XXI.

Smrt Pavla Glogvica, ki je splošno veljal za ženina Margarete pl. Lindekove, je povzročila na šentlamberškem gradu nepopisno potrtost. Šele sedaj so si bili dvorniki na jasnem, da je položaj vsled dogodkov na pristavi postal skrajno resen.

Najbolj potrt je bil opat. Kar verjeti ni mogel, da je Glogvic mrtev, še manj pa, da ga je ubil Rovan.

Ves dvor je bil zbran v veliki pritlični dvorani, kjer je ležal mrtvi Glogvic. Pri vsi svoji razburjenosti so ljudje vendar zapazili, da je Margareta popolnoma hladna, prav kakor da je bil Glogvic zanjo povsem tuj človek.

Tudi vojvodinja Virida je prišla v dvorano, da izve, kako se je zgodil žalostni slučaj. Na njen poziv je Glogvičev spremljevalec poročal o dogodku.

"Glogvic je mene in mojega tovariša pozval, naj ga spremiva v Št. Lambert. Bil je jako vesel in srečen, ker mu je opat rekel, da se bo nocoj praznovala njegova zaroka z gospodično Margareto. Že blizu Št. Lamberta smo srečali opatovega praporščaka Andreja Rovana. Ko nas je ta zazrl, je pognal svojega konja naravnost proti nam in nas ustavil."

"Ali je bil Rovan sam?" je vprašala Margareta.

"Sam," je potrdil pripovedovalec. "Ko sem mu pogledal v obraz, sem takoj slutil, da se nekaj zgodi. Tudi Glogvic je moral to spoznati, ker se je oziral po naju, če sva na njegovi strani.

'Gospod pl. Glogvic,' je dejal Rovan, 'vi ste podel človek, brez časti in poštenja.'

Glogvica je to žaljenje hudo zadelo. Ves rdeč je postal in zaklical:

'Ti nesramni hlapec, ti se upaš mene žaliti?'

Rovan pa je ostal miren in je le pljunil pred Glogvica."

"Zakaj ga ni Glogvic kar pobil?" se je oglasil opat s trdim glasom.

"Morda ni imel poguma," je pripomnila Margareta.

"Rovan," je nadaljeval pripovedovalec, "je torej ostal popolnoma miren. Pljunil je in potem dejal:

'Gospod pl. Glogvic, za to, kar ste storili na samostanski pristavi, mi daste zadoščenje z orožjem. Vi ste onečastili mojo nevesto in zato vas pozivljam na boj - na življenje in na smrt. Eden izmed naju zapusti v tej uri svet.'"

"In kaj je rekel Glogvic?" je vprašala vojvodinja.

"Glogvic se je ustrašil in ni ničesar odgovoril," je dejal pripovedovalec.

"Zakaj pa vidva nista udarila na tega Rovana," je togotno zakričal opat. "Trije bi bili vendar enega zmogli."

"Morda bi ga bili zmogli," je rekel pripovedovalec, "ali gotovo ni. Rovan je junak. Sicer pa se je Rovan tudi k nama obrnil in nama rekel:

'Če v boju z gospodom pl. Glogvicem zmagam, sem tudi Vama na razpolago.'"

"Kako je bilo dalje," je vprašala vojvodinja.

"Glogvic se je dolgo branil," je nadaljeval pripovedovalec. "Celo psoval je Rovana. Ta pa se ni za to zmenil. Naposled pa mu je zavrela kri in udaril je Glogvica z roko po ustih s tako silo, da je Glogvic skoro omahnil. In sedaj se je vnel boj. Glogvic je zgrabil meč in začel udrihati po Rovanu. Ta je imel jako kratek meč, Glogvic pa dolgega in zato sem mislil, da mora Glogvic zmagati. Toda Rovan se je spretno branil. Sicer ga je Glogvic nekajkrat prasnil po obrazu, da živega mu pa ni mogel. Naenkrat je Rovan planil kakor strela proti Glogvicu. Ta je Rovanu prebodel roko, Rovan pa mu je sunil svoj kratki meč v prsi. Glogvic je omahnil in padel."

"Zakaj mu nista priskočila na pomoč?" se je srdil opat. "Lepa junaka, ki ju navaden hlapec užene."

"Premilostni gospod opat," je dejal pripovedovalec ponosno, "midva nisva razbojnika. Glogvic je bil dolžan dati Rovanu zadoščenje. Sicer pa Rovan ni hlapec, nego svoboden mož, in če je bil vreden nositi Vaš prapor, premilostni gospod opat, potem mu mora vsak vitez in sam vojvoda dati zadoščenje."

"In kaj je bilo potem?" je vprašala vojvodinja.

"Rovan je stopil pred mene in pred mojega tovariša in dejal, da nama je na razpolaglo."

"In vidva sta to hvaležno doklonila!" se je rogal opat.

Pripovedovalec je nekoliko zardel. Opatovo očitanje ga je speklo.

"Odklonila, da, premilostni gospod opat," je rekel z odločnim poudarkom. "Nama ni Rovan nikakega zadoščenja dolžan in midva njemu tudi ne, ker nisva bila pri tisti dogodbi na pristavi udeležena. Kat sta imela Glogvic in Rovan, to sta viteško poravnala in to naju nič ne briga. Sicer pa je samo častno za Rovana, da se je hotel tudi z nama bojevati, dasi je imel več ran in prebodeno roko."

Opat ni odgovoril, nego mrkih pogledov zrl predse v tla, pripovedovalec pa je nadaljeval:

"Ponesla sva Glogvica na grad, ker je bilo sem najbližje. Rovan je naju spremil do vrat. Tu se je poslovil. Dejal je, da je vsakemu na razpolaganje, kdor želi od njega zadoščenja."

V dvorani je zavladala tišina. Vsi so bili zaglobljeni v svoje misli in nihče se ni zmenil za mrliča.

Čez nekaj časa je vstala Margareta. Pokleknila je poleg postelje in opravila kratko molitev, potem pa odšla. Kmalu so ji sledili tudi drugi. Posli so prinesli nekaj gorečih sveč in jih postavili kraj postelje, potem pa tudi odšli. Mrlič je ostal sam in zapuščen.