XII.

Minilo je več tednov, odkar je bil Rovan odšel v Rim. V zatiškem samostanu je bilo še vedno polno gostov, ki so veselo in brezskrbno živeli in si kratili čas s pijančevanjem, z lovom in z igrami. Tudi javni cesarski notar Leutwin iz Ljubljane se je mudil v samostanu in imel menda mnogo opravil, ker je cele ure presedel v opatovem stanovanju. Menihi so bili skrajno nezadovoljni, ker so slutili, da je cesarski notar Leutwin prišel v zadevah, ki utegnejo samostan jako mnogo stati. Ali menihi se niso mogli ganiti, ker jim je bilo še vedno prepovedano zapustiti samostan.

Med kmeti pa je vrelo. Opat je od njih zahteval vedno več denarja, opatovi gostje pa so kmetske žene in hčere nadlegovali tako, da so večkrat nastali krvavi boji. Tudi Pavel Glogvic se je bil vrnil v samostan in je pogostoma obiskoval grad v Št. Lambertu, da bi si pridobil ljubezen lepe opatove sestre. In kadar je Margareta zopet in zopet odklonila ljubavne ponudbe, se je Pavel Glogvic napil in je z drugimi plemenitaši divjal po vaseh.

Opata je bilo malo videti. Zarana, kadar je v samostanu še vse počivalo, je skrivaj in oblečen kot navaden lovec zapustil samostan in brez spremstva krenil v gozde. Včasih ga vse dopoldne ni bilo nazaj.

Albertus je bil vsakdanji gost pri Polonici. Nekega dne je bil nekoliko krvav prišel pred kočo in prosil vode. Povedal je Polonici in njeni stari materi, da je bil v samostanski službi kot lovec, da pa je pobegnil, ker je pretepel meniha Jurja, ki je nekemu kmetskemu dekletu silo delal. S tem se je starki močno prikupil. Verjela je, da je tujec sedaj tatinski lovec, saj se je večkrat zgodilo, da je kdo iz samostana pobegnil in se potikal po gozdih, in zaupala mu je tem bolj, ker ni nikdar prosil za prenočišče ter se vedno jako resno in dostojno vedel. Matija, ki je redno vsak dan prihajal, bi bil sicer jako rad videl tega tatinskega lovca, a nikar se mu ni posrečilo, da bi bil nanj naletel. Sicer je pa njegova nezaupnost kmalu izginila, ko je od Polonice izvedel, da je skrivnostni tujec nikdar z nobeno besedico ne nadleguje.

Prišel je pa dan, ko je bil Matija kaj neprijetno prebujen iz te zaupnosti. Prinesel je bil bučo vina na hrib in zadovoljno srkaje rujno kapljico sedel v izbi ter dražil Poloničino babico z vsakovrstnimi burkami, ko so se vrata odprla in je v hišo stopil skrivnostni tatinski lovec. Matija je na prvi pogled spoznal opata, opat pa je spoznal njega, a vendar sta se premagala in tega nista izdala.

"A - ti si torej tatinski lovec, ki zahaja semkaj," je začel Matija z veliko ravnodušnostjo razgovor. "Na - pij, da si dušo privežeš!"

Ponudil je opatu bučo z vinom in ta - misleč, da ga Matija ni spoznal - se ni branil.

"Slišal sem že dosti, da varuješ te ženske, ki žive tod na samoti, a ogibal sem se te, ker se bojim, da me izdaš samostanskim gospodom," pravi opat.

"Res je! Izdati te moram. To je moja dolžnost. Saj bi še odveze ne dobil, če bi pri spovedi povedal, da sem te zasačil, pa te nisem prijel."

"In če bi se jaz branil? Če bi jaz ne hotel iti s teboj?" je vpraševal opat.

"Ho-ho," se je smejal Matija. "Kaj misliš, da bo mene hudič vprašal, če bom hotel iti v pekel? Prav nič ne bo vprašal - kar prijel me bo. Seveda, če mu bom ušel - potem me ne spravi v pekel."

"Nehaj vendar s temi burkami," se je zdaj oglasila starka, "in pusti moža v miru."

"Burke? Kdo pa uganja burke? Kaj delajo samostanski vojaki burke? Še kadar sem se ga nasrkal, ne delam burk. Ta mož krade samostansko divjačino. Moja dolžnost je, da ga primem in peljem v samostan. Tak je naš ukaz in jaz sem zvest služabnik premilostnega gospoda opata."

Tako je govoril Matija z veliko resnobo. Starka in Polonica sta se čudili, Matija pa se je obrnil do dozdevneta tatinskega lovca in rekel:

"Najbolje bo, če greš sam z menoj. Malo te bodo zaprli, pa bo dobro. Prav lahko boš prestal, saj premilostni gospod so dobrega srca in radi odpuste, če se jih prosi."

"Ne vdam se," je odločno izjavil opat in prijel za kratki meč, ki ga je imel opasanega. "Če se me dotakneš, ti razcepim glavo."

Opat je po teh besedah vstal in stopil k vratom, vzel v roko meč in se pripravil na boj. Polonica in njena mati sta zavriščali in planili med moža. Starka je vzlic svoji slabosti potisnila Matijo v kot, Matija pa je skakal kakor besen in se rotil:

"Ti boš meni glavo razcepil! Strela božja, po tej butici so peli že drugačni meči, kakor je tvoj, in glava je še cela. Jaz ti pokažem, kaj je samostanski vojak. Mi se še hudiča ne bojimo. Koj deneš meč stran!"

Opat se je zaničljivo smejal. Ker se ga Matija ni lotil, minila ga je vsa skrb.

"Meč stran, pravim," je ukazal Matija. "Ti, Polonica, pa prinesi kak štrik, da ga zvežem. Ali ne boš meča stran dejal? Ti, če me razjeziš - jaz ti polomim vse kosti."

Opat se ni več zmenil za Matijevo kričanje. Odprl je vrata in je ponosno odšel. Matija je kričal za njim:

"Le čakaj, tat tatinski, ti ne boš dolgo več lovil samostanskih zajcev. Jaz te že dobim! In kadar te bom imel, te bom tako premikastil, da boš kričal, kakor lačen osel."

Obe ženski sta bili vsled tega prizora jako zbegani.

"Tega bi ne bila mislila, da se bodete spravili na takega reveža," se je končno oglasila Polonica.

"Pogumen pa si, Matija, pogumen," se je rogala starka. "Jezik imaš dolg."

"Le močite," je osorno rekel Matija. "Ko bi hotel, bi moža lahko desetkrat treščil ob tla. Pa nisem hotel. Kar sta videli, sem storil vse, da bi mož mislil, da ga ne poznam. Jaz pa sem ga spoznal tisti trenutek, ko je odprl vrata."

"Ti ga poznaš?" sta hkrati vzkliknili obe ženski. "Kdo pa je?"

"Volk vseh volkov - zatiški opat."