XXXIX.

Rovan je bil silno presenečen, ko ga je na Smreki obiskal grajski kaplan iz Šent Lamberta in mu povedal, da želi vojvodinja Virida z njim govoriti. Sprva je mislil, da je to nova past, saj ni vedel, da je bil opat pripravil napad na njegovo osebo, ne da bi bila vojvodinja kaj vedela o tem. Kako se je torej začudil, ko mu je grajski kaplan razodel, da je vojvodinja zaradi tega poskušenega napada pretrgala vse zveze z opatom in neče z njim občevati pač pa želi, da jo Rovan obišče.

"e naslednjega dne se je odpeljal Rovan z Matijo v Šent Lambert. Šel je tem rajši, ker je upal, da vidi Margareto. In tudi Matija je šel jako rad v Šent Lambert.

"Kakor svetopisemski jelen po svetopisemskih vodah, tako kriči moj želodec po tistem laškem vinu, ki ga pijo v Šent Lambertu," je spotoma zatrjeval svojemu prijatelju. "Kakor olje teče ta kapljica, in ko bi vedel, da bi dobil te pijače v peklu, bi se še hudiču zapisal."

"Ti postaneš še pravi pijanec," je Rovan pograjal svojega spremlejvalca. Saj tudi jaz čislam dober požirek, a zadnji čas si ti skoro vedno pijan, kadar te vidim."

Zdaj pa se je Matija resnično razjezil.

"Tako?" je kričal in ustavil svojega konja. "Tako govoriš z menoj? Lep prijatelj si ti. Kadar sem pijan, me vsak hučič vidi, kadar sem pa žejen, me pa noben zlodej ne pozna."

In ker Rovanu Matijeva jeza ni čisto nič imponirala, se je mož še bolj raztogotil.

"Le norčuj se in zasmehuj me," je dejal Matija. "Pa dolgo se ne boš. Še danes vprašam vojvodinjo ali pa grofa Lamberga, če me vzame v službo."

In nič več ni izpregovoril Matija, dokler nista prišla v Št. Lambert. Tam ju je sprejel grajski kaplan, ki je z veliko prijaznostjo prihitel Rovanu nasproti in ga pozdravil z neko posebno vdanostjo.

"Srčno pozdravljamo novo zvezdo na šentlambertskem obnebju," je dejal kaplan in se Rovanu globoko priklonil.

Matija pa ni razumel tega izreka in se je torej začudil.

"Kakšna pa je ta zvezda?" je vprašal kaplana.

"No, to je vednar gospod Rovan," je dejal kaplan.

Matija je strmel. Najprej je pogledal kaplana od strani, potem pa se je obrnil k Rovanu, ki je te komplimente popolnoma preziral, ter mu dejal:

"Torej taka je tvoja pravičnost. Mene si zmerjal, da sem pijan, temu božjemu namestniku, ki se ga je že na vse zgodaj navlekel, pa rečeš ničesar. Res, lepega prijatelja sem si izbral."

"Kako moreš reči, da sem jaz pijan," se je znesel kaplan nad Matijo.

"Kaj morda niste?" je renčal Matija. "Trezen človek vendar ne bo Rovana imenoval zvezdo. Ko bi bili že mene primerjali z zvezdo, bi nič ne rekel, zakaj včasih se mi nos res sveti, ali Rovana imenovati zvezdo, to je vendar neumno."

"Ali kar sem rekel, to je bilo le poetično povedano," se je jezil kaplan.

"Kaj je to poetično, ne vem," je odgovoril Matija, "neumno pa je bilo, to vem in na to prisežem."

Rovan se ni čisto nič vtikal v ta razgovor, nego pustil prepirljivca na dvorišču in šel v grad. Komaj pa je bil izginil za vrati, je kaplan hitel pravit Matiji, zakaj je imenoval Rovana zvezdo, in mu tudi povedal, da se je vojvodinja sprla z opatom in da neče več z njim občevati. Matija je bil seveda jako zadovoljen s tem, kar je izvedel, kajti njemu se je zdelo, da bi Rovan popolnoma prav storil, če vi začel z vojvodinjo za nekaj časa ljubezen, češ da bi to Rovanu gotovo prineslo veliko korist, grofico Heleno pa zaradi tega še vedno lahko vzame.

Kmalu sta kaplan in Matija sedela za vrčem laške kapljice, ki je Matiji tako ugajala, in seveda na dolgo in široko razpravljala o tej isti stvari ter delala načarte za prihodnost.

Vtem je Rovan že sedel pri vojvodinji, ki ga je sprejela kar najljubezniveje in mu z veliko vnemo pripovedovala, da ni čisto nič kriva pri napadu, ki ga je opat mislil nanj napraviti. In z veliko gorečnostjo je vabila Rovana, naj jo odslej večkrat obiskuje.

"Tako sama bom sedaj," je zdihovala vojvodinja. Margareta se v kratkem omoži, grofica Helena pa pojde k svoji teti na Štajersko. Kako potrebna bom družbe in tolažbe. Ali boste včasih prišli sem, gospod Rovan?"

Vojvodinja se je zaljubljeno stisnila k Rovanu, tako da je ta prišel v največjo zadrego in ni vedel, kako bi se ubranil tega približevanja. Na srečo je prihrumela v sobo grofica Helena in naredila konec temu kočljivemu pogovoru.

