VIII.

V globoki, v zemljo kopani ječi na severni strani ležečega stolpa, v katerem je bilo bivališče samostanskih vojščakov, je ležal Hugon Alba. Ključ do njegove ječe je hranil prior Markvard, vojščaki pa so imeli naročilo, da strogo pazijo na jetnika, kajti sumilo se je, da ima med menihi nekaj zaveznikov.

Poveljnik straže je bil Matija Jazbec in vojščaki so vestno izpolnjevali svojo dolžnost. Koj prvo noč se je nekdo priplazil k stolpu, očitno z namenom, da bi govoril z zaprtim menihom, ali straža ga je prepodila. Hugon Alba ni videl nikogar, razen opoldne, ko mu je samostanski hlapec prinesel kruha in vode, a pozabljen ni bil. Pri tesni lini, skozi katero ni posvetil nikdar sončni žarek, je vsako jutro neznana roka vrgla nekaj mesa ali nekaj klobas, tako da jetnik ni stradal.

Vizitator je bil medtem odpotoval v Rein in opat Albertus je bil zopet svobodni gospodar v zatiškem samostanu. Menihi so se več ali manj bali, kaj da bo zdaj, a prvi dnevi so minili mirno. Opat je menihe pustil, da so delali, kar so hoteli, in skoraj bi bili mislili, da ostane to lepo razmerje ohranjeno, če bi opat ne bil poslal več vojščakov s pismi do raznih velikašev in če bi njegov praporščak Andrej Rovan ne bil odpotoval v Oglej k patriarhu. To se je zdelo menihom sumljivo in sklepali so iz tega, da pripravlja opat nekaj posebnega.

Nekaj dni po Rovanovem odhodu v Oglej so bili vojščaki, ki so stražili Hugona Albo, zbrani v stolpu in so praznili velike vrče vina. Zunaj je dež lil tako, da si straža ni upala stopiti izpod strehe. Kakor večkrat je prišel tudi ta večer Markvard pogledat, če vojščaki izpolnjujejo svojo dolžnost.

"Kaj že zopet pijančujete, klade pijane?" je zavpil nad vojščaki. Nikdar niste siti in če bi Vam nalil hudičevega olja, bi ga tudi izpili. Da Vas le ni sram!"

Prior Markvard je bil sam velik častilec vinske kapljice in zato ni nihče njegovih besed za resne smatral. Vojščaki so se njegovi kapucinadi samo smejali in prior se je sam smejal ter s hitrim požirkom izpraznil majoliko, ki mu jo je ponudil Matija.

"E, Matija, se je šalil prior, zate bi bilo tudi že čas, da se poboljšaš. Zadnji čas je!"

"Kaj pravite, gospod prior? Poboljšam naj se? Strela božja, čemu naj se pa poboljšam! Kdor se poboljša, mora vendar kaj imeti od tega. Ali naj se zastonj poboljšam? Če bi se poboljšal, bi se mi še slabše godilo, kakor sedaj."

Vsi so se smejali Matijevi filozofiji, pa ta se ni dal premotiti, nego je prepričevalno nadaljeval:

"Vidite, gospod prior, jaz sem sedaj popolnoma zadovoljen. Vsi ne moremo biti grajščaki in bogataši. Sicer pa imam, kar je potrebno za življenje. Če bi se poboljšal, bi moral manj piti in jesti in se zabavati kakor sedaj."

"To je resnica," je dejal prior Markvard, ti si pijanec, požeruh, igralec in babjek."

"Tako je, natančno tako, gospod prior, je resno pritrjeval Matija, a ravno to je veselje mojega življenja. Ko bi tega ne bilo, kaj bi potem imel od življenja? In jaz naj se poboljšam? Nikoli! Za noben denar!"

"Kaj bo pa po smrti, Matija? Misli na dušo! Če se ne poboljšaš, ne boš videl nebeškega kraljestva."

Matija je sklonil glavo in premišljeval, kakor da mu je zmanjkalo misli.

"Sedaj služiš s svojim življenjem hudiču in kdor hudiču služi, ne bo videl nebeškega kraljestva, je pridigoval prior. V pekel pojdeš, Matija."

