XXXIII.

Zatiški opat je od togote divjal, ko so pripeljali pred njega znanega Gregorja in je ta povedal, kar mu je Matija naročil. Najpoprej je opat poslal dva viteza v Št. Lambert vprašat, kje da so grof Lamberg in njegovi spremljevalci. Šele ko se mu je sporočilo, da so že prejšnji večer zapustili Št. Lambert z namenom, da se vrnejo v samostan, in ker so na cesti našli dva njihova konja, ki sta si noge zlomila, je opat verjel, da je Gregor govoril resnico.

A še se opat ni vdal. Sumil je takoj, da so napad izvedli smreški ljudje. Poslal je torej nekaj vohunov na smreški grad, če je Rovanov oče doma, medtem ko je sam pestil Gregorja, kdo da so bili napadalci.

Gregor je bil v samostanu na dobrem glasu, kajti hodil je pridno v cerkev in k spovedi ter tudi rad dajal za očenaše. Da je bil pa velik prebrisanec in znal divjačino loviti v zanke kakor nihče drugi, tega ni v samostanu nihče slutil.

Gregor se je trdno držal in nikakor ni hotel poznati napadalcev. Povedal je le, da jih je dobil z jetniki vred v svoji koči in da so ga prislili iti v samostan naznanit vso stvar.

"Kmetski so bili oblečeni, premilostni gospod opat," je pripovedoval. "Prav kmetski. Še nikoli nisem nobenega videl. Iz naših krajev niso, ker so govorili tako zategnjeno, nekako po hrvaški. Bog ve, od kod so prišli?"

Opat je odredil, da gredo vsi samostanski uslužbenci preiskat gozdove v obližju, menihe pa je napodil, da so morali iti po hišah poizvedovat, če ljudje kaj vedo o skrivnostnih napadalcih in njihovih jetnikih ter o njih skrivališču. Toda vse to iskanje in poizvedovanje je bilo brez uspeha in tudi na smreški grad poslani vohuni so se vrnili s poročilom, da je stari bolehni Rovanov oče doma in da že več tednov ni zapustil svoje sobe.

A še se opat ni vdal. Njegovo sovraštvo do Rovana je bilo toliko, da bi bil rajši žrtvoval ujete tri viteze, kakor da bi bil Rovana dal iz rok. Poklical je prijorja Markvarda in se z njim posvetoval, kako bi neznane Rovanove prijatelje ukanil.

"Kako da Rovan sploh še živi," se je jezil opat. "Vsak drugi bi bil že davno izdihnil!"

"Jaz se tudi čudim," je rekel prior. "V temni in vlažni podzemski ječi leži zdaj že skoro teden dni, hrane mu ne damo skoro nič, samo nekaj malo mleka - le zardi ljudi, da bi ne postali nezaupni in nemirni - a vendar ga ni konec. A tako več ne gre. Kje naj dobim strup? Sploh pa se mudi, da ne pride stvar na jasno. Vitezi se že itak jeze, ker so v strahu za Lamberga in njegove tovariše."

"Oj, kakšen bedak sem bil," se je togotil opat in se udaril po čelu. "Hotel sem se prav grozovito maščevati, sedaj pa, ko se je skoraj približal tako zaželeni trenutek, sedaj mi iztrgajo sovražnika iz rok!"

Zdaj je prihitel v sobo opatov kaplan in naznanil:

"Njena visokost vojvodinja Virida se je ravnokar pripeljala."

"Kaj - Virida?" se je čudil presenečeni opat, a predno je mogel še kaj dostaviti, je pridrvela v sobo grofica Helena in jokaje vpraševala:

"Kje je moj brat? Oh, povejte mi, kaj je z mojim bratom? Kaj mar še vedno ni osvobojen?"

Zdaj je vstopila tudi vojvodinja Virida. Njeno čelo je bilo mračno in s trdnim glasom je rekla:

"Kaj pa to pomeni, gospod opat? Čula sem ravnokar, da Rovana še niste poslali na smreški grad. Ali mar hočete, da bi se Lambergu zgodila kaka nesreča?"

"Oprostite, visokost," je odgovoril opat, "ali moral sem se vendar prepričati, če so Lamberg in njegovi tovariši ujeti."

