XIX.

Od vasi do vasi je letela vest o dogodkih na samostanski pristavi pri Križni vasi in med kmetiskim ljudstvom je začelo tako vreti, da je opat oborožil vse svoje ljudi in do sosednih grajščakov izprosil pomoči. Vsa samostanu pripadajoča poslopja so bila zastražena in tudi v šentlambertsko grajščino je opat poslal svajset zanesljivih mož, da bi varovali vojvodinjo Virido in njegovo sestro Margareto. Vzlic temu pa je opat trepetal. Ni se samo bal, da izve vojvoda Viljem za njegova divjanja in da pride opat Angelus vizitirat samostan - še v večji meri se je bal, da se spuntajo kmetje. In ta strah je bil upravičen, kajti v neki noči se je na štirih konceh pristave pri Križni vasi pojavil rdeči petelin. Kmetje so bili pristavo vžgali ...

Rovan in Matija sta se bila umaknila na smreško grajščino pri Zatični. Preteklo je več dni, predno je Rovan premagal bolest, ki mu jo je povzročila Poloničina tragična smrt, a čim je prišel zopet k sebi, je tudi brez odlašanja začel delati priprave za maščevanje.

Matija je hodil po vaseh in previdno netil plamen jeze, ki je bil nastal med kmetskim ljudstvom. Pravil je ljudem, kako razkošno in zapravljovi žive samostanci, in kmet, ki je moral rediti samostance, je s tem primerjal svoje lastno prav pasje življenje. Dopovedoval je ljudem, da so vsi ljudje ustvarjeni enako in imajo zato enake pravice, ter jim kazal, kako kričeča krivica je to, da so kmetje sužnji, tisti pa, ki pravijo, da so Kristusovi namestniki, jih tlačijo in molzejo neusmiljeno, izkoriščajo njihovo delo in uživajo vse sladkosti življenja.

Čez nekaj časa je začel hoditi z Matijo tudi neki tujec, slok, mlad mož - Hugon Alba, ubegli menih, katerega je bil Rovan rešil iz samostanske ječe.

"ivel je tedaj na grajščini Svibno, kjer je poučeval oskrbnikove otroke, na Rovanov poziv pa je prišel na grad Smreko, da bi pomagal pri odstranitvi opata Lindeka. Hugon Alba je med kmeti vzbudil šele pravo nezadovoljnost, ker je na svojih potih in pri skrivnostnih sestankih ubiral tudi verske strune ter ljudi prepričeval, da so menihi pokvarili Kristusovo vero in da kupčujejo z vero.

Tako je rasel plamen srditosti med kmeti in zgodilo se je čedalje, večkrat, da so bile samostanske njive opustošene, da so bila samostanska poslopja vžgana in da so bili samostanski uslužbenci napadeni in tepeni.

Posebno so kmetje sovražili vojvodinjo Virido, ki so jo smatrali za glavni vzrok, da je Albertus še vedno opat v Zatični ter počenja nekaznovano svoje grozovitosti, ali njena grajščina je bila tako zastražena, da se ji ni dalo približati.

Rovan je medtem preskrbel, da so dobili grof Ortenburški, grof celjski, opat Angelas v Reinu in vicedom v Ljubljani obširna obvestila o dogodku na pristavi in se je nadejal, da pride vsled tega do temeljite vizitacije. Toda motil se je. Niti odgovora ni dobil. Velikaši so bili vsi mnenja, da opatovo dejanje ni tako, da bi se radi njega delalo sitnosti temu visokemu cerkvenemu dostojanstveniku.

Tako so minili tedni in meseci in prišla je zima. Kmetje so se zdaj tu zdaj tam spuntali, ali do skupnega nastopa ni prišlo in Rovan je izgubil upanje, da s tožbo ali ob kmetski vstaji dobi zadoščenje in naredi konec sedanjim razmeram. Zaupal pa ni tega nikomur, pač pa sklenil, da opata sam ubije.

Od tedaj je prav pogostoma, bodisi sam ali v spremstvu Matije, švigal okrog Zatičine in okrog šentlamberskega gradu, kamor se je opat večkrat vozil. Vedno je upal, da kdaj zasači opata in da z njim obračuna, a njegovo upanje se ni izpolnilo.

Oskrbnik šentlamberske grajščine je bil v trdi zimi nagnal tlačane v gozd les sekat. Rovan in Matija sta slučajno prišla od druge strani ravno v trenutku, ko so se kmetje zagnali na kočijo, ki se je pripeljala od Zatičine.

"Opat je!" je zaklical Rovan, in planil je naprej, da doide kočijo, katero so vtem kmetje naskočili od druge strani. V nekaj trenutkih sta bila Rovan in Matija pri kočiji, kmetje so bili že odprli kočijo in potegnili iz nje drhtečo žensko - opatovo sestro Margareto.

"Kje je opat," je vprašal Rovan, ko se je prerinil med kmete.

"Ni ga," so odgovorili kmetje, "samo ta gospodična je v vozu."

"Škoda, da ni opata," je mrmral Rovan in se hotel odstraniti, a Margareta se je oklenila njegove roke.

