XXVIII.

Na dvorišču šentlamberškega gradu je Rovan učil grofico Heleno jahati, ali njegove misli niso bile zbrane in njegovi pogledi so vedno iskali, kje da se prikaže Margareta. A ni je bilo videti, pač pa je zapazil, da je vojvodinja pri nekem oknu opazovala, kako poučujejo grofico Heleno.

"Danes ste jako dolgočasni, gospod Rovan," je mlada grofica karala svojega učitelja. "Kje pa so vaše misli? Ali ste morda zaljubljeni?"

"Ne grofica, zaljubljen nisem," je skoro melanholično odgovoril Rovan.

"Ah, to mora krasno biti, če je človek zaljubljen," je sanjarila grofica, "Jaz sem že večkrat pokusila se zaljubiti, a ni šlo. A če mene kdo nesrečno ljubi - to je nadvse lepo. Ali se nečete v mene nesrečno zaljubiti, godpod Rovan? Melanholija vam jako dobro pristaja. Jaz bi vas povabila na svojo poroko. Kako imenitno bi to bilo, ko bi vi bili pri roki, orgle bi pele, vi bi pa od nesrečne ljubezni vzdihovali. To bi gotovo prav znatno povzdignilo celo slavnost."

"Vi ste nenavadno človekljubna dama, milostljiva grofica," se je norčeval Rovan, "ali obžalujem, da vaši želji ne morem ustreči."

"Mislila sem, da ste bolj galantni," je dejala grofica. "Doslej je bil še vsak gospod v mene zaljubljen, kdor me je poznal. Celo pater Vinfrid, ki me je učil pisati in brati, je bil zaljubljen v mene. Pomislite - duhovnik! In kako globoko je vzidhoval in kako je obračal oči! Cele tri mesece me je nesrečno ljubil!"

S takim kramljanjem je minil čas pouka. Vojvodinja se ves ta čas ni premaknila od okna, nego pozorno opazovala Rovana.

"Lep mož je ta Rovan, mlad in cvetoč - in pravi vitez v vsem svojem obnašanju," je vojvodinja govorila sama sebi. "Albertus je tudi še lep mož - ali mladost je izginila in z Rovanom se ne more primerjati."

Sanjavo je uprla glavo ob roko in motrila Rovana s pogledi, v katerih je trpetal plamen notranje razburjenosti in ljubavnega poželenja.

Ko je bil poduk končan in je Rovan z grofico Heleno šel proti grajščinskemu vrtu, prihitela je k njemu dekla in mu sporočila, da želi Margareta z Rovanom govoriti.

"Ali imate kake tajnosti?" je zvedavo izpraševala grofica, in ker ni dobila takoj odgovora, je kategorično izjavila: "Jaz grem z vami, gospod Rovan. Jaz vas bom ščitila in branila, če bi vam hotela Margareta kaj zlega storiti."

Rovan se je moral smejati, a ko je spremstvo mlade grofice sicer vljudno ali odločno odklonil, se je ta mogočno razkoračila:

"Tako torej" je rekla z velikim ogorčenjem "ravnate z menoj, ki sem vam ponudila svoje varstvo in svojo pomoč. To je grdo od vas, gospod Rovan, zelo grdo. Jaz si to zapomnim. Odslej vas bom prezirala."

In ko te besede niso napravile nikakega vtiska na Rovana, je začela grofica prositi:

"Vzemite me s seboj, gospod Rovan; jaz sem jako radovedna."

"Ali milostljiva grofica - če želi gospodična Margareta z menoj na samem govoriti, vendar ne morem vas povabiti na ta razgovor."

"Pa pustite vrata odprta, da bom lahko prisluškovala," je šepetala grofica. "Vsaj to storite."

"Ne, grofica," je rekel Rovan, ki je postal že nepotrpežljiv, "tudi te želje vam ne morem izpolniti."

"Dobro! Vi ste tiran! In to vam povem - jaz vas nikdar več ne pogedam."

Grofica se je obrnila in stekla po stopnicah dol, medtem ko je stopil Rovan v sobo, katero mu je bila dekla pokazala.

Margareta je bila sama v sobi. Hladno je odzdravila Rovanu in ga povabila, naj sede.