Rovanu ni bilo obstanka v gradu. Rad bi bil prišel v dotiko z Margereto, a ta ves dan ni zapustila svoje sobe.

"Tako čedna je že nekaj dni sem," je pripovedovala grofica Helena. "Ko bi ne vedela, da je baron Gall njen ženin, bi mislila, da je nesrečno zaljubljena. Z nikomer ne govori, vedno je sama, večkrat ima objokane oči, a ko sem ji povedala, da ste Vi tukaj, gospod Rovan, se je zaklenila v sobo in je rekla, da Vas neče videti. Kaj to pomeni? Kaj ste ji pa storili?"

Rovan je ta dan prestal težke duševne boje. Po grofici Heleni je prosil Margareto, naj mu dovoli kratek pogovor, a Margareta mu je sporočila, da mu je že rekla, kar mu je imela povedati:

"Ne upajte ničesar; Vi ste sovražnik moje rodovine, jaz pa sem nevesta barona Galla" - te Margaretine besede so šumele Rovanu po glavi in kar nič se ni zmenil za zvedava vprašanja grofice Helene, ki se ni mogla načuditi, da imata Rovan in Margareta neke skrivnosti.

Rovan je proti večeru zapustil grad, in sicer s trdim sklepom, da nikdar več ne prestopi njegovega praga. Še tisti dan je spisal pismo, s katerim je grofa Ortenburškega prosil, naj ga vzame v službo, in odločen je bil, da za vselej zapusti svojo domovino.

V samostanu je bilo ta dan vse pokonci. Prišel je bil generalni vizitator opat Castiel iz Brondola, da preišče razmere v samostanu in zasliši priče. Sprejeli in pogostili so ga sijajno. Opat je zaslišal vse tiste menihe, ki so bili svoj čas tožili Albertusa, a so bili sedaj vsi Albertovi prijatelji, in vsi so po vrsti prisegli, da so bile njihove tožbe neosnovane in neresnične, in nobenega ni pekla vest, da so po vrsti po krivem prisegli. Albertus je bil opatu Castielu daroval troje lepih konj "za spomin" in mu odštel 200 srebrnikov za "potne stroške" in Castiel je odpotoval na Koroško v Vetrinj, kamor so bili sklicania tudi opat Angelus iz Reina, opat iz Kostnjevice in opat iz Cvetlja.

Čez nekaj dni je dobil Albertus pismeno obvestilo o tem, kar se je zgodilo v Vetrinju. Opat Castiel je sporočil, da ga je na podlagi pod prisego storjenih izpovedi zatiških menihov potrdil kot zatiškega opata, da pa je temu vizitator Angelus ugovarjal, ker ni bil zaslišan Andrej Rovan. Angelus je zahteval, naj se vrši nova preiskava in zasliši tudi Rovan, in ker opat Castiel v to ni privolil, so se Angelus in tovariši pritožili na generalni kapitelj.

Opata Albertusa pa to sporočilo ni vznemirilo. Zaznal je bil med tem, da je Rovan zapustil domovino. Kam je šel, tega ni nihče vedel, ker se je bil Rovan le pismeno poslovil od vojvodinje, Margarete in Helene, a v pismu ni povedal, kam da gre.

Pretekli so meseci. V samostanu so živeli razkošno in razuzdano in kadar je zmanjkalo denarja, je je opat kmetom naložil novih bremen. V samostanu so imeli vse polno žensk in pijančevanja je bilo toliko, da včasih še v nedeljah ni bilo maše. Nevolja med kmetskim ljudstvom je rasla, ali zdaj ni bilo nikogar, ki bi se bil za kmeta zavzel, nikogar, ki bi ga bil branil.

Opat se je medtem zoper sprijaznil z vojvodinjo ali staro prijateljstvo se ni dalo več obnoviti. Vojvodinja je bila prepričana, da je Rovana pregnal iz domovine opat, in tega mu ni odpustila in hotela zanj nikakih korakov več storiti.

Helena je zapustila Št. Lambert. Kmalu potem, ko je Rovan odšel iz domovine, se je tudi ona odločila, da gre k svoji teti. Vojvodinja je bila vedno sitna, Margareta pa molčeča in žalostna, tako da veseli grofi v Št. Lambertu ni bilo več izhajati. Margareta je bila sedaj sama z vojvodinjo, kajti tudi baron Gall je bil šel na svoje posestvo, nevoljen, da je Margareta kar za pol leta odložila poroko in se ni dala pregovoriti, da bi bila poroka prej.

Prišla je jesen. Nekega dne se je Margareta izprehajala po grajskem vrtu, zatopljena kakor po navadi v svoje misli, ko se je cesti od Vač prišedši jezdec ustavil pri zidu.

"Gospodična Margareta!" je zaklical zaprašeni jezdec in se s konjem pomaknil bliže k zidu.

Margareta se je ozrla nanj in presenečena vzkliknila:

"Matija!"

Pristopila je k zidu, a Matija ji ni dal časa, da bi ga kaj vprašala, nego je rekel: "Sporočiti Vam imam važne reči. Prosim, idite v grad!"

"In - Rovan?" je trepetaje vprašala Margareta. Matija pa je bil že pognal konja in zdirjal v grad.