XXXII.

Matija se je s patrom Hugonom splazil okrog Zatičine na cesto, ki je vodila v Št. Lambert, hlapca pa sta šla skozi vas. Dogovorjeno je bilo, da se snidejo pri oni hiši, v kateri so svoj čas obvezali Rovana, ko je bil zavratno obstreljen.

Matija je šel sam v hišo in je imel daljši pogovor z gospsodarjem Gregorjem. Ta pogovor se je končal s tem, da je Matija vrgel na mizo srebrnik, ki ga je Gregor z velikim zadovoljstvom spravil.

"Do polnoči si gospodar v hiši," je dejal Gregor. "Dotlej lahko delaš, kar hočeš."

Gregor je nato poklical svojo ženo in jo povabil, da gre z njim v Zatičino v krčmo. Žena se ni ustavljala in Matija je ostal sam v hiši.

Predvsem je poiskal nekaj količev in jih nekoliko obsekal, potem pa pobral vse vrvi, kar jih je bilo v koči. Vse to je vzel pod pazduho, zaklenil kočo in šel do ceste na stran, kjer ga je čakal pater Hugon s hlapcema.

"Doslej gre vse dobro," je dejal Matija z zadovoljstvom. "Zdaj le hitro na delo."

Možje so se vrnili na cesto. Tamo so na obeh straneh ceste zabili nekaj količkov v zemljo in napeljali čez cesto vrv.

"Kakor strune so napete te vrvice," se je smejal Matija, "in če bi sam zlodej prišel, bi se moral ujeti v to past. Zdaj pa le previdni bodimo in pazimo, da se nam kaj ne pokvari."

Sedli so na stran ceste v senco, ki jo je dajalo grmovje, in čakali. Noč je bila tiha. Noben šum ni motil miru, le v daljavi na strani proti Zatičini so se videle posamične luči.

Moralo je biti že po enajsti uri, ko se je čulo od Št. Lamberta peketanje kopit. Kmalu nato se je tudi razločilo govorjenje in smejanje.

""e gredo," je šepnil Matija. "Zdaj vsak na svoje mesto."

Možje so se tiho splazili bliže k cesti. Vendar so gledali na to, da jih je skrivalo grmovje in da bi jih nihče ne mogel zapaziti. Matija je smuknil na ono stran, od koder so prihajali jezdeci, in je legel za grm. V rokah je imel dolgo šibo in je bil pripravljen udariti z njo.

Počasi so se bližali jezdeci. Vsi trije so jahali vštric in se šalili ter smejali tako brezskrbno, kakor da zanje ni na svetu nobene nevarnosti.

"Zastonj si se trudil, ljubi Lamberg," se je čulo govoriti enega teh jezdecev. "Jaz sem te opazoval ves večer. Margareta se še zmenila ni za tvoje laskanje. Ta ženska je brezčutna in nima srca."

"To je že v rodovini! Saj njen brat, zatiški opat, tudi nima srca," je rekel drug jezdec.

"Margareta je kakor rojena za samostan. Boš videl - čez nekaj let bo že kje opatinja in tedaj bo vesela, če boš ti Lamberg hotel k nji hoditi v vas."

Jezdeci so udarili v smeh. Ravno v tem trenutku so prišli mimo mesta, kjer je bil skrit Matija, in bili le še nekaj korakov oddaljeni od napeljanih vrvi. Previdno je Matija stegnil roko in z vso silo udaril konje s šibo po zadnjih nogah. Zaslišalo se je samo žvižg šibe in nekaj klicev. Konji so preplašeni poskočili - se zapletli v vrvi in cepnili na tla ter podrli s seboj jezdece.

"Hura - nanje," je zakričal Matija in planil iz grmovja. In s hura klici so se odzvali njegovi pomočniki. Kakor volkovi na svoje žrtve so se Matija in njegovi tovariši vrgli na padle jezdece in jih zgrabili in kakor bi trenil, so bili napadenci zvezani.

Matija je poruval količke iz zemlje in pobral vrvi. Dva konja sta vstala in stekla čez polje, eden je obležal, ker si je polomil noge.

Matija je stopil pred svoje jetnike, ki so bili od presenečenja in strahu kakor okameneli in niso zinili niti besedice.

"Gospodje plemeniti," jim je rekel Matija, "ni se vam bati nič hudega. Mi nismo razbojniki, marveč pošteni ljudje. Če greste zlepa z nami, se vam ne skrivi niti las. Mogoče je sicer, da bomo to cesto z vami olepšali na ta način, da vas obesimo, ali to ni odvisno od nas, marveč od zatiškega opata."

