XIII.

Blizu Križne vasi je imel zatiški samostan veliko pristavo, na kateri je gospodaril zatiškemu opatu nadvse vdan mož, Jernej Kos. Opat je kaj rad hodil semkaj na oddih. Tu se je čutil varnega in tu se je lahko brez skrbi vdajal vsem svojim strastem. Hodil je toliko rajši na to pristavo, ker mu je Jernej Kos priskrboval najlepše ženske iz cele okolice in opat je bil velik častilec ženskega spola.

Opat je še tisti dan, ko ga Matija zalotil pri Polonici, prihitel na to pristavo in naročil svojemu zaupniku Jerneju Kosu, da se polasti Polonice in njene babice in ju pripelje semkaj.

"Matija bo gotovo odslej bolje pazil na ženski," je rekel opat Jerneju, "ali pa ju spravi celo v vas, da ne bo mogoče do njih. Zato ju primi še danes. Staro zapri v klet, na Polonico pa dobro pazi. Čim se nekoliko umiri, čez nekaj dni, se zopet oglasim."

Jernej Kos je bil takoj pripravljen izpolniti opatovo povelje. Izbral je tri zanesljive hlapce, s katerimi je šel že mnogokrat lovit kmetske žene in dekleta, in se z njimi odpravil na pot. Veselo, pričakujoč obilnega plačila, so odjezdili od pristave in mimo Zatičine proti hribu, koder je na samosti stala koliba, v kateri sta prebivali Polonica in njena babica. Konje so pustili v gozdu, potem pa se splazili, skrivajoč se med grmovjem in za drevesi, proti kolibi.

"Matija mora biti še v hiši, ker vise na vratih njegove hlače. Treba je, da smo previdni."

"Matija je kakor ris," je dejal hlapec, ki je ležal poleg Kosa. "Branil se bo, in kogar Matija zadene, gre gorak s tega sveta. Huda bo, Jernej."

"Ti si pa strahopetnik," je govornika zavrnil Jernej. "Opat nam je še za vsako žensko dal tri cekine, za to bo pa dal še več. In kaj bi se Matije bal! Še predno bo mogel roko vzigniti, mu zabodem meč v trebuh."

Možje se niso motili. Na vratih so sicer visele tiste hlače, ki jih je bil prinesel Matija "za strašilo". Matija pa je bil v hiši. Čeprav je pregnal opata na zvijačen način, tako kakor da ga je res smatral za tatinskega lovca, vendar se ni prav dobro zanašal, da ne poskusi opat siloma se polastiti Polonice. In zato je ostal an hribu ter nameraval ostati do drugega dne, ko sta se vsled njegovega prigovarjanja nameravali Polonica in njena mati preseliti v bližnjo, pod smreško grajščino spadajočo vas.

Jernej Kos in njegovi spremljevalci so ležali v gozdu, dokler se ni zmračilo. Šele zdaj so se dvignili in se previdno bližali koči. Jernej je bil odredil, da ostane eden hlapcev zunaj hiše, da bi kdo ne pobegnil, ostali pa da gredo v kočo.

Vrata so bila samo priprta, tako da se je iz hiše natančno slišalo, kaj da govori Matija.

Napadalci so vzeli meče v roke in Jernej Kos jim je zašepetal na uho: Najprej po Matiji.

Planili so v hišo. Kakor divje zveri so vdrli v sobo. Matija, ki je sedel za mizo je planil kvišku, a predno je mogel stegniti roko, udaril ga je Jernej Kos po glavi, da se je takoj ulila kri. Matija je takoj omahnil in je padel na tla.

"Hura - zmaga je naša," je zakričal Jernej Kos in se ozrl po svojih spremljevalcih. Ta dva sta v tistem hipu, ko je bil zadet Matija, skočila nad ženski, ki sta kakor okameneli stali v sobi in vsled strahu in presenečenja nista mogli ne govoriti, ne se ganiti. Kakor bi trenil, sta ju hlapca vrgla na tla in ju zvezala.

"Dobro smo opravili," se je smejal jernej Kos "in dobro plačilo nas čaka. Spravite ženski v gozd, medtem pogledam jaz, kako je z Matijo."

Polonica je jokala, vpila in prosila, naj jo puste, a napadalci so bili tako vajeni takih prizorov, da so se Polonci samo smejali. Starka pa ni zinila besede. Krčevito je stikala roke, iz njenih oči pa so švigali plemeni najhujšega sovraštva.

Kmalu je prišel tudi Jernej Kos za hlapci v gozd.

"Matija Jazbec ne bo več norcev zbijal na tem svetu," je dejal zadovoljno. "Tako sem ga zadel, da teče od njega kri kakor iz studenca. Škoda zanj. Bil je vesel človek."

Prišedši iz gozda, so zasedli konje. Jernej je vzel na svojega konja Polonico, starko pa drugi hlapec in potem so zdirjali proti Križni vasi.

Samotna in zapuščena je ležala koča na hribu. Skozi odprto okno je mesec vlival svojo mehko luč v sobo in obseval v krvi ležečega Matijo. Naenkrat se je Matija začel premikati, odprl je oči in se začel počasi dvigati. Oziral se je krog sebe, kakor bi ne vedel, kje da je in kaj se je zgodilo. Počasi se mu je jel vračati spomin. Z veliko težavo se je vlekel do klopi, kjer je stal škaf vode, in si začel močiti glavo ter si izpirati kri.

"Menda boste morali name še malo počakati, gospod hudič," je težko sopeč govoril polglasno. "Pošteno me je usekal, a moja črepinja nekaj prenese."

Polagoma so se mu vračale moči tako, da je mogel stati in storiti nekaj korakov.

"Čisto dobro stojim," je govoril, "in tudi v glavi ne brenči več tako. Ko bi imel malo rakije, bi bilo kmalu bolje. No, pa voda bo tudi pomagala."

Spiral si je rano do jutra in jo skrbno obvezal. Zabil je potem z debelimi cveki okna in vrata in počasi in težavno odkorakal s hriba, a ne proti samostanu, nego proti smreški grajščini. Prišedši na potu do ovinka, od koder se je videl zatiški samostan, se je vsedel na velik kamen in se zatopil v svoje misli. Naenkrat je vstal, zagrozil s pestjo proti samostanu in zaklical:

"Trideset let sem bil vaš služabnik, zdaj bom pa vaš sovražnik in ne bom pred nehal, dokler ne bo konec tega samostana in njegovih prebivalcev!"