Rovan je rešen!"