"Omenili ste včeraj neko pismo, gospod Rovan," je začela Margareta, "a jaz nisem razumela, kaj ste hoteli reči. Prosim, pojasnite mi stvar."

"To je hitro storjeno," je odgovoril Rovan. "Ko sem prišel v Rein, da bi bil zaslišan kot priča proti vašemu bratu Albertusu, mi je prinesel hlapec vojvodinje Viride pismo, v katerem ste me prosili, naj ne pričam proti vašemu bratu."

"Jaz da sem vam pisala?" je strmela Margareta. "Jaz? Nikdar!"

"Ne zamerite, plemenita gospodična," je rekel Rovan, "ali vašega začudenja ne razumem. Tu imam pismo. Shranil sem ga za spomin."

Pri teh besedah je posegel Rovan v žep in izročil Margareti pismo. Margareta je komaj razgrnila pismo, ko je prebledela, pogledala hitro na podpis in potem silno razburjena zaklicala:

"O, to je sramota, neodpustna sramota! - Gospod Rovan, prisegam vam pri spominu na svojo mater - jaz tega pisma nisem pisala."

"Ne?" se je čudil Rovan. "Kdo pa? Saj je podpisano vaše ime."

"Jaz tega pisma nisem pisala," je slovesno zatrjevala Margareta. "Zgodila se je grda zloraba mojega imena. Ali hočete biti tako prijazni in mi prepustiti to pismo?"

"Gotovo, plemenita gospodična," je rekel Rovan in veselo dostavil: "In še prav všeč mi je, da vi tega pisma niste pisali."

"Zakaj?" se je čudila Margareta.

"Ker sem imel vse drugačne pojme o vas in o vašem značaju. To pismo je za vas nekako poniževalno in to me je bolelo."

"Hvala vam za te besede," je rekla Margareta in podala Rovanu roko.

Razgovor je bil s tem končan in Rovan je odšel. Komaj so se vrata za njim zaprla, je padla Margareta na stol. Solze so ji zarosile oči in njene tresoče ustne so mrmrale:

"Vojvodinja je zlorabila moje ime in me ponižala in osramotila, da bi rešila - svojega ljubimca!"

Bolest in jeza sta jo tako prevzeli, da je začela bridko ihteti. Trajalo je precej časa, predno se je nekoliko umirila in mogla razmišljati.

"Iz teh razmer moram ven - naj velja kar hoče," je končno rekla z največjo odločnostjo. "Ven iz te gnilobe in pokvarjenosti. Prvega vzamem, kdor me zasnubi - naj bo kdorkoli, samo da pridem med druge ljudi in v drug kraj. Tukaj mi ni več ostati."

Ko je Rovan šel skozi vežo, je slišal iz kuhinje hrupen prepir, hripavo petje in glasen smeh. Med posli sta sedela Matija, ki je bil Rovana spremil v Št. Lambert, in pa grajski kaplan in Rovan je slišal, kjo je Matija kričal:

"In če ste stokrat blagoslovljen duhovnik, vendar ne poznate prave resnice. Vi pravite, da mož svoje žene ne sme posoditi nikomur!"

"Nikomur!" je kričal grajski kaplan. "To je smrtni greh!"

"To ni greh," je trdil Matija. "Če vi to trdite, je to dokaz, da ne poznate svetega pisma."

Rovan je pristopil k vratom, ki so bila samo priprta, in pogledal v kuhinjo. Matija je imel pred sabo velik vrč vina, poleg sebe pa tolsto grajščinsko kuharico, ženo kočijaža Matevža, ki je tudi sedel za mizo in z odprtimi usti poslušal Matijev prepir s kaplanom.

"Ti boš mene učil, kaj je v svetem pismu," je kaplan zaničljivo zavrnil Matijo, "ti, ki še brati ne znaš."

"Če ne znam brati, znam pa poslušati, in kar sem sam slišal, tega mi še opat ne utaji," je godel Matija.

"Kaj si pa slišal, Matija," je vprašal kočijaž z veliko radovednostjo.

"To, kar ste že vsi slišali v cerkvi," je dejal Matija. "Ali poznate očaka Abrahama?"

