V.

V zatiškem samostanu je zavladalo veliko veselje. Celjski grof je bil sporočil opatu, da so ga pri vizitatorju, opatu Angelusu iz Reina, tožili različni velikaši, da pa sta vizitatorju in pa vojvodi Viljemu pisala tudi dva zatiška meniha, vsled česar pride opat Angelus v kratkem v Zatično, da izvrši tam uradno revizijo.

To poročilo ni bilo veselo, kajti opat si vizitacije nikakor ni želel, a zadovoljen je bil že, da vsaj ni bil sklican kapitelj, nego da se prej vrši vizitacija. Zato to se je imel zahvaliti vojvodinji Viridi in celjskemu grofu Hermanu.

Opatova prva skrb je sedaj bila, da si pridobi med samostanci in med samostanskimi kmeti nekaj prijaznosti. V ta namen je postopal jako zvijačno in premeteno.

Razglasil je, da bode v nedeljo oznanjeno nekaj prav posebnega, zaradi česar so kmetje od vseh strani hiteli v cerkev. In res je dal opat oznaniti nekaj posebnega. Dal je razglasiti, da je papež Bonifacij IX. iz posebne milosti za zatiški samostan in iz posebne milosti za zatiškega opata dovolil,da se proščenje od dneva sv. Nikolaja premesti na nedeljo v oktavo Kristusovega vnebohoda. To so si kmetje že davno želeli. Do leta 1277. so proščenje vedno odhajali v poletnem času. A kmetje so bili v tistih časih le po imenu kristjani, v resnici pa pravi pogani. Vpeljali so pri obhajanju proščenja vsakovrstne poganske navade in uganjali na dan te cerkvene slovesnosti največje nemarnosti in razuzdanosti, katerih so se z veliko vnemo udeleževali tudi menihi. Te nemarnosti in razuzdanosti so bile vzrok, da se je proščenje preneslo iz poletnega na zimski čas, s čimer se kmetje niso mogli nikdar sprijazniti.

Opat Albertus plem. Lindek je dobro vedel, da se kmetskemu ljudstu močno prikupi, če doseže, da bo proščenje zopet v poletnem času. Zaradi tega se je tudi zavzel za to pri "agentu", ki ga je imel zatiški samostan v Rimu. Kardinal Krištof de St. Cyriacus je bil neke vrste diplomatični zastopnik zatiškega samostana pri sv. stolici. Dobival je za to 65 cekinov na leto in seveda rad ustregel vsaki želji zatiškega opata. Izposloval je premestitev proščenja in dosegel, da je bilo rečeno v dotični odredbi, da se je to zgodilo iz posebne milosti papeža Bonifacija do zatiškega opata.

In ljudje so res strmeli, da je zatiški opat tako zelo v milosti pri Kristusovem nasledniku v Rimu, da ni samo dosegel premestitve proščenja, nego da mu je papež pri ti priliki še na tako poseben način izrazil svojo naklonjenost.

Opat pa se je natihem smejal, in ko je bil sam v svojih sobanih, je porogljivo dejal:

"To ljudstvo je neumno! Stavil bi glavo, da nobeden ne sluti, da je vsa ta stvar veljala samo nekaj cekinov in da je vsa ta papeževa milost kupljena."

Odredil je, da se ta dokaz papeževe blagonaklonjenosti slovesno praznuje. Kmetom je odpustil desetino od ajde, v samostanu pa se je noč in dan popivalo in prepevalo, kakor v kaki gostilni na semanji dan. Popivali so gostje, popivali menihi, popivali hlapci in vojščaki. Včasih so se pivci kar trkljali in ruvali po samostanskem dvorišču in opat jih je gledal z okna in se zlobno smejal.

"Lej jih, te živine," je pri neki taki priliki dejal menihu Mihaelu, ki mu je bil posebno vdan. "Ko bi pustil, bi zapili ves samostan in še Najsvetješe."

Sam pri sebi se je jezil, da gre samostansko imetje tako v nič, to imetje, katero je smatral za nekako svojo last, to imetje, s katerim je hotel uresničiti svoje smele načrte, svoje visokoleteče misli, a za zdaj je moral molčati in mirno dopuščati, da delajo menihi in hlapci kar hočejo, saj je bila napovedana vizitacija.

Ko je dobil naznanilo iz Reina, da pride zaradi vizitacije koncem meseca julija opat Angelus v Zatično, je sklical svoje najvdanejše pristaše med menihi na posvetovanje in se z njimi natančno dogovoril, kaj je pripraviti za vizitacijo in kako je skrbeti, da se vizitator odpravi, ne da bi dosegel kaj uspeha. Šlo mu je vse po volji in zato je pa brez posebnih skrbi pričakoval nevšečni obisk.

V samostanu pa je bil človek, ki je z bistrim očesom vse zasledoval, kar se godi, in natančno pazil na vsako najnovejšo stvarico. To je bil menih Hugon Alba. V zatiškem samostanu je bil šele malo časa, a bil je ves drugačen človek, nego ostali menihi. Predno je prišel v Zatično, je bil samostanu v Cvetlju na Dolenjskem Avstrijskem, a odstranili so ga od tam, ker je imel o veri in o cerkvi precej drugačne pojme, kakor drugi menihi, ker je imel nazore, kakor jih je v tistem času v Pragi razvijal in učil Jan Hus.

V samostanu je imel Hugon Alba samo enega prijatelja, s katerim je rad občeval, in to je bil opatov praporščak Andrej Rovan. Ta veseli mladenič se je oklenil temnogledega Hugona z vsem srcem, ker je tuji menih bil ves drugačen, nego ostali samostanski prebivalci, ker je rad in ljubeznivo občeval s kmeti, ki so jih drugi samostanci zaničevali. Tudi je vedno govoril domači jezik in odkritosrčno priznaval slabosti in nerodnosti v samostanu.

Odkar je bilo naznanjeno, da pride vizitator, je bil Hugon Alba vedno razburjen, prav kakor bi se pripravljal na kaj posebnega. Celo Rovan, ki sicer ni poznal ljudi in ni znal gledati v njih duše, je opazil to spremembo in vprašal Hugona, kaj jo je povzročilo.

"Ne izprašuj me, ljubi mladenič," je odgovoril Hugon Alba. "Pripavlja se velika stvar. A povej: si li voljan, zame kaj storiti v slučaju nevarnosti?"

"Da, častiti oče," je preprosto odgovoril Andrej Rovan.

"Zanašam se nate! Ti si edini kateremu verjamem, edini, na katerega se zanašam. Ne pozabi svoje obljube."