"Gospod Rovan," je prosila, "pomagajte mi - ne pustite me same v tej nevarnosti."

Kmetje so udarili v smeh in začeli zbijati šale.

"Lejte jo, to gospodično," so se rogali, "zdaj je pa Rovan dober, da bi ji pomagal."

"Grajščinska gospoda uživa kmetska dekleta, kmetje bomo pa uživali grajščinska dekleta," se je oglasil drug kmet. "Le sem pojdi, punca, da se malo ogrejem na tvojih prsih."

S krepko roko je mož potegnil Margarato k sebi.

"Rovan!" je zaklicala Margareta obupno in se branila napadalca z zadnjimi močmi.

Rovan je nekaj časa omahoval, bi li pomagal sestri svojega smrtnega sovražnika ali jo prepustil grozeči ju usodi, potem pa se je obrnil k množici in rekel:

"Možje - mi imamo vojsko z moškimi, ne z ženskami. Ko bi imeli opata ali katerega teh velikašev v rokah, jaz bi prvi zgrabil za meč. Ta gospodična je sestra mojega največjega sovražnika; če se jaz ne znosim nad njo, jo tudi vi lahko pustite."

Nekaj časa so kmetje ugovarjali ali naposled jih je Rovan vendar pregovoril, največ zaradi tega, ker kmetje Margarete itak niso sovražili, nego so napadaje kočijo mislili, da dobe v roke vojvodinjo Virido.

Ko so kmetje izpustili Margareto in se je ta hotela Rovanu zahvaliti, ji je Rovan pokazal hrbet in, ne da bi zinil besedo, odšel. Matija pa mu ni sledil; videl je namreč, da je bil kočijaž pobegnil in da ni nikogar, ki bi Margareto peljal na šentlamberški grad.

"Gospodična," je dejal, "ker je vaš kočijaž pobegnil, vas popeljem jaz domov. Meni lahko zaupate, saj sem Rovanov prijatelj."

Margareta je bila zadovoljna in je sedla v voz, Matija pa je pognal konje.

V hitrem diru je Matija pripeljal opatovo sestro na šentlamberski grad. Ko se je voz ustavil in so grajščinski hlapci prevzeli konje, je Matija zapustil svoj sedež in ravnodušno korakal proti izhodu.

"Čujte, mož!" je zaklicala za njim Margareta. "Počakajte malo!"

"Čemu?" je vprašal Matija. "Kaj pa še želite?"

"Za vašo prijazno pomoč se vam moram zahvaliti," je rekla Margareta. "Pomagali ste mi iz velike stiske." Margareta je pri tem segla v torbico, vzela iz nje srebrnik in ga hotela Matiji stisniti v roko.

"Le pridržite ta denar," je dejal Matija odurno in zakopal obe svoji roki v žepe. "Od vas ne vzamem ničesar. Vaš denar bi mi še roko sežgal."

"Kaj govorite, mož," je strme vzkliknila Margareta. "Zakaj bi mojega denarja ne vzeli?"

"Ker ste sestra tiste pošasti, ki nosi škofovsko palico, pa je grd hudodelec -"

"Tako si upate govoriti o mojemu bratu," je vzkipela Margareta.

"Seveda si upam," je rentačil Matija. "Naj mi le pride v roke! Jaz bi mu že pokazal, temu nasilniku. Tako bi ga pretepel, da bi nikdar več na noge ne stopil."

Margareta se ni mogla načuditi temu govoru. O dogodkih na pristavi ni vedela ničesar, ker s posli nikdar ni občevala, od drugih pa ni ničesar izvedela. Da so bili kmetje uporni, da so delali škodo in napadali velikaše, njih žene in uslužbence, to pa zanjo sploh ni bilo nič novega.

"Povejte mi vendar, kaj da imate z opatom in zakaj ga tako sovražite?"

"Jaz nimam z opatom ničesar - ali Rovan ima z njim velik račun, in ta račun ne bo prej poravnan, dokler ga opat ne plača s svojo glavo."

Margareta se je kar prestrašila teh krutih besed.

"Za Boga - jaz vas ne razumem!" je šepetala.

"Saj tudi ni treba! Pride že dan, ko bodete razumeli. Če misli ta opat, da smo kranjski kmetje psi, s katerimi sme delati, kar hoče, mu bomo pa posvetili, kakor zasluži!"

"Tu vlada neka tajnost," je mrmrala Margareta, potem je pa pogumno prijela Matijo za roko in mu rekla: "Prosim vas, pojdite z mano v hišo in povejte mi vse. Jaz moram vedeti, kak račun imata Rovan in moj brat."

"Kaj pa to vas briga?" se je obotavljal Matija. "Nemara bi me dali še zapreti, če bi šel z vami v hišo. Gosposki ljudje ste vsi enaki."

"Ne bojte se," je prosila Margareta. "Rovan mi je že dvakrat priskočil na pomoč. Hvaležna sem mu od srca, kar je zame storil."

"Mara Rovan za vašo hvaležnost," je odurno pripomnil Matija. "Vi ste opatova sestra -"

Toda Margareta ni odnehala in končno res spravila Matija v hišo.

