XVIII.

V gozdiču blizu pristave kraj Križne vasi sta ležala Andrej Rovan in Matija Jazbec ter prežala, kdaj da pride kak pristavski posel v njiju bližino. Ležala sta že več ur na preži, a nihče se ni prikazal. Po ponočni orgiji, ki se je bila vršila na pristavi, ni bilo to nič čudnega.

Ure so tekle in Matija je postal lačen in žejen.

"Veš kaj," je rekel Andreju, "morda bi bilo dobro, ko bi šel doli k onim kočam poizvedovat, če je kaj novega na pristavi. Ljudje me poznajo ..."

"Le pojdi," je pritrdil Andrej. "Če se kdo prikaže, ga že sam ustavim in toliko časa zadržim."

Počasi je odkorakal Matija proti kočam, ki so bile dober streljaj oddaljene od pristave. Že od daleč je zapazil neko čudno vrvenje. Skoro vsi prebivalci teh koč so se gnetli okrog ene koče in stikali glave, kakor da se je zgodilo nekaj posebnega. Matija je postal radoveden in je pospešil svoje korake.

"Kaj imate, ljudje božji," je vprašal zbrane ljudi, dospevši do dotične koče.

"Mrliča imamo," se je oglasila postarna ženica.

"V vodnjaku smo dobili neznano žensko. - Popolnoma gola je. - Zjutraj je pritekla čez travnike in skočila v vodo."

Tako so hiteli pripovedovat ljudje in obstopili Matijo.

"Morda je revica znorela," je menil Matija, "pa je obleko vrgla od sebe in se potopila."

Iz hiše je stopil sključen starček nagubančenih lic. Poznal je Matijo in ga prijazno pozdravil.

"Stopi v hišo," je rekel starček, "da vidiš revico, ki smo jo dobili v vodnjaku."

Matija je stopil čez prag in je od groze obstal. Na postelji je, odeta z belo rjuho, ležala - Polonica. Močni mož je skoro omahnil.

"Ali jo morda poznaš," je vprašal starček, ki je bil Matijo peljal v hišo.

"Poznam -" se je Matiji izvilo iz prsi. Razburjenost ga je tako prevzela, da mu je zmanjkalo sape in da je moral sesti na klop.

"Poznam jo, je nadaljeval čez nekaj časa. Poštena deklica je bila. Opatov praporščak Andrej Rovan je bil njen ženin."

"Pa ni iz našega kraja," je opomnil omenjeni starček.

"Ne - doma je blizu Zatične - a pred več dnevi so prišli Jernej Kos in njegovi hlapci ter njo in njeno babico siloma odpeljali. Mene so takrat skoraj ubili."

"Bog ve, kaj se je zgodilo, če so jo imeli na pristavi, je dejal starček in povesil glavo. Ta gospoda, ki je gori -"

"Vse polno tujih ljudi je prišlo včeraj na pristavo. Tudi opat se je pripeljal," je dejala neka ženska.

"Pa Kovačeva Lenka in več drugih žensk je moralo na pristavo," je začel pripovedovati neki fantič. Še ni dolgo, kar so šle domov. Popolnoma vrtoglave so še bile. Bog ve, kaj se je vse godilo."

"Pravični bog pa sedi na prestolu in gleda take reči ..."

"Zakaj jih pa trpite," je ves besen zatulil Matija in planil pokonci. "Zakaj gledate to? Pravični bog je pustil drevesa rasti - zakaj ne vzamete polen v roke? Pravični bog vam je dal kose in sekire - zakaj jih ne primete? Zato, ker ste ničvredni strahopetci, ker niste možje, nego psi in po pasje prenašate, kar ta opat in ti velikaši z vami uganjajo."

Ljudje so se prestrašili, zakaj niso bili vajeni takih besed, Matija pa v besnosti še zapazil ni tega.

"Ti pred nosom vam stoji pristava. Vi polnite te kašče, vaše žene in hčere vlačijo v to hišo greha in krivičnosti in vi molčite! Ti farji in ti velikaši žive v razkošju in obilnosti - vi pa stradate. Ali nimate nič možatosti več v dušah in nič krvi več v žilah?"

