XXXVIII.

Margareta je vojvodinji odkritosrčno povedala, da je Rovanu pomagala pobegniti iz grada. Pripravljena je bila na ostra očitanja in se zato ni mogla prečuditi, da se ji je vojvodinja začela prav prisrčno zahvaljevati in ji zagotavljati, da ji te usluge nikdar ne pozabi. Izkazalo se je, da vojvodinja ni vedela ničesar o opatovem naklepu. Opat ji je bil samo povedal, da je slučajno naletel na Rovana in se hotel z njim sprijazniti, Rovan pa mu je grozil s smrtjo. Opat pa ni prevaral samo vojvodinje, nego tudi njene ljudi, ko jim je naročil, naj se polaste Rovana in ga spravijo v ječo zatiškega samostana.

Vojvodinje se je polastila velika nevolja do opata. Ko se je naslednjega dne opat zopet pripeljal v Šent Lambert, ga vojvodinja niti sprejeti ni hotela, nego mu je sporočila po Margareti, da pretrga z njim vsako občevanje in si enkrat za vselej prepoveduje njegove obiske.

Opat ni mogel razumeti, zakaj da se je vojvodinja nanj tako razljutila, saj je sicer vedno odobravala njegove ukrepe, tudi če jih je storil brez njene vednosti.

"Vojvodinja mora imeti kak poseben vzrok, da se tako zavzema za tega Rovana," je menil opat, ko je sedel sam pri Margareti.

Začel je svojo sestro prav previdno, kakor je že znal, izpraševati o različnih posamičnostih, iz katerih bi mogel sklepati na ta vzrok. Margareta pa mu ni ničesar prikrivala, nego mu povedala, kako je vojvodinja z Rovanom radovoljno občevala, kako ga je vedno vabila v Šent Lambert in ga sploh nenavadno odlikovala.

"To so pa jako zanimive stvari," je vzkliknil opat, ko je Margareta končala svoje pripovedovanje. "Zdaj šele spoznavam, kako sem bil kratkoviden, da sem se v zadnjih mesecih tako malo zanimal za dogodke v Šent Lambettu." In obrnivši se k svoji sestri, je dejal: "Kaj ne spoznavaš, iz kakih vzrokov se vojvodinja tako zavzema za Rovana."

"Ne," je odgovorila Margareta.

"Zaljubljena je vanj," je grohotaje vzkliknil opat. "Ko bi ne bila zaljubljena, bi se preklicano malo zmenila za tega Rovana, kajti dobrosrčna ni bila nikdar."

Margareta je strmela in bridka čustva so ji zalila srce. Sama ni umela, kako da ni že prej spoznala, da je vojvodinja zaljubljena v Rovana, a sedaj ji je bilo hipoma jasno, da je opat pogodil resnico, in spomnila se je na nebroj malenkostnih dogodkov, ki so to potrjevali.

Opat je bil mož, ki je v vsakem položaju z bistrim očesom spoznal, kako mu je nastopati, da varuje svojo korist.

"Margareta, ti mi moraš pomagati," se je obrnil k svoji sestri. "Jaz potrebujem vojvodinjo, oziroma njeno podporo. Rovan postane ljubimec stare dame ..."

"Ne," je rekla Margareta odločno. "Rovan ne postane ljubimec, in če bi mu darovala Šent Lambert.

"Zakaj ne?"

"Zato," ker ljubi drugo," je rekla Margareta.

"O, vem, da je sedaj še zaljubljen v drugo," se je smehljal opat, "in sicer v tebe - le nič ne ugovarjaj, jaz vem to prav natančno - ali čim se ti poročiš z baronom Gallom, izgubi Rovan vero v pravo ljubezen in potem postane prav gotovo ljubimec starikave vojvodinje. Saj bi bil neumen, če bi ne izkoristil nagnjenja priletne vojvodinje. Bogata je in vplivna in bo Rovanovo ljubezen sijajno plačala."

"Ne govori vendar tako," je protestirala Margareta. "Jaz ne verjamem, da bi se Rovan prodal, in tudi vojvodinja ni taka, kakor jo ti popisuješ."

"Kaj hočeš od mene poučevati o značaju vojvodinje Viride, mene, ki sem bil sam dosti le njen ljubimec," je s cinično odkritosrčnostjo rekel opat. "Ta trud si lahko prihraniš! Nihče ne pozna vojvodinje bolj kot jaz, in ker si domišljam, da tudi svet nekoliko poznam, zato sem prepričan, da postane Rovan Viridin ljubimec. To je pa zame jako nevarno, ker bo Rovan gotovo uporabljal svoj vpliv proti meni.

"Vojvodinja mi je sama rekla, da je že večkrat vprašala Rovana zastran tebe, a on ni nikdar niti besedice rekel proti tebi," je pripomnila Margareta.

Opat pa ni verjel, da bi kdo mogel biti tako obziren in ne bi vsake prilike izkoristil v svoje namene.

"To le kaže," je dejal, "da je Rovan jako premeten in da zna čakati. Ko bo njegov vpliv dosti velik, ga izkoristi prav gotovo proti meni. Zato te prosim, ljuba Margareta, pomiri vojvodinjo in vplivaj, da pridem zopet z njo v zvezo."

"Kar je mogoče, to rada storim," je odgovorila Margareta, "ali tega ne zahtevaj, da bi sodelovala pri takih spletkah."

Ko je bila Margareta sama, so jo premagala čustva tako, da ni mogla zadržati solza. Kar je videla okrog sebe, vse se ji je gnusilo; gnusilo se ji je početje opatovo, gnusilo početje vojvodinje in gnusilo njeno lastno početje, da je namreč postala nevesta barona Galla, dasi je z vso dušo in z vsem srcem ljubila Andreja Rovana.