XXXV.

V Št. Lambertu so imeli goste. Vojvodinja je povabila več sebi posebno vdanih velikašev, med katerimi je bil tudi graščak na Griču pri Mirni, Jošt baron Gall, jako ugleden in premožen velikaš in od nekdaj iskren prijatelj zatiškega opata Albertusa. Tudi grof Lamberg se je bil iz zatiškega samostana preselil v Št. Lambert, ker so se vsi vitezi, ki so bili Albertusa spremili v Zatično, zopet razšli. Vojvodinja je vse storila, da so se njeni gostje kar najbolje zabavali, in bila sama ves čas izredno dobro razpoložena.

Čim je Rovan okreval toliko, da je mogel zopet na konja, se je najprej odločil, da gre v Št. Lambert. Zahvaliti se je hotel vojvodinji, ki je za časa njegove bolezni večkrat pošiljala vprašat, kako se Rovanu godi, in zahvalit grofu Lambergu in grofici Heleni za njiju obiske. Zvesti Matija ga je spremljal tudi na tej poti, a trudil se je zaman, da bi s svojimi šalami spravil Rovana v boljšo voljo. Rovana so težile nekake temne slutnje, kakor da ga čaka kaka posebna nesreča.

Vojvodinja je bila z Rovanom jako ljubezniva in z vidinim zadovoljstvom je od strani ogledovala lepega moža, ki je, še močno bled vsled prestane bolezni, sedel pred njo in se zahvaljeval za njeno prijazno povabilo, naj pride večkrat v Št. Lambert. Izpraševala ga je jako natančno o vseh njegovih razmerah in se očividno trudila, da bi se mu prikupila. Njena čutila je izdajalo poželenje, ki se je zrcalilo v njenih očeh.

Zdaj je prihrumela v sobo grofica Helena in burno, kakor je bila že njena navada, pozdravila Rovana.

"Oh, visokost," se je obrnila do vojvodinje, "dovolite, da gre gospod Rovan z nami v Št. Vid. Vsi so že pripravljeni za ta izlet, ravno smo hoteli odjezditi, ko sem izvedela, da je prišel gospod Rovan na grad."

Vojvodinja ni mogla ugovarjati in je, četudi vidno nerada, dovolila. Ko je družba odjezdila iz grada, je vojvodinja z okna gledala za njo in mrmrala sama zase:

"Kmalu bom rešena vseh teh ljudi in lahko bom živela svoji sreči.

Med potjo v Šent Vid se je Rovan približal Margareti, na veliko nevoljo Matije, ki je jahal zadnji in je lahko opazoval vse, kar se je godilo pred njim.

"Lej ga," se je jezil Matija, "Helena se mu skoro ponuja, on je niti ne pogleda, marveč se štuli okrog te dolgočasne opatove sestre, ki se drži kakor mila Jera. Ta ženska se še smejati ne zna in ošabna mora biti kakor turški cesar."

Rovan se je menil z Margareto le o različnih vsakdajnostih, a vendar mu je bilo tako toplo pri srcu in čutil se je tako srečnega, kakor še nikdar. Bilo mu je jasno, popolnoma jasno, da ljubi Margareto, in nekak skriven glas mu je rekel, da tudi Margareta nekaj več zanj čuti, nego samo prijateljstvo.

Od tega časa je Rovan tako pogostoma zahajal v Šent Lambert, da je Matija večkrat godrnjal:

"Čemu jaševa vsak dan v Šent Lambert in nazaj na Smreko? Kar v Šent Lambertu ostaniva. Česa pa nama tam manjka? "enske so prijazne, pijača pa izvrstna. Kaj hočeš še več?"

Pomagalo pa to ni nič in slej ko prej je moral skoro vsak dan z Rovanom jahati v Šent Lambert.

Med tem se je pater Hugon Alba povrnil na Smreko in prinesel važnih novic. Posrečilo se mu je izposlovati novo obravnavo, pri kateri naj se izkaže, kdo je pravi opat zatiški: Albertus plem. Lindek ali Peter Limbšak.

"V nekaj dneh," je pravil Hugon Alba, "pride pooblaščenec deželnega glavarja v Zatičino in prinese Albertusu ukaz, da mora opata Petra takoj iz ječe izpustiti. Ti, Rovan, pa dobiš ukaz, da spremiš Petra kamor bi hotel iti, ako neče ostati v zatiškem samostanu. To je dokaz posebnega zaupanja, ki ga uživaš pri deželnem glavarju."

Pater Hugon je bil povedal resnico. Čez nekaj dni je prišel odposlanec deželnega glavarja z omenjenim ukazom in Rovan se je s štirimi možmi napotil v samostan. Bridka čutila so ga prešnila, ko je po tolikem času zopet stopil na samostansko dvorišče, Matija je svojim mislim dal brez ovinkov izraza, rekši:

"Menihe bi morali vzeti k vojakom, samostan pa podreti. To bi bilo najbolje! Dokler se ljudje ne bodo popov otresli kakor pes bolh, ne bo na svetu ne miru ne bratstva."

Odstavljeni opat Peter ni hotel ostati v Zatičini, nego je prosil, naj ga spravi Rovan v samostan v Reinu, kjer je preživel najlepša svoja leta.

"Dokler ni končno veljavno razsojeno, kdo je zatiški opat, dotlej ne pristopim več praga tega samostana," je rekel Peter Limbšak. "Zaupam pa v božjo pravičnost, da zmagata resnica in pravica."

Na skromnem vozu se je odpeljal Peter Limbšak. Rovan in njegovi ljudje so ga spremljali na konjih. Ko so prišli mimo Šent Lamberta, so videli na oknu opata Albertusa. Ta ni hotel zamuditi prilike, da bi na lastne oči ne videl, kako revno je moral zapustiti Zatičino tisti mož, ki je bil pred nekaj meseci s kraljevskim sijajem sprejet.

Albertus je triumfiral, Peter pa je rekel Rovanu:

"Ne boli me, da me ta nevredni menih zaničuje. Boli me pa, ko vidim, da se iznad ljudstva nihče zame ne zmeni. Ko sem prišel sem, so me sprejeli z ljubeznijo, dasi me niso poznali. Ves čas, kar sem bil tu, sem jim izkazoval same dobrote, odpravil toliko krivic, a zdaj ni nikogar, da bi mi želel srečno pot.