X.

Po zatiških gozdih so se veselo razlegali glasovi lovskih rogov. Opat je bil svojim gostom na čast priredil velik lov, katerega se je tudi sam udeležil, kajti bil je strasten lovec, in sploh prijatelj vseh viteških iger.

Po samostanskem vrtu so se medtem šetali menihi, in čuvši glasove lovskih rogov, se togotili na vso moč. Njihova jeza je bila toliko večja, ker jim je bilo še vedno strogo prepovedano zapustiti zidovje zatiškega samostana.

"Kaj hoče neki opat s tem doseči, da nas drži kakor jetnike, nam krati pijačo in nam brani vsak dotikljaj z zunanjim svetom,"

se je jezil na opata menih Mihael Zedlitz, voditelj tiste stranke v samostanu, ki je bila poskusila opata izpodriniti.

"To je kazen, ker smo ga tožili," je menil menih Ivan Pock.

"To že," je dejal Konrad de Franconia, "in sicer prav občutna kazen, ali neki poseben namen mora vendar za tem tičati. Čemu je opat privabil toliko gostov v samostan? V tem grmu mora tičati kak poseben zajec, a kolikor si tudi belim glavo, ne morem uganiti, kaj naj to pomeni."

"Goste je poklical za svoje varstvo," se je oglasil zopet Ivan Pock. "Oni dan je bila neka ženska pri spovedi in mi je pravila, kako med kmeti vre, ker jim je opat naložil nov davek. Kadar gre za denar, je opat ves zlodjev. Kmetom je povedal, da se je oglejskemu patiarhu pokazala Mati božja in mu velela, da mora njej na čast sezidati novo cerkev na Sveti gori pri Gorici. Kmetje morajo zdaj plačevati za to cerkev. Kolnejo sicer kakor pogani, plačujejo pa vendar."

Zbrani menihi so udarili v smeh. Kmet se jim ni smilil, nasprotno, še dobro se jim je zdelo, da zna njihov opat kmetsko ljudstvo tako spretno izkoriščati.

"Gostje," je nadaljeval Ivan Pock, "so bili zato poklicani, da bi opatu pomagali, če bi se kmetje spuntali."

"In da bi ga varovali; če bi se nam posrečilo, kmete nahujskati, ali če bi se sami uprli opatu," je dodal Mihael Zedlitz.

"Preklicano dosti denarja se mora zbirati v opatovi blagajni," se je oglasil Albert Freyberg, ki je doslej molče poslušal ugibanje svojih tovarišev.

"Po tem sodeč, kar se izve pri spovedi, mora opat ljudi grozno odirati. Oni dan sem nekega kmeta na vse načine pestil, da mi mora prinesti vsaj pet srebrnikov, pa je bilo vse zastonj. Še hudiča in pekla se ta mrcina ni ustrašil. Venomer mi je pripovedoval, da je opat kmetom vse pobral, kar so imeli."

"Veliko ima ta opat na vesti, ali -" tako je govoril Konrad de Franconia - "meni se zdi, da poleg tega, kar ste navedli, ima opat še vendar kake posebne namene. O, ko bi le imel kakega zanesljivega človeka, ki bi ga mogel poslati do vicedoma v Ljubljani, do grofa Ortenburškega in do vizitatorja, potem bi mu že prišli na sled."

"Proti opatu ne opravimo ničesar," je pripomnil Ivan Pock, "ker ga držita celjski grof in pa vojvodinja Virida."

"Kaj ima neki vojvodinja, da tako gori za opata?" je vprašal eden najmlajših menihov, Ulrik, ki je bil šele pred kratkim prišel v Zatičino.

"Kaj ima! Čemu tako vprašuješ? Prejšnji opat Peter je bil svoj čas kaplan na dvoru vojvode Leopolda. Virida je dosegla, da je postal opat v Zatičini, in ko je umrl vojvoda, se je Virida semkaj preselila. Kaj praviš - čemu neki? In kaj praviš, ali je to posebno čudno, če je lepi, viteški opat postal Petrov naslednik? Zato nikar ne vprašuj tako nerodno in zato tudi pravim, da se opata ne odkrižamo, dokler ga bo podpirala vojvodinja Virida."

Tako je govoril Konrad in ostali menihi so mu pritrjevali.

Lov se je medtem veselo nadaljeval. Opat je bil preskrbel, da je ostal Pavel Glogvic sam pri njegovi sestri tam, kjer so ostali konji, in ko je videl, da ju ne bo nihče motil, je krenil po stranski poti v gozd. Od daleč je skozi drevje zagledal tik gozdnega roba stoječo malo revno kočico in proti nji je obrnil svoje korake, ker je videl, da stopji pred kočo, kar je opata vedno mikalo, namreč mlado, zalo dekle. Tega dekleta opat ni poznal, dasi je imel sicer dobro oko za vse lepotice v zatiški okolici. Previdno se je približal koči in se ob gozdnem robu skril za grmovje tako, da je mogel vse opazovati, kar se je zgodilo pred hišo.

Dekle je svoje delo končalo in se ravno odpravljalo, da bi okoli hiše pospravilo, ko se je na pragu prikazala stara ženska.

"Pojdi v hišo, Polonica," je rekla starka. "Po gozdu se pode hudobni duhovi. Pred temi samostanskimi ljudmi nisi nikdar varna. Še napadli bi te pri belem dnevu, če bi te videli. Ovca se ne sme volkovom nastavljati."