Matija je potegnil meč iz nožnice in ga grozeče zasukal nad glavo.

"Če ste vi taki slabotneži in strahopetci, jaz nisem tak! In če me živega sežgo ali me strgajo na kose - smrt tega dekleta bom maščeval."

"Amen -" je zaklical z divjim glasom sključeni starček in v njegovih očeh se je zasvetilo - "jaz ti pomagam."

"In jaz!" je klical drugi.

"Jaz tudi - jaz tudi -" tako so kričali ljudje in dvigali roke, kakor bi hoteli priseči.

V tem hipu so se odprla vrata in neka deklica je skočila v sobo, kličoč:

"Opat se pelje."

Res so se bila odprla velika vrata na pristavi in opat se je počasi pripeljal z dvorišča. Okrog njega so jahali njegovi gostje. Matija je planil iz sobe.

"Stoj," je zaklical kočijažu, potem je neustrašeno stopil k vozu.

"Kaj hočeš," je vprašal opat ves začuden, da ga je Matija na potu ustavil.

"Premilostni gospod opat," je rekel Matija, "v oni koči imamo umirajočega bolnika. Zdaj in zdaj mora izdihniti - če bi mu hoteli vsaj blagoslov dati."

Opat je bil prekanjen človek. Večkrat je v samostanju naročal menihom: delajte se verne, četudi sami nič ne verjemete. Z vero imamo kmeta bolje priklenjenega, kakor z vsako verigo. Tudi sam se je ravnal po tem in zato ni dolgo premišljal o Matijevih besedah, ampak hitro stopil iz kočije.

"Le jezdite naprej, gospoda," je rekel svojim gostom, "umiranje kmetskih ljudi pač ni prizor za vas."

"Hvala za dovoljenje," je odgovoril Pavel Glogvic.

Velikaši so počasi odjezdili. Opat pa je z umerjenimi koraki šel z Matijo proti hiši, kjer je ležala mrtva Polonica. Sama pobožnost je bila zdaj opata; držal se je kakor svetnik.

Ob postelji, na kateri je ležala Polonica, je klečal Rovan in močil roko svoje mrtve neveste z vročimi solzami. Kaj se je zgodilo, tega še ni vedel.

Opat in Matija sta prišla v kočo. Mirno in dostojanstveno je opat prekoračil prag in stopil v sobo. Cerkvena opravila je vedno izvrševal z neko posebno slovesnostjo in tudi zdaj je hotel imponirati ljudem. Hladno in ravnodušno je obrnil svoje poglede na posteljo. Komaj pa je zazrl Polonico, se je stresel, kakor da ga je spreletela mrzlica. Noga mu je zastala, glavo pa je nagnil naprej, kakor da ne vidi prav. Oči so se mu izbulile in pogled njegov je postal plah.

"Le naprej, premilostni gospod opat," je s trdim glasom, nekako zapovedujoče rekel Matija. In pozabivši vse dolžno spoštovanje, je zgrabil opata za roko in ga potegnil naprej.

Po opatovem obrazu se je razlila smrtna bledost in ozrl se je okrog sebe, kakor bi iskal pomoči. A videl je samo srdite obraze in temne, grozeče poglede.

"Ali morda poznate to revo, ki leži zdaj mrtva pred vami?" je vprašal Matija.

"Ne - ne poznam je," je dihnil opat.

"Ne! Ali ste slišali ljudje? Premilostni gospod opat ne pozna tega dekleta, pa ga je vendar več tednov zalezoval. Za tatinskega lovca se je oblekel ta premilostni gospod opat -"

Rovan je slišal te besede. Počasi je obrnil glavo proti opatu, počasi se je dvignil s tal in se okrenil proti opatu. Ko je ta spoznal Rovana, so njegove ustne zatrepetale v smrtnem strahu in prsti so se krčevito zagrebli v kuto - čutil je, da gre za življenje in smrt.

"Gospod opat," je začel Rovan, "povejte mi, kaj se je zgodilo s tem dekletom."

