Part

 1 I   |          če sta postali, sta čuli tam zadaj glasove, vzdihujoče,
 2 I   |           obraz in kakor polumrak tam doli. Roka se je dotaknila
 3 I   |           Zgenilo se je časih tu, tam, zašumela je blazina, zavzdihnilo
 4 I   |          je zasmilil, ki je sedel tam v kletki čisto zgoraj, glavico
 5 I   |       sanjalo nekaj zelo čudnega: tam se je širil travnik, do
 6 II  |           je bila pravkar spačila tam zadaj; in Malči se je zdelo
 7 II  |        svetilo nad lepo pokrajino tam pred mestom, nad zlatim
 8 II  |          so gledale skozi okno -- tam zunaj se je svetil prelep
 9 II  |      sence na nebu, plezale so že tam zunaj po zidu gor... Opazila
10 II  |           šum mesta, ki je živelo tam daleč, daleč onkraj življenja... ~
11 III |        Polmrak je bil; samo daleč tam koncu koridorja se je svetila
12 III |         srce -- kakor da bi stalo tam zunaj pred oknom veliko
13 III |           se je začudila. Bilo je tam, kakor v živo pisanih pravljicah.
14 III |          sredi zelenih travnikov, tam zgoraj svetlo sončno nebo,
15 IV  |          ter potrkaval na steklo. Tam zunaj je bil tudi svet.
16 IV  |        znano nikomur. Skrivajo se tam zunaj strašna čuda, lahko
17 IV  |          sobi, kakor megleno nebo tam zunaj, kakor vse življenje
18 IV  |        zunaj, kakor vse življenje tam zunaj. Ni bilo še potrkalo
19 IV  |           gledal in se je tresel. Tam je prihajalo, bližalo se
20 IV  |        zasvetilo nekaj čudnega -- tam je rešitev, tam zunaj! Z
21 IV  |        čudnega -- tam je rešitev, tam zunaj! Z vso silo se je
22 IV  |         na polico. Rezika je bila tam, bleda, trepetajoča. ~Vzela
23 IV  |           življenje, ki je živelo tam zunaj v svoji grozi; prišlo
24 IV  |         vodi, v veliki mirni reki tam gori, ki se je že pokrivala
25 IV  |       poskočil je tu, poskočil je tam, ali nikjer ni bilo nižje. ~
26 IV  |           police, videl je ven -- tam je bilo nebo, črne hiše
27 IV  |       sunilo nazaj -- saj je bilo tam zunaj nebo in črne hiše
28 V   |          gosposko kakor ono sonce tam zunaj, ki se zasmeje malokdaj;,
29 V   |         vse težke misli so ostale tam; in kadar je noč in tišina,
30 V   |       govoril je ljubeznivo... in tam je bil vrt... grede rdečih
31 V   |          neprestano. ~Vse je bilo tam strašno, Bog je bil pač
32 V   |          in vse ljudi, ki so bili tam in vse veliko temno predmestje.
33 V   |          veliko temno predmestje. Tam ni bilo prijaznih obrazov,
34 V   |           dvorišče, na kup gnoja. Tam je ležala dva dni in dve
35 V   |     poseže vanj... ali ne prihaja tam? Zgenilo se je, prikazalo
36 V   |       njene misli so daleč zunaj, tam, kjer je življenje. Ugledala
37 V   |        kakor da bi bila naslikana tam na steni, nasproti postelje,
38 V   |       sanjavo na sončno pokrajino tam doli, so se domislile, so
39 V   |     obzidanega vsenaokoli, pač so tam vrti in so travniki, pač
40 V   |         travniki, pač so kostanji tam in klop pod kostanjem, kjer
41 V   | bolnišnici kakor nekoč in da leži tam nag otrok, ki mu režejo
42 V   |         in razumela jih je... Da, tam je življenje, kjer ni ne
43 V   |            obzidanega vsenaokoli. Tam onkraj smrti... Lahko ji
44 V   |       mrtvaške stene, rakve stoje tam v vrsti, mrtvašnica je večna. ~
45 VI  |           šla naj bi na cesto ter tam izpraševala ljudi: "No,
46 VI  |       štirinajsterimi posteljami. Tam so bile na stenah pisane
47 VI  |         govori nič..." ~Sedela je tam pol v njegovem naročju,
48 VI  |          Brigitin dom ni bil lep. Tam nekje je bil v predmestju,
49 VI  |            Zunaj imaš večerjo, pa tam jej!" Oče se je okrenil,
50 VI  |          lepo obenem. Stanoval je tam delavec, grd in slaboten
51 VI  |           dremotno svetilo visoko tam na strehi in je ugasnilo
52 VI  |      Brigita in ni vedela česa -- tam zunaj je šlo življenje mimo
53 VI  |          je in je zabolelo... Da, tam na mizi gori svetilka zaspano,
54 VI  |          bi jo bilo, če bi ležala tam na stari zofi in bi ne mogla
55 VI  |          šla z gospodom v izbico. Tam so še žvenketale čaše, čulo
56 VI  |         ni bilo več. Trpljenje je tam zunaj, sama žalost in grenkoba.
57 VI  |          solza in brez trpljenja. Tam je nebo jasno, neskončno,
58 VI  |        neizmernost; vsi obrazi so tam mirni in prijazni in veselo
59 VII |           gnusobe je sôpla zemlja tam doli, v temi; ali glej,
60 VII |         in ki so plamtele pobožno tam zunaj, globoko doli na zemlji. ~
61 VII |           pastirji, ki so klečali tam -- vse je bilo tako blizu
62 VII |          vila nočna procesija, tu tam se je zasvetila dremotna
63 VII |           se je jasnilo od daleč: tam je bila luč in Kristus je
64 VII |        bila luč in Kristus je bil tam, ki so mu šle naproti... ~
65 VII |          svetlikalo malo od snega tam zunaj, od neba, ki je bilo
66 VII |    svetlikalo se je belo od snega tam zunaj in od zvezd, luči
67 VII |         velikimi slepimi očmi, in tam je Malči, ki ima tako nežen,
68 VII |         in celo Pavla, židovka je tam. Žarka svetloba je razlita
69 VII |   življenja dih, življenja, ki je tam zunaj in v njih samih, pustega,
70 VIII|          kakšno življenje je bilo tam! -- Zdelo se ji je, kakor
71 VIII|           kakor v gozdu: dviga se tam od daleč nekaj silnega,
72 VIII|        morejo drugam, zato ker je tam groza in noč... ~Z ljudmi,
73 VIII|         kakor sonce, ki je sijalo tam blizu in kakor zvonovi,
74 IX  |         in gledala je skozi okno. Tam gori se je svetil košček
75 IX  |            Kaj je bilo trpljenje? Tam daleč je, zunaj, globoko
76 IX  |         Mnogo jih je bilo že lani tam in pripovedovale so, s čistim
77 IX  |           otroci! Neizmerno mesto tam doli, brez števila vitkih
78 IX  |         tisto sonce, ki je sijalo tam doli? Ni ga več, samo upanje
79 IX  |          noči. Na pot, na pot!... Tam je vsa pokrajina neskončen
80 IX  |       kraljeviči so se sprehajali tam, lepi in mladi; v grmu je
81 IX  |           se je pogrezala dolina, tam gori pa so že goreli hribi,