Jetniki so se prestrašili in začeli prositi.

"Saj vam vendar nismo ničesar storili," je dejal grof Lamberg.

"Nikogar ne poznamo tod! Zakaj ste nas napadli in zvezali?"

"Vidite, gospodje," je dejal Matija, "stvar je nekoliko zamotana, a lahko se izteče še prav dobro. Ali poznate praporščaka Rovana?"

"Ne," je odgovoril grof Lamberg. "Slišal sem o njem, a ne poznam ga."

"To je škoda, prav res da je škoda," je menil Matija. "Opata Albertusa pa poznate?"

"Seveda ga poznam," je odgovoril grof Lamberg in njegova spremljevalca sta mu pritrdila.

"To je pa tudi škoda," je ravnodušno pripomnil Matija.

"Zakaj?"

"Zato ker je Rovan junak in poštenjak, opat pa zasluži vešala,"

je dejal Matija in pospešil korake.

"Kar vam imam še povedati, vam povem v tile hiši."

Prišli so bili do Gregorjeve koče in peljali jetnike v edino sobo tega ravnega poslopja. Matija je ukresal luč in se široko postavil pred plemenitaše.

"Lej lej," je rekel, "kako zale ptičke smo ujeli. Eden izmed vas je grof Lamberg, kajne?"

"To sem jaz!"

"Tako, tako! Me prav veseli, gospod grof," se je norčeval Matija. "Vašo sestro, grofico Heleno, poznam prav dobro. Lepa punca je, samo malo predrobna. In kako živa! Prav rad jo imam! Ko bi bil nekoliko mlajši, bi jo koj zasnubil, saj bo imela precej dote."

"Za Boga," je prosil grof Lamberg, "kah hočete od nas? Nikar se ne norčujte in povejte, kaj nameravate z nami."

"To je hitro povedano," je menil Matija. "Slišali smo, da je priporščak Rovan težko ranjen in da ga je opat vrgel v ječo. Rovan je pa naš prijatelj in mi bi ga radi rešili."

"Jaz vam dam svojo viteško besedo, da bo Rovan jutri prost, če nas takoj izpustite."

"Viteško besedo!" se je rogal Matija. "Ali ste slišali, možje? Viteško besedo nam ponuja. Zatiški opat je tudi viteškega stanu in vendar njegova beseda še toliko ne drži, kakor moj pljunek. Ne, gospod grof! Na viteške besede in duhovniške prisege mi že davno nič ne damo. Mi smo vas prijeli zato, da vas zamenjamo za Rovana ali pa vas vse tri še nocoj obesimo."

Zdaj je prištorkljal Gregor v hišo. Kakor bi bil silno presenečen, se je ustavil pri vratih in uprl roke v bok.

"Ho!" je rekel. "Ho! Kaj pa to? Kako pridete v to kočo? Pasja dlaka - to je moja koča! In kdo pa ste? Ali ste kristjani? Ali ste razbojniki?"

Matija se je delal, kakor bi Gregorja ne poznal. Primaknil se je k njemu in se potem vrgel nanj. Gregor je takoj padel, kakor je bilo domenjeno, in se dal zvezati.

"Poslušaj me," mu je dejal Matija. "Če boš pameten, ti bo dal vsak teh gospodov cekin."

"Eha! Vsak cekin? Koliko pameti pa hočete za tri cekine?"

"Molči in poslušaj. Ti pojdeš zdaj v Zatičino v samostan in boš dal poklicati opata. Rekel boš, da gre za življenje in smrt tistih vitezov, ki so bili danes v Št. Lambertu. Ali si razumel?"

"Sem!"

"Dobro! In dalje boš rekel opatu, da mora Rovana do jutri zjutraj spraviti na smreški grad. Če tega ne stori, bodo ti trije gospodje takoj obešeni. Ali si razumel? Obešeni!"

"Sem razumel."

"No, potem pojdi!"

"Zvezan vendar ne morem iti," je menil Gregor.

"Le pojdi," je dejal Matija. "In da ti bo opat verjel, vzameš meče teh treh vitezov seboj."

Matija je svojim jetnikom odpasal meče in jih obesil Gregorju okrog vrata.

"Tako, zdaj pa pojdi!"

Gregor pa se ni premaknil z mesta. Nekaj je mencal, potem pa dejal: "No, pa cekini? Zastonj ne posodim svoje pameti! Jaz že ne!"

Matija je moral odvezati grofu Lambergu roke, da je mogel Gregorju odšteti obljubljene cekine. Nato se je Gregor zadovoljen odpravil na pot. Matija in njegovi spremljevalci pa so s svojimi jetniki krenili v gozd.