"Razbojniki so jih medtem morda že usmrtili," je ihtela grofica Helena. "Sploh ste pa hudoben človek. O, le glejte me, kakor hočete, jaz se Vas prav nič ne bojim. Vi nimate nič srca. Kaj Vam je pa storil ta ubogi Rovan, da ste ga kar tako vrgli v ječo?"

"Tudi jaz ne razumem, zakaj Rovana tako preganjate," je rekla vojvodinja z veliko resnobo, "in če še kaj upoštevate moje želje, potem želim, da ga takoj izpustite iz ječe."

Opat je strmel in si ni mogel razložiti simpatij vojvodinje in grofice za njegovega praporščaka. Ukazal je prijorju Markvardu, naj da Rovana takoj spraviti na voz in odpeljati na smreški grad, vojvodinji pa je rekel:

"Radi mojega postopanja me ne smete prestrogo soditi. Rovan se je z orožjem v roki uprl mojemu ukazu."

"Rovan je le storil, kar je bila njegova dolžnost," se je oglasila grofica Helena. "On je bil praporščak prejšnjega opata in je moral torej braniti svojega gospodarja, Vi ga pa preganjate, ker je branil pravico in poštenje."

Helena je bila vsa rdeča in se je kar tresla od razburjenja.

"Miruj, Helena," je velela vojvodinja. "Tako ne smeš govoriti z gospodom opatom."

"Ah kaj opat," je rekla grofica. "Meni je Rovan ljubši, kakor vsi opati."

Letele so še ostre puščice sem in tja. Ko se je začulo drdranje voza, je stopila Helena k oknu in uzrla na vozu Rovana.

"Poglejte, visokost," je zaklicala, "kako je smrtno bled. In ves obvezan je! Ti ubogi revež!"

V istem trenutku je že stekla iz sobe in po stopnicah na dvorišče.

"Gospod Rovan, ljubi gospod Rovan," je vzdihnila, prišedši do vozička, in solze so ji zalile oči. "Ali me še poznate?"

Rovan je počasi odprl oči in hvaležen pogled je zadel mlado grofico, ki je gladila njegove kodre in se tako sočutno sklonila k njemu.

"Kajne, da me poznate!" je veselo vzkliknila. "O, saj bodete ozdraveli! Nič ne skrbite! Jaz bom vsak dan molila za Vas! In tudi obiskat Vas pridem, prav gotovo. In opatu sem tudi nekaj gorkih povedala, da veste."

"Hvala, grofica," je komaj slišno dihnil Rovan, grofica pa se je premagala od sočutja sklonila k njemu in ga poljubila na čelo.

Voziček je počasi odrdral z dvorišča in krenil na pot proti smreški grajščini. Vojvodinja Virida, ki se ves čas ni odmaknila od okna, dokler je Helena govorila z Rovanom, se je zdaj obrnila in rekla opatu:

"Oprostite grofici njene besede! Dekle je razvajeno in se ne zna pristojno vesti. Vidim, da pri meni ni prave šole za njo in zato je pri prvi priliki pošljem nazaj k očetu."

Opat ni ničesar odgovoril, a porogljivi njegov posmeh je razodeval, da je uganil pravi vzrok temu sklepu vojvodinje in spoznal, da je vojvodinjo obšla ljubosumnost.

Vojvodinja in Helena sta hoteli počakati v samostanu, če se vrnejo grof Lamberg in njegovi tovariši, in zato jim je opat odkazal posebno sobo. Ko jih je zapustil, je hudobno smehljaje mrmral:

"In vendar bom jaz triumfiral, četudi sta obe v tega domišljavega fanta zaljubljeni!"

Voz z Rovanom je bil že dosti blizu smreške grajščine, ko sta mu prišla nasproti dva kmetska moža. Pozdravila sta voznika in z njim spregovorila nekaj besed, skrbno motreč na vozu ležečega Rovana. Ko je voz izginil za ovinkom, sta jo udarila na stran in hitrih korakov šla v gozd. Pri nekem zaraslem griču ju je pričakoval Matija, kateremu sta naglo povedala, kar sta videla.

V tem griču je bila precej globoka votlina, v kateri sta Matija in pater Hugon s svojimi jetniki čakala na hlapca, ki sta bila poslana pazit, če pripeljejo Rovana res na smreški gradič.

