XXIII.

V Zatiški okolici je zavratni napad na Rovana povzročil velikansko nevoljo, in če bi se bil kdo postavil na čelo temu gibanju, bi bil lahko povzročil krvav punt. Kmetje so očitno govorili, da bi bilo najbolje vžgati samostan in poklati vse menihe in njihove zaščitnike.

Rovan je ležal težko ranjen na graščini Smreka in se boril s smrtjo. Matija ga je z veliko težavo spravil domov, potem pa takoj odjahal, naravnost v Zatičino. Bila je že noč, ko je potrkal pri nekem znancu in ga preprosil, naj gre v samostan klicat patra Tiburcija, samotanskega zdravnika.

Ta se je nemudoma odzval, misleč, da je klican h kakemu bolniku v Zatičino. Komaj pa se je oddaljil nekaj korakov od samostanskih vrat, je skočil k njemu Matija.

"Gospod pater," je rekel, "prosi Vas, da greste dobrovoljno z menoj na Smreko, Rovan je težko ranjen in potrebuje Vaše pomoči."

Menih je ugovarjal in se branil iti, ali Matija se za to ni zmenil.

"Če ne greste zlepa, pojdete pa zgrda," je dejal Matija, zgrabil šibkega patra in ga po kratkem boju potegnil na svojega konja. Pater se je branil na vso moč, ali opravil ni ničesar.

Ko sta dospela na smreško graščino, je Matija rekel patru:

"Rovan je v smrtni nevarnosti. Opatov nemški strelec Vitold je iz ozadja ustrelil Rovana in mu je puščica prebodla vrat. Opat je to naročil. Opat je poskusil Rovana usmrtiti, Vi morate pa Rovana ozdraviti. Morate, - da veste! Tu se Vam nič ne zgodi in lahko ste brez skrbi, če Rovana rešite. Samo toliko časa ostanete tu, da Rovan ozdravi. Če pa ne ozdravi, potem potem - da, potem se tudi Vi preselite na oni svet. Tako - zdaj veste, pri čem da ste. Zdaj pojdiva k bolniku."

Pater Tiburcij je ostal več tednov na smreškem gradu. Bil je dober zdravnik in se je resno trudil, da Rovanu reši življenje. In posrečilo se mu je tudi tako dobro, da je čez nekaj časa mogel Rovanemu očetu in Matiji povedati, da smatra ranjenca za rešenega. Matija je bil tega sporočila tako vesel, da je šel v Višnjo goro in tamkaj tri dni in tri noči nepretrgoma popival.

Ko je Rovan toliko okreval, da je mogel iz postelje, so imeli na smreški graščini veliko posvetovanje. Matija je sicer Rovana silil, naj s kmeti napade samostan in vse pokonča, a ga ni mogel pregovoriti.

"Vse je res, kar praviš," je rekel Matiji, "in če bi pobili vse samostance, bi storili dobro in bogu dopadljivo delo, ali kaj, ko bi nazadnje le trpeli kmetje. Tudi pred petdesetimi leti so se kmetje spuntali, a prišla je cesarska vojska in je kmete premagala. In potem je prišlo maščevanje in kmete so klali in obešali, da je bila groza. Samo ker se mi kmetje smilijo, ker nečem, da bi zaradi mene prišlo na stotine ljudi v nesrečo, samo zato ne maram vzdigniti punta."

Rovan je povabil nekaj svojih najzvestejših prijateljev k sebi. Med drugimi sta prišla tudi ubegli menih Hugon Alba, ki se je moral še vedno skrivati pred opatom, prior Markvard - razume se, da je bil navzočen tudi Matija. Posvetovali so se, kake korake naj sedaj Rovan stori.

"Moje mnenje," je dejal prior Markvard, "je to, da se naj Rovan še enkrat pritoži na deželnega glavarja Hermana, na vicedoma, na vizitatorja Angelusa in na vojvodo Viljema. Zdaj pritožba ne more biti brez uspeha. Nemec Vitold, ki ga imamo v rokah, je pred pričami in pod prisego pripoznal, da ga je najel opat in mu obljubil petdeset cekinov, ako Rovana zavratno umori. Morilec ne more ostati opat enega prvih samostanov v državi. Opat Albertus pa ni samo morilec, nego tudi navaden slepar, ki je ogoljufal samostan za ogromno premoženje na korist svoji rodbini."

