XXIV.

Več mesecev po tem, ko je bil Rovan vložil svojo pritožbo, je prišel v Zatičino glasnik reinskega opata, vizitatorja Angelusa, in kakor blisk se je raznesla vest, da je prišel dan odločitve.

Glasnik reinskega opata je prinesel celo vrsto pisem, za opata Albertusa, za priorja Markvarda, zaseniorja Andreja in za Rovana. In ta pisma so pomenila mnogo. S temi pismi je vizitator Angelus naročil opatu Albertusu, da mora priti na odgovor v Rein, Rovanu je naročil, da mora priti tja kot priča, priorju Markvardu in seniorju Andreju pa je naročil, naj pošljejo menihi sedem bratov v Rein, ki bodo pooblaščeni, ne samo povedati svoje pritožbe proti opatu, nego tudi voliti novega opata.

Opatovi nasprotniki so triumfirali in vse ljudstvo se je veselilo z njimi, da se vendar iznebi božje šibe v duhovski obleki.

Opat in vojvodinja Virida sta napela zadnja svoje moči, da bi preprečila grozečo nesrečo. Opat je najprej sam poskušal pregovoriti menihe, da bi poslali v Rein njemu naklonjene može, ki bi ga branili, povrh je pa še vojvodinja poklicala različne uglednejše menihe k sebi in jih skušala pridobiti za opata. Prekanjeni menihi pa niso hoteli pokazati prave barve. Zagotavljali so vojvodinji, da so prijatelji opatovi, in jih svečano obljubovali, da bodo volili po svoji vesti in kakor jim bo narekoval sveti Duh. Vojvodinja se je dala s temi izgovori pomiriti, opat pa je poznal svoje ljudi in je dobro vedel, da za temi obljubami ničesar ne tiči.

Dne 6. julija leta 1405. so se zbrali menihi v veliki dvorani zatiškega samostana, da izvolijo svoje pooblaščence. Navzočen je bil tudi cesarski notar Andrej Leutwin iz Ljubljane, ki je sestavil zapisnik, in navzočen je bil tudi opat. Menihi so se napram opatu vedli jako spoštljivo in izredno prijazno, tako da je ta gojil novo nado, da zmaga.

Toliko bolj ga je potrl izid volitve. Izvoljeni so bili sami najhujši njegovi nasprotniki, na čelu jim prior Markvard. Ko je cesaski notar naznanil izid volitve, je opat ves besen planil pokonci in zaklical presenečenim menihom.

"Še me niste odstranili in tudi če me strmoglavite, pride dan, ko vam to plačam."

Menihi pa so hinavsko zavijali oči, zdihovali, da jim dela opat krivico, in zagotavljali, da so volili tako, kakor jim je veleval sv. Duh. Ko pa je opat odšel, niso več prikrivali svoje radosti in so v zatiških krčmah slovesno praznovali svojo zmago.

Opat se je koj po volitvi peljal v Št. Lambert, kjer je imel z vojvodinjo Virido dolgo posvetovanje. Vojvodinja je nemudoma pisala vojvodi Viljemu in ga prosila, naj se zavzame za opata in mu vsaj zagotovi dostojno eksistenco, če bi ga že kapitelj odstavil.

"Ali ni nobenega sredstva, da bi se stvar preprečila?" je končno vprašala Virida.

"Edino sredstvo," je dejal temnogledi opat, "je to, da bi Rovan ne prišel pričat. Ali kdo naj to izposluje?"

"Kaj, ko bi ga povabila k sebi in ga nagovorila, naj ne gre v Rein? Morda bi se ga dalo pridobiti?"

"Morda - sicer ne verjamem, ali poskusi se to vendar lahko."

Vojvodinja ni odlašala in je poslala svojega dvornika viteza Barlettija po Rovana. Ker je Barletti Rovanu zastavil svojo častno besedo, da se bo neoviran vrnil na Smreko, je Rovan res prišel.

Ponosno je stal pred vojvodinjo in se vljudno, a možato priklonil njej in Margareti, ki je morala na izrecno željo vojvodinje biti navzočna pri tem pogovoru.

"Slišala sem že mnogo o vaših sposobnostih in vrlinah, gospod Rovan," je začela vojvodinja. "Pravil mi je o njih gospod opat. Vi mislite, da je vaš sovražnik. A temu ni tako. Opat je vaš prijatelj."

"O opatovem prijateljstvu, presvetla vojvodinja, sem se že sam prepričal," je z bridkim usmevom dejal Rovan.

"Vi delate opatu krivico, gospod Rovan," je ugovarjala vojvodinja. "Veliko krivico mu delate."

"Če ste me zato poklicali, presvetla vojvodinja, da bi mi pripovedovali o opatovem prijateljstvu, potem dovolite, da grem. Kar je meni opat storil, to se da pravzaprav poravnati samo s krvjo, ali na dvoboj ga ne morem pozvati, ker je duhovnik, ubiti ga pa nočem, ker nisem razbojnik, nego pošten mož."

"Saj bi se vendar lahko poravnali z njim, gospod Rovan," je menila vojvodinja.

"Nikdar!" je zaklical Rovan. "In ko bi moral živ na grmado - zadoščenje moram dobiti vsaj v tej obliki, da bo opat odstavljen."

"Premislite," je prigovarjala vojvodinja Rovanu, "predno greste v Rein. Če ostanete tu in pustite, da menihi med seboj poravnajo, vam obljubim, prositi vojvodo Viljema, da vam podeli plemstvo."

"Hvala, presvetla gospa," je kratko odgovoril Rovan. "Jaz sem rajši značajen človek brez plemstva, kakor plemič brez značaja."

"In tudi dobro službo bi vam preskrbela! Lahko bi postali oskrbnik pri vojvodi Viljemu."

"Torej, podkupiti me hočete?" se je razsrdil Rovan. "Kaj mislite, da nimam nič časti v sebi, ker nisem plemič? Opat Albertus je zaslužil vešala. Zakaj sem mu prizanašal, tega sam ne razumem. Ali zaklinjama se - "

Nakar je Rovan umolknil in povesil glavo. Vojvodinja se je začudeno obrnila, da vidi, kaj je vzrok, da je Rovan umolknil, in videla, da je bila Margareta proseče sklenila v roki in da je s svojim pogledom Rovanu prestrigla nit govora.

Čez velo lice vojvodinje Viride je šinil rahel smehljal in obšlo jo je neko veselo čustvo.

"Torej ti je vendar priti do živega, moj ponosni fantič," je šepetala sama zase, "in sedaj vem, da Albertus ni izgubljen."

Vojvodinja ni Rovana več zadrževala. Odlovila ga je s prav prijaznimi besedami in prav tako Margareto, potem pa je poslala po opata.