"Tako, zdaj pa povejte, kaj da imata moj brat in Rovan."

"Če že hočete vedeti, naj pa bo," je rekel Matija. Sedel je na klop, vzel za vsak slučaj svoj meč v roke in začel potem obširno pripovedovati o Polonici in njeni žalostni usodi.

Matijeva razkritja so naredila na Margareto strašen vtis.

"To ni mogoče, to ni resnično, je vpila vsa obupana. Moj brat je sicer trd in osoren, a tako hudoben ni. Ne, tega ne verjamem!"

"Kakor hočete," je dejal Matija, "resnica je pa vendar. Rovan v začetku ni hotel drugega, kakor da naj opata odstavijo in zapro v kak samostan. Pa tega ni dosegel. Rekel mi je, da je hotel tako urediti, da bi kmetje ne trpeli preveč. Tudi zdaj bi lahko vzdignil splošen punt, pa neče, češ, kmete moramo varovati. A če dobi opata v roke, ga pobije, brez usmiljenja, kakor divjo zver, tako kakor zasluži."

"In kdo, pravite, da je Polonico onečastil?"

"Pavel Glogvic," je odgovoril Matija. "Pa tudi drugi. Prav živinsko so delali z revico. Pa pride dan plačila. In kri bo tekla, gospodična, žlahtna in duhovska kri bo tekla in glave bomo sekali in še angelci se bodo smejali, tako neusmiljeno bomo pokončavali to zalego.

Spričo tega izbruha sovražnosti in krvoločnosti je Margareto spreletel mraz, ker si ni vedela pomoči.

"Govorila bom s svojim bratom," je dejala po daljšem molku. "Stvar se mora razjasniti. Tako gotovo ni, kakor ste pripovedovali."

"RAvno tako je, kakor sem vam povedal," je dejal Matija trdo. "Sploh pa vi lahko verjamete kar hočete."

Vstal je in se pripravil na odhod. Margareta ga ni zadrževala.

"Nekaj vas prosim, mož," je rekla Matiji. "Recite Rovanu, naj potrpi nekaj dni. Še jutri pojdem k bratu in tudi z vojvodinjo bom govorila."

"Je že prav," je kratko odgovoril Matija, ne da bi kaj obljubil. "Le to vam svetujem, nikar se prevečkrat ne vozite v zatičino. Rovana ni vselej pri rokah."

Margareta je ostala sama v sobi. Bila je tako razburjena, da ni mogla zbrati svojih misli.

"Tak brat! In ta Glogvic naj bo moj mož? Nikdar!" Take in enake besede so šepetale njene ustne, ko je naposled prišla toliko k sebi, da je mogla zapustiti sobo in iti k vojvodinji.

Matija se je bil medtem previdno splazil čez dvorišče. Sicer so tam postajali oboroženi hlapci stražarji, a ker niso ničesar vedeli o napadu na Margareto, se ze Matijo niso dosti zmenili.

Pred vrati si je Matija oddahnil. Zdaj ni bil več v nevarnosti, saj je bila že noč. Samo par korakov bi odskočil in nihče bi ga ne mogel prijeti. Zato pa se je ustavil tik pred hlapcem, ki je stal pri vratih na straži.

"Ti, fant," ga je ogovoril, "ali poznaš zatiškega opata?"

"Kaj bi ga ne," je odvrnil stražar." Saj pride vsak teden celo po večkrat sem."

"No, potem pa povej gospodu opatu, da naj napravi testament."

"Ali bo umrl?" se je začudil stražar.

"Seveda bo umrl, in morda še prav kmalu. Le reci mu, naj napravi testament."

"Če bo sila, ga bo že sam napravil," je menil stražar, kateremu ni to naročilo nič prav ugajalo.

Matija pa se ni dal tako poceni odpraviti.

"Veš fant," je rekel, "le stori tako, kakor sem ti naročil. Testament delati je posebno težko; prvič se nikomur ne posreči in zato se mora začeti, dokler je čas."

"Gospod opat je vendar tako učen gospod," je menil stražar," "in bo že tudi prvič prav napravil svoj testament."

"Ne, pravim jaz," je trdil Matija.

"Zakaj ne?" se je čudil stražar.

"Zakaj ne? Vidiš, fant, kako si ti neumen. Kaj pa delaš v cerkvi pri pridigi? Če bi poslušal, bi vedel, da še Bog ni prvič testamenta prav naredil."

Fant je zazijal od samega začudenja in potreboval nekaj trenutkov, predno je prišel k sapi.

"Kaj, da še bog ni znal testamenta prvič prav narediti?" je vprašal zategnjeno.

"Ni ga ne znal. Najprej je napravil stari testament, potem pa novi testament. Ko bi bil stari testament prav narejen, bi bog ne bil delal novega. Ali ni tako?"

Stražarju to ni šlo v glavo. Molče je strmel v Matijo, ki se je poredno režal in končno dejal:

"Torej le povej gospodu opatu, naj napravi kmalu testament, da ga bo lahko še popravil, in le reci mu, da se mudi, kajti hudič mu je že za petami!"

Tako je govoril Matija in potem odkorakal zadovoljno žvižgaje v temno noč.