Vsi navzočniki so se močno začudili in od vseh strani so letela na priorja vprašanja, če ima dokaze, da je opat slepar in na kakšen način je prevaral samostan.

"Opat ni samo varal na ta način, da je od samostanskih dohodkov spravljal velike vsote na stran," je dejal prior "varal je tudi na drug, posebno prekanjen način. Ko je bil pred nekaj meseci cesarski Leutwin v samostanu, sem takoj slutil, da se pripravlja nekaj posebnega, in čim nam je opat zopet dovolil, da gremo iz samostana, sem nemudoma začel poizvedovati, kaj da je bilo. Notar Leutwin je namreč moj stari prijatelj in bi rad videl, da se opata razkril, kako sleparstvo je uprizoril opat, da pomaga svoji rodbini do bogastva."

Poslušalci so bili že jako radovedni in so silili v priorja, naj pride vendar z barvo na dan.

"Kakor veste vsi, je dejal prior, je opatov brat Friderik pl. Lindek že davno zapravil vse svoje premoženje in je že več let berač. Opat je župnijo Žalec pri Celju podelil nekemu svojemu prijatelju s pogojem, da vse dohodke te župnije uživa Friderik pl. Lindek."

"Ni mogoče," je vzkliknil Hugon Alba. "To je vendar proti cerkvenim naredbam."

"Briga se opat za cerkvene postave," se je smejal prior. Sicer pa s tem še ni storil največjega greha."

"Ali ima še kaj na vesti?" se je čudil Rovan.

"Še nekaj! Poklical je cesarskega notarja Leutwina, naj napravi potrebna pisma, da je Friderik pl. Lindek, ki je vendar berač, posodil samostanu sto tisoč goldinarjev, za kar je Frideriku in njegovi ženi zagotovljen užitek raznih samostanskih posestev. Posojilo je izmišljeno, a ker ima Friderik pisma v rokah, mu bo moral samostan ta denar plačati."

Vsi so strmeli nad tem razkritjem, prior pa je nadaljeval:

"Tudi drugih dolgov je napravil opat. Izdal je raznim gospodom, ki se že več mesecev pasejo v samostanu, pisma, da jim je samostan za storjena dela dolžan večje in manjše zneske. Seveda ni nobeden ničesar zaslužil, nego so vsi opatu za ta pisma še nekaj odšteli. Povrh si je od vojvodinje Viride izposodil še 1400 goldinarjev. Na ta način si je napravil lepo premoženje na sleparski način."

"Kako pa to dokažemo?" se je oglasil čez nekaj časa Rovan.

"Prav lahko - s pričami namreč. Pod prisego bodo že resnico govorile."

"Oh - menihi - pa resnico," je godrnjal Matija. "Posveten človek že še pove resnico - pod prisego že - ali ti menihi."

"Le molči, Matija," ga je prekinil Rovan, "saj vidiš, da sta med nama dva meniha. "Ali hočeš tudi ta dva dolžiti, da bi po krivem prisegla."

"Napravite torej pritožbo, je nadaljeval prior in izročil Rovanu natančen spis o vseh opatovih fingiranih dolgovih. Ta sleparstva, hudodelstvo na pristavi in napad na Vas - to skupaj mora opata strmoglaviti. Hudega se mu itak ničesar ne zgodi, a odstavljen mora biti."

"Pa še nekaj, je pripomnil Matija. Postavite v pismo, da mora priti za opata mož, ki zna naš domači jezik. V samostanu so skoraj sami Nemci in opat sam lomi naš jezik komaj za silo. Kmet pa mora te ljudi rediti."

Markvard je temu predlogu veselo pritrdil. Bil je sicer tudi Nemec, a v dolgih letih svojega bivanja, se je navadil slovenščine prav dobro; za slučaj, če bi se upoštevala ta zahteva, je smel računati, da bo njemu samo na korist.

Zmenili so se, da sestavi Hugon Alba dotične pritožbe in da se pošlje pritožba tudi papežu v Rim.