Vsi so pritrdili, da poznajo Abrahama in da so že dostikrat o njem slišali.

"Torej poslušajte, kaj poroča sveto pismo," je nadaljeval Matija. "Abraham je imel ženo, kateri je bilo ime Sara. Z njo je šel v Egipt, kjer je vladal kralj z imenom Faraon. Ko je ta videl Saro, je vprašal Abrahama: Kdo je ta zala deklica?

Abraham pa je bil lisjak in je rekel: 'To je moja sestra.' In Faraon je vzel Abrahamovo ženo k sebi in je rekel Abrahamu:

'Naj ti da moj zakladnik toliko zlata, oslov, volov in velblodov, kolikor hočeš.' In Abraham je bil zadovoljen. Ali ni tako, gospod kaplan?"

"Res je," je pritrdil kaplan, "ali -"

"Nič 'ali'," se je togotil Matija. "Abraham je svojo ženo posodil kralju Faraonu, zakaj bi torej Matevž meni ne posodil svoje žene? Abraham je bil očak in tako imeniten mož, da je še v sveto pismo prišel, Matevž je pa čisto navaden kočijaž. Zakaj bi Matevž ne smel tega storiti, kar je storil očak Abraham?"

Kaplan je bil že nekoliko vinjen in ni mogel Matije zavrniti.

"Torej, Matevž," je vprašal Matija, "ali mi prepustiš svojo ženo? Saj če bi ti bilo dolgčas po Maruši, lahko drugo vzameš. To je tudi dovoljeno."

"Ne, to pa še celo ni dovoljeno, na noben način ni to dovoljeno," se je zdaj zopet oglasil kaplan in skočil s svojega sedeža. "Vsak mož sme imeti samo eno ženo."

"Vidite, gospod kaplan, Vi svetega pisma prav nič ne poznate," je z veličastno sigurnostjo dejal Matija. "Prav nič ga ne poznate!"

Kaplan je hotel ugovarjati, ali Matija ga ni pustil do besede.

"Le potrpite malo," je dejal, "jaz vam takoj dokažem, da je res tako. Le poslušajte. Ko je postala Abrahamova žena stara in ni imela nič otrok, se je začel Abraham nanjo jeziti, da je nerodovitna. Sara pa je imela deklo, ki ji je bilo ime Hagar. In rekla je Abrahamu, naj vzame Hagar za ženo. Abraham je tudi res tako storil in je imel dve ženi obenem. Ko je Hagar prišla v blagoslovljeni stan, se je začela Sara z njo prepirati, tako da je Hagar morala iz hiše. Ali angel Gospodov je šel ponjo in jo pripeljal nazaj. Tako stoji v sv. pismu. Če je smel prerok Abraham imeti dve ženi in če mu je še angel Gospodov drugo ženo nazaj pripeljal, sme tudi Matevž vzeti še eno ženo."

In kaplan zopet ni mogel ugovarjati Matiji, ki se je zmagonosno oziral po navzočih poslih in se napihoval kakor kak pav.

Rovanu se je zdelo teh pogovorov dovolj in poklical je Matijo. ta se je sicer težkega srca ločil od tolste Maruše, a slušal je vendar in je odšel z Rovanom. Kaplan pa si je privoščil krepak požirek rujnega vina in potem s hripavim glasom zapel pesem, ki se je v tistih časih prepevala po vseh samostanih:

Aurum de Arabia

Thus et myrrham de Saba

Tulit in ecclesia

Virtus asinaria.

(Zlato iz Arabije, kadilo in miro iz Sabe tlačijo v cerkvene bisage oslovski krepostniki.)

Ko sta Rovan in Matija odjezdila proti Zatičini in je Rovan ošteval svojega spremljevalca, da so bile burke, ki jih je uganjal s pijanim kaplanom, zelo neprimerne, je dejal Matija:

"Kaj za to, če je neprimerno, kar sem povedal, ko je pa resnično. Sicer pa sem pri tej priliki izvedel nekaj jako važnega. V petek bo v Novem mestu tajen sestanek velikašev, kako bi odstranili opata Petra in na njegovo mesto zopet postavili Albertusa."