"Nikari tako ne govorite, mati," je ugovarjala Polonica. Saj so tudi dobri in pošteni gospodje vmes."

"O, kajpak, se je rogala starka, "kajpak, dobri in pošteni gospodje. Pa še kako. Ali se že kdaj slišala, da se volkovi dele v hudobne in nevarne pa na dobre in poštene? He!"

Polonica ni odgovorila, nego je šla v hišo in opat je slišal, kako so bila vrata zapahnjena in okna zadelana.

"Stara čarovnica je pametno govorila," se je smejal opat in se zadovoljno stegnil za grmovjem. "To dekle je zalo, jako zalo, pri moji veri. In če bi jo viteški lovci zagledali, bi se morda res spremenili v tolovaje in Polonico napadli. Novega bi to pač nič ne bilo? Tu daleč naokrog ga ni človeka, v čigar žilah bi se ne pretakalo nekaj kapelj viteške ali duhovniške krvi! Zato pa ostanem tu na straži, kajti te cvetke ne bo trgal noben vitez in noben menih - to cvetko utrgam jaz sam. Punca je prezala, da bi jo privoščil komu drugemu."

In zopet je ostal več ur na straži, dokler ni spoznal po glasovih rogov, da se nahajajo lovci daleč od koče, kjer je prebivala Polonica. Šele sedaj je počasi krenil za njimi, a jih šele došel, ko so bili že zopet na konjih in se vračali deloma v samostan, deloma v šentlambertski grad. Ko je zajezdil svojega konja, ozrl se je po gostih in videvši, da jezdi Margareta poleg viteza Kozjaka, je začel iskati Palva Glogvica. Ker ga ni našel, je poiskal svojega brata Friderika plem. Lindeka in ga vprašal, kje da je Pavel Glogvic.

"Primerilo se je nekaj neprijetnega," je dejal Friderik. "Glogvic se je zaradi tega vrnil v samostan in morda že sploh odšel."

"Kaj pa se je zgodilo?" je ves presenečen vprašal opat.

"Natančnega ne vem nič. Slišal sem, da je Pavel Margareto nekaj nadlegoval - bila sta sama tam blizu, kjer smo pustili konje - in Margareta je poklicala na pomoč. Slučajno je bil tvoj praporščak Rovan v bližini. Priskočil je in zgrabil Pavla ter ga tako treščil ob tla, da se je skoraj zemlja zazibala."

"Ni mogoče!" je vzkliknil opat.

"Tako mi je pravil tisti tvoj norčavi Matija, ki je vse to videl. Glogvic je nato zasedel svojega konja in odjezdil. Šleva! Namesto da bi bil tega Rovana posekal, pa je odnesel pete!"

Teman oblak je legel opatu na čelo, vzpodbodel je konja, da se je visoko povzpel, in pojezdil k svoji sestri.

"Kaj je bilo z Glogvicem?" jo je vprašal z zadušeno jezo.

"Nesramen je postal! Napadel me je in me poljubil."

"Kaj govoriš o napadu! Pavel je tvoj ženin in ima pravico te poljubiti."

Margareta se je na svojem konju ponosno vzravnala in upiraje svoje poglede srepo v bratove oči, je odločno dejala:

"Glogvic ni moj ženin in to tudi nikdar ne bo. Povedala sem ti to že včeraj in pri tem ostanem. Rajši grem v samostan, kakor da bi postala žena tega strahopetnika, ki se pusti metati ob tla, pa se ne upa prijeti za meč."

Opat je zamišljeno povesil glavo, Margareta pa je po kratkem molku brezskrbno pripovedovala:

"Ti bi se bil smejal, ko bi bil videl, kako je Rovan dvignil Glogvica in ga vrgel ob tla, in kako je potem mirno in samozavestno, kakor pravi junak, stal pred Glogvicem ter čakal, kaj se zgodi. Res, bala sem se, da ga Glogvic na mestu prebode, a Glogvic je trepetaje pobral svoj klobuk in je pobegnil, res pobegnil pred Rovanom. Menda se je Rovanovega pogleda ustrašil. Iz Rovanovih oči so kar strele švigale."

Opat je bil jako presenečen. Ogledoval je svojo sestro od strani, kakor da je zasledil na njej nekaj izrednega, govoril pa ni več o tej stvari ...

Zvečer, ko je bil sam v svojem stanovanju, je dolgo razmišljal o tem dogodku, končno pa rekel sam sebi:

"Ta Rovan je postal nevaren. Če ga kaznujem ali odslovim, se morda pridruži mojim nasprotnikom in to bi bilo zame jako slabo, če ga pustim, zna Margareti nevaren postati. Najbolje bo, če ga za nekaj časa pošljem proč. Naj gre v Rim! Kardinal bo vesel, če mu že zdaj pošljem tistih petinšestdeset cekinov, ki mu gredo na leto, medtem pa bo časa dovolj, da pomirim Glogvica in pregovorim Margareto. Kadar bosta poročena, ne bo ta ubogi praporščak več nevaren, četudi je zal, pogumen, in vrl dečko."

Namesto, da bi bil opravil večerno molitev, je opat izpraznil steklenico rujnega laškega vina. Zadeva z Glogvicem ga ni več skrbela in zato so se njegove misli bavile samo s - Polonico.