"Ne vem - jaz ničesar ne vem," je zatrjeval opat. "Vedno sem bil dober s teboj, Rovan -"

"Pustite to! Vi ste bili dobri z menoj, jaz pa sem Vam pošteno služil, torej sva bot."

"Verjemite, Rovan, jaz ne vem ničesar," je vnovič začel zatrjevati opat.

"Ste li hodili preoblečeni za tatinskega lovca k Polonici? Da - ali ne?"

"Da!" je dihnil opat.

"Ste li vi ukazali Jerneju Kosu in njegovim hlapcem, da so ugrabili Polonico in njeno babico?"

"Da!" je zopet rekel opat, a koj pristavil: "Obtoženi sta bili čarovništva, zato sem ju dal zapreti."

"In kaj se je potem zgodilo?" je vprašal Rovan.

"Ničesar ne vem - meni je samemu neumljivo, kaj se je moglo zgoditi," je zagotavljal opat.

"Prisezite pri živem Bogu in pri zveličanju svoje duše, da ničesar ne veste, prisezite na svojo plemsko čast in na svoje poštenje."

Opata je spreletel zopet mraz, a le trenutek je omahoval, potem pa dvignil roko in zaklical slovesno:

"Prisegam!"

Zdaj pa se je pririnila neznana ženska v ospredje in s hripavim glasom zakričala:

"Lažete, lažete - opat je po krivem prisegel - duhovnik je po krivem prisegel!"

Vse je sililo k tej ženi! Tudi opat je stopil k nji, prav tako Rovan in Matija.

"Kdo si ti?" je vprašal Rovan žensko.

"Na pristavi služim. - Gospod opat me pozna - ti ljudje tudi."

"Če praviš, da je opat po krivem prisegel - moraš tudi vedeti, kaj se je zgodilo," je rekel Rovan.

"Seveda vem, saj sem vse sama videla. Oj, in kaj se je to noč zgodilo, se je zgodilo že večkrat."

"enska je natančno vse popisala, kar se je zgodilo na pristavi. Trepetaje radi take grozote so jo poslušali ljudje - trepetal je tudi opat, a tajiti ni mogel.

"Satan vseh satanov," je zakričal Rovan ves iz sebe, ko je ženska končala svoje pripovedovanje. Jeza mu je dala neznanske moči. Zgrabil je opata za vrat in ga z enim mahom treščil ob tla. In vsi so planili na opata in ga začeli biti s pestmi in mu pljuvati v obraz.

Rovan je bil iztrgal meč iz nožnice in ga zavihtel, da bi opata ubil, a priskočil je Matija in ga zadržal.

"Ne, ne," je zakričal in ujel Rovana za roko. "Ubiti ga ne smemo - opat je in vse bi nas ob glavo deli, če bi ga ubili."

"Zaslužil je smrt že davno," je zaklical sključeni starček, ki je gospodaril v ti koči.

"Mi ga ne smemo soditi. Ko bi bil stokrat zaslužil smrt - kaznovali bi samo nas. Mi smo le kmetje, on je pa duhovnik. Cesarski sodniji ga moramo naznaniti, ta naj ga sodi."

Matija se je moral dolgo truditi, predno je ljudi prepričal, da bi jih zadela strašna kazen, če bi opata ubili. Naposled se mu je to vendar posrečilo. Rovanu je spravil svoj meč in se obrnivši se k postelji, jokaje sklonil nad Polonico ter poljubljal njeno bledo lice. Matija pa je sunil opata z nogo in mu ukazal:

"Vstanite in spravite se od tod!"

Počasi se je opat dvignil s tal. Niti besedice ni črhnil, ali iz njegovih oči so švigali plameni najstrahovitejšega sovraštva. Ker je čutil, da je minila največja nevarnost, se mu je vrnil tudi pogum in ošabno je stopal mimo ljudi iz koče. Nihče ga ni oviral, od postelje se je samo čulo Rovanovo šepetanje.

"Jaz te maščujem, Polonica, jaz te maščujem!"