XXXIV.

V zatiškem samostanu sta vladala zadovoljstvo in veselje. Opat Albertus je bil spoznal, da mora menihe pridobiti na svojo stran, če se hoče vzdržati na svojem mestu. Sklenil je z njimi nekako pogodbo, s katero sta bili obe stranki zadovoljni, opat in menihi. Menihi so pustili opatu popolno svobodo, opat pa menihom. In zdaj se je zopet začelo tisto življenje v samostanu, kakor svoje dne: pijančevanje in vsakovrstne orgije, za katere so menihi dobivali ženske od vseh strani. Le senior Andrej se teh razuzdanosti ni udeleževal. V začetku je celo poskusil vplivati na opata, naj bi temu početju naredil konec; večkrat je poudarjal, da se niti v poganskih lupanarijih v starem Rimu niso godile take brezstidnosti, kakor v krščanskem samostanu v Zatični; ali svarila njegova niso ničesar pomagala.

Rovan je medtem ležal bolan na smreškem gradu. Zdravje se mu je obrnilo na boje, da je včasih že mogel posteljo zapustiti. Peter Hugon je bil odšel v Ljubljano, v Rein in na Dunaj, da na merodajnih mestih pove, kaj se je zgodilo v samostanu. Matija pa je ostal doma in je stregel Rovanu s tako skrbnostjo, kakor bi ne bil niti lastnemu sinu.

Pri drugem obisku, ki ga je napravil grof Lemberg s svojo sestro na Smreki, je bil Rovan že zmožen, zabavati se s svojima gostoma. Naravno je, da se je pogovor sukal največ okoli samostanskih razmer, in grof Lamberg je šele zdaj izvedel popolno resnico o opatu Albertusu. Pri ti priliki je tudi spoznal značaj in mišljenje Rovanovo, in ko sta se moža ločila, sta bila že dobra prijatelja.

Helena je bila tudi pri tem obisku živahna in vesela in je posebno Matija dražila.

"Vi se morate oženiti, Matija," mu je rekla. "Vi bi bili izvrsten zakonski mož."

"Saj bi se rad," je odgovoril Matija s potuhnjeno porednostjo.

"Zakaj pa si potem ne izberete neveste?" je vprašala Helena.

"Tudi za nevesto bi vedel, a vzeti je ne morem."

"Kako da ne? Ali Vas ne mara?"

"Pač! prav rada me ima!"

"Zakaj je pa potem ne vzamete?"

"Kako - ko jo je pa že drug vzel!"

Grofica je strmela, Matija pa je smeje rekel: Tista, ki bi jo jaz rad imel, je že omožena, druge pa jez nečem. In tako bom moral iti kot samec pod zemljo. Saj bo najbrž še Rovan samec ostal."

"Kaj, samec hočete ostati?" se je čudila grofica, obrnivši se k Rovanu. "Ne! To ne sme biti! Škoda bi Vas bilo!"

"Kje naj pa dobim nevesto?" se je šalil Rovan. "Plemenitega stanu nisem, premoženja tudi nimam posebnega - katero dekle bi me hotelo vzeti?"

Grofica pa je zardela in v ljubki zadregi, ki jo je posebno Matija opazil z velikim zadovoljstvom, rekla:

"Le obrnite se do vojvodinje Viride, gospod Rovan. Ta je že oni dan pripovedovala, da zaprosi vojvodo Viljema, naj Vam podeli plemstvo, in kot plemič bodete lahko dobili primerno nevesto. Mislim, da bi Vas vsaka rada vzela."

"Vi tudi, grofica?" je vprašal Matija in napravil kar mogoče nedolžen obraz.

"Vi ste nesramni," je Matijo zavrnila grofica. "Jaz dobim ženinov, kolikor jih hočem!"

"Vzemite Rovana, grofica," je nadaljeval Matija, katerega ni grofičina nevolja čisto nič motila. "Jaz ga poznam in vem, da bi bil pravi mož za Vas. Boljšega ne dobite, le meni verjemite."

Grofica je bila v veliki stiski. Kar žarela je in hudi pogledi so švigali na predrznega Matijo, ki pa se za vse to ni menil, nego se le smejal, kakor da je sam s seboj zadovoljen.

Rovan je priskočil grofici na pomoč in zasukal pogovor na drug predmet. In kmalu je bila grofica zopet pomirjena ter pazljivo poslušala Rovanovo pripovedovanje, kako je pred meseci potoval po Rimu in kaj je tam vse videl. Sedela je poleg Rovana in ga gledala kakor da je zamaknjena.

"Grofica je v tebe zaljubljena," je dejal Matija Rovanu, ko sta bila grof Lamberg in njegova sestra odšla. In ko je Rovan hotel nekaj ugovarjati, ga je Matija odločno zavrnil, rekši:

"Meni ni treba ničesar praviti. Zdrave oči imam, in kar sem sam videl, tega mi nihče ne utaji."

Ker je Rovan molčal, je nadaljeval Matija:

"Srečo pa imaš pri ženskah! Prav pasjo srečo! Ves Št. Lambert je v tebe zaljubljen. Vojvodinja, grofica Helena in pa tista Margareta, ki je sicer tako hladna, da se zmerom bojim, zdaj in zdaj bo zmrznila. Ko bi bil jaz v tvoji koži, jaz bi že vedel, kaj storim. Vojvodinji bi se laskal, da bi mi najprej pomagala, potem bi pa vzel to drobno veščo, to grofico. Kadar pride k nam, je tako, kakor bi sonce posijalo v sobo. Poslušaj mene, Andrejče, in vzemi grofico Heleno. Denarja sicer ne dobi dosti, a vesela je vedno in taka žena, ki se ves dan smeje, je več vredna, ko sedem gradov. Če jo vzameš, Andrejče, pri moji veri, da ostanem pri vaju in bom vajine otroke pestoval."

Rovan ni na toplo prigovarjanje Matijevo ničesar odgovoril, nego molče povesil glavo. In misli njegove so zletele v Št. Lambert in prvič ga je spreletelo spoznanje, da ljubi - sestro svojega smrtnega sovražnika Margareto pl. Lindek.