"Zdaj, gospodje," je dejal Matija, "pa že lahko greste nazaj v samostan."

"Ali je torej Vaš Rovan prost?" je veselo vprašal grof Lamberg.

"Da! Upam, da mi ne boste zamerili, da sem vas toliko časa zadrževal. Pozdravite gospoda opata!"

"Kdo pa ste?" je vprašal grof Lamberg. "Če ne vem, kdo da ste, tudi opatu ne morem povedati, kdo ga pozdravlja."

"Zdaj res ni več treba, da bi Vam prikrival, kdo da sem," je poredno dejal Matija. "Jaz sem grajščak na Hrvaškem, vitez Kozobradec, to pa so moji uslužbenci."

Matija je s tako nesramnostjo lagal, da nobeden jetnikov ni dvomil o resničnosti njegovih besedi. Razšli so se v prijateljstvu. Grof Lamberg in njegovi tovariši so odšli proti Zatičini, Matija pa jo je s svojimi prijatelji krenil na Smreko.

Popoldne je Matija sedel zamišljen v sobi, ki je bila pred Rovanovo spalnico. Zdravnik iz Višnje gore je bil pri Rovanu in Matijo je skrbelo, kaj da poreče zravnik, boli prijatelj okreval ali pa mu je sojena smrt. Iz njegovih misli ga je prebudila dekla, ki je prišla po stopnicah in polglasno prepevala:

- "Rada bi bila tičica ..." -

"Jaz pa maček," je zarenčal Matija, "pa bi bilo hitro konec tvojemu cviljenju."

"Beži no, klada debela," se je jezila dekla na Matijo.

"Jaz sem se v časti in poštenju odebelil," je rekel Matija, "le glej, da bodo ljudje tudi o tebi tako rekli, kadar postaneš okrogla."

Dekla ni več slišala besedi, ker so prijezdili na grad grof Lamberg in grofica Helena z nekaterimi spremljevalci.

Matija še ni bil nikoli tako presenečen, kakor sedaj, ko sta grof Lamberg in njegova sestra stala pred njim. Kar verjeti ni hotel svojim lastnim očem.

"Kak slučaj!" je vzkliknil grof Lamberg, "Gospod vitez Kozobradec - veseli me, da sva se zopet srečala."

Gospica Helena ni v prvem hipu vedela, kaj naj pomenijo te besede. Ko pa je njen brat stopil k Matiji, ji je bilo takoj vse jasno in udarila je v smeh. Kar plesala je po sobi, tleskala v roke, se smejala, da so ji prišle solze v oči, in klicala vmes:

"Oh, vitez Kozobradec! Naš Matija - vitez Kozobradec!"

Matija je bil nekoliko osramočen in še bolj jezen sam nase.

"Kaj plešete tu okrog, kakor svetopisemska Saloma pred Herodežem," se je jezil na Heleno. "Kaj bi me morda tudi radi ob glavo spravili, kakor tista premetena Judinja sv. Janeza Krstnika?"

Helene pa se ni nič prijelo. Sem in tja je švigala po sobi in brila norce in vsaka druga beseda je bila "vitez Kozobradec."

Tudi grof Lamberg se je srčno smejal, ko je izvedel resnico. Matija pa je temu, njemu tako neljubemu prizoru naredil konec z izjavo:

"Le povejte opatu, če hočete, kdo da Vas je prijel in mogočnega opata prisilil, da je moral izpustiti Rovana. Tako dolge roke opat še nima, da bi mene dosegel."

Zdaj je prišel iz Rovanove sobe višnjegorski zdravnik in naredil pogovoru konec. Helena in njen brati bi bila rad šla k Rovanu, a zdravnik tega ni dopustil, ker je bil bolnik še preslab.

"Pa prideva čez nekaj dni," je energično izjavila Helena. "Jaz sem Rovanu obljubila, da ga obiščem in svojo obljubo izpolnim."

"Prav kakor tista Judinja, tista Saloma," je mrmral Matija. In še zmešala ga bo, Andrejčeta, in še prav gotovo, kajti zala je, da bolj ne more biti! Škoda, da so minili tisti časi, ko je živel kralj David in svoje stare ude pri mladih devicah grel. Ko bi bil jaz kralj, bi pri tej punci prav rad Davida igral."