"Eh, kaj," je rekel Matija, "hudič bo z menoj že nekoliko usmiljenja imel. Zakaj bi me pa trpinčil, če mu vse življenje služim. Vsak gospodar ima rad hlapca, ki mu zvesto služi, zakaj bi hudič ne imel rad svojih služabnikov? Jaz mislim, da v peklu ne bo tako hudo, kakor se govori, saj bi sicer Bog ne dopustil, da bi toliko ljudi umrlo brez zadnje popotnice."

"O, Matija, tvoje misli so grešne. Čas bi bil, da se spametuješ. Pomisli, kake radosti čakajo ljudi v nebeškem kraljestvu."

"Sile menda ne bo," je odgovoril Matija. "Veste, gospod prior, meni se zdi, da tudi v nebesih ni kdo ve kako lepo. Ves dan po oblakih hoditi in alelujo peti, to tudi ni Bog zna kaj."

Prior Markvard je bil pravzaprav istih misli kakor Matija, samo priznati ni tega hotel, in zato je Matijo najprej primerno zavrnil, potem pa zasukal pogovor na druge stvari. Pomagal je pa zopet prazniti vrče in tako se je razvil živahen in vesel pogovor, ki je trajal do pozne noči. Končno se je prior odpravil v samostan, vojščaki pa so legli spat.

Ko je prior prišel do hiše za goste, ki je stala na samostanskem dvorišču, so ga naenkrat napadli štirje možje počrnjenih obrazov. Zamašili so mu usta in ga naglo odnesli na vrt. Vse to se je zgodilo tako hitro, da prior Markvard ni mogel ziniti besedice. Na vrtu so ga napadalci zvezali in ga preiskali. Vzeli so mu vse, kar je imel pri sebi, potem pa ga položili za neki grm in odšli.

Ko se je prior Markvard zavedel svojega položaja, je bil že sam. Ležal je z zvezanimi rokami in nogami na zemlji in komaj dihal, ker so mu bili napadalci zamašili usta. Nekaj časa pozneje je slišal v daljavi peketanje konjskih kopit ...

Ko se je začelo daniti, je Matija zlezel iz stolpa in koj zagnal velikanski krik. Straža pri ječi Hugona Albe je ležala zvezana in z zamašenimi usti na tleh - ječa pa je bila prazna. Hugon Alba je bil ušel. V samostanu je nastal zaradi tega velik hrup, ki je postal še večji, ko so našli priorja Markvarda in je ta povedal, kaj se je z njim zgodilo. Zdaj je bilo Markvardu jasno, da je bil napaden zato, da so počrnjeni napadalci dobili ključ do Hugonove ječe.

Seveda se je stvar takoj sporočila tudi opatu Albertusu. Ta je z zaničljivim usmevom poslušal priorja in Matijo ter druge vojščake, potem pa dejal ravnodušno:

"Naj bo! Če je ušel, je ušel. To pa Vam povem, da Hugona niso oprostili tujci, nego samostanski ljudje, in kdo ve, če tudi ti, prior Markvard, nisi bil z njimi domenjen."

Markvard, ki je bil nedolžen pri celem dogodku, se je rotil in je prisegal, da mu dela opat vnebovpijočo krivico, ali opat mu ni verjel.

Matija se je zadovoljno vrnil v svoj stolp, in ko se je Andrej Rovan čez nekaj dni vrnil iz Ogleja, mu je potrkal na ramo in mu rekel:

"Dobro si jo izpeljal, Andrejče, tako dobro, da boljše ni mogoče. Noben zlodej ne sluti, da si ti oprostil Hugona. Pa veš, brez mene bi ne bil nič opravil, zakaj ko bi jaz ne bil priorja z vinom in s svojimi šalami zadrževal toliko časa, da so v samostanu vsi legli spat, bi ne bil dobil ključa."

"Dobro delo si storil, Matija," je rekel Andrej, "in Bog ti povrne. Poštenega moža rešiti iz nesreče je zasluga pri Bogu, ki ne ostane brez plačila, če ne na tem svetu, pa na onem."

Tedaj se je Matiji zjasnil obraz in veselo je vzkliknil:

"Tedaj bom pa tudi jaz po oblakih hodil in alelujo pel, ne da bi se bil na svetu kaj poboljšal."