Part

 1 I   |           Za steklenimi durmi, v sobi vratarice, je gorela rdeča
 2 I   |       prijeten polumrak je bil v sobi. Ob stenah postelja ob postelji,
 3 I   |        postelji in je gledala po sobi. Samo še časih je smuknil
 4 I   |         nos!" ~Smeh je buknil po sobi. ~"Pusti jo no, Lojzka!"
 5 I   |        bi plaval majhen angel po sobi. ~To je bila Rezika, tretja
 6 I   |        svetloba se je razlila po sobi. ~Slačile so se in so se
 7 I   |        ihtenje se je oglasilo po sobi. Obrnila je glavo in je
 8 I   |      Vstala je, šla je počasi po sobi, v beli srajci do kolen,
 9 II  |        oknu. Obrnila se je proti sobi, obraz ji je bil svetel
10 II  |         Toliko da se je ozrla po sobi in da je pokimala z glavo.
11 II  |   prijaznim, sladkim nasmehom po sobi. ~"Kako vam je, otroci?"
12 II  |          glas -- razlil se je po sobi kakor med. ~Lojzka se je
13 II  |        je, gledala je proseče po sobi. Ali nihče se ni ozrl nanjo,
14 II  |     razmišljena in je gledala po sobi. ~Tiho je sedela Tina, obraz
15 II  |          edina židovka je bila v sobi. Pomikala se je težko s
16 II  |    ozirale malomarno in mirno po sobi. Klobuk je držal z obema
17 II  |   ostanite še do šestih!"... ~Po sobi je plavala Rezika, tenka,
18 II  |      obrazom... ~Tišje je bilo v sobi, trudne so bile, pol trudne,
19 III |     mogel umreti. Smrt je bila v sobi, vse so jo čutile, ali ni
20 III |         ji je prikazala?" ~"Tu v sobi, nasproti postelje, malo
21 III |        Cecilijo; temno je bilo v sobi, Ančka pa je bila mrtva." ~
22 III |         slepe oči so se ozrle po sobi. ~"Lani je umrla Nežika;
23 III |            Rezika se je ozrla po sobi. ~"Minka je umrla... Rekla
24 III |    Lojzka. "Njena duša je šla po sobi, kakor cekin, in ko je šla
25 IV  |          z živimi črnimi očmi po sobi, kakor da bi opazoval ter
26 IV  |      nenavadnega se ni zgenilo v sobi. Zafrfotal je in je sfrfotal
27 IV  |        zletel, samo za pedenj po sobi in brž v kletko nazaj, zato
28 IV  |          zmerom, nič ni ostalo v sobi od tistega odurnega in groznega
29 IV  |         bilo tistega življenja v sobi in prav tako je čakal hrepeneče,
30 IV  |       dar ter so ga razmetale po sobi. ~"Naj jé sama, lakota lakomna!"
31 IV  |   raskavi glas. Dokler je bila v sobi ta strahota, ni pozobal
32 IV  |           kako se je pomikalo po sobi, odvalilo se naposled, zaprlo
33 IV  |        bilo zunaj, smeh je bil v sobi, bele postelje so se svetile... ~
34 IV  |           Napotil se je časih po sobi, od postelje do postelje
35 IV  |    težkega in otožnega je bilo v sobi, kakor megleno nebo tam
36 IV  |          potrkalo in že je bil v sobi njegov bolni dih. Katica
37 IV  |       med durmi in se je ozrl po sobi. ~"Kje je Katica?" ~Ni je
38 IV  |         je. ~Nato je pogledal po sobi. Drobni, prestrašeni obrazi
39 IV  |        Lojzka in se je vozila po sobi za njim; cepetal je naokoli
40 V   |           Ali drugačna je bila v sobi; mamca je bila, ki sedi
41 V   |   privadile teme in so videle po sobi: postelja ob postelji, skuštrane
42 V   |        videla je zdaj natanko po sobi; in kakor bi bila ta soba
43 V   |          se je ozrl še enkrat po sobi; z žarečim pogledom so mu
44 V   |         luč in da bi bilo tiho v sobi. In ko je ugasnila luč,
45 VI  |        uspavajoč vonj je ležal v sobi. Lepa je bila soba, ali
46 VI  |       svetile čudno. Hodil je po sobi kakor pijan, nato je legel,
47 VI  |        se je nočilo in je bilo v sobi pusto in tiho. Samo dolgoroki
48 VII |     Tončka. Vesel pokoj je bil v sobi, svetil se je v očeh in
49 VII |          ob posteljah, hodijo po sobi s tihimi koraki in nalahko
50 VII |        zato ker so bili angeli v sobi... Bilo je tisto noč, kakor
51 VII |  mesečina, se je bila razlila po sobi; vsa soba je bila polna
52 VII |         odgovorila Katica. ~In v sobi je bila tema, komaj se je
53 VII |   Izveličarju... ~Tema je bila v sobi; svetlikalo se je belo od
54 VII |          bdela; ko je gledala po sobi, je razločevala polagoma
55 VII |    prijazna luč se je razlila po sobi. "Ali so sanje, ali je resnica?"
56 VII |   postelja..." Tiho so hodili po sobi, -- toda glej, vsi obrazi
57 VII |      polsanjah: "Angel je šel po sobi!" -- "Angel je šel po sobi!"
58 VII |       sobi!" -- "Angel je šel po sobi!" je odgovorila Malči in
59 VII |    odpirala je in se je ozrla po sobi. "Náte, otroci, jejte!"
60 VIII|         bil v hiši, hodili so po sobi neznani ljudje in slišala
61 VIII|          kakor da bi bilo tiho v sobi. Ali slišala je vsak glas,
62 VIII|       hodila s težkimi koraki po sobi in je vzdihovala s smešnojokavim
63 VIII|          sta govorila v sosednji sobi in je dejal oče veselo: "
64 VIII|       zgodilo, ko je bilo tiho v sobi, da jo je objel in jo pritisnil
65 VIII|          govoril z njimi v svoji sobi, kričal je in potem je bilo
66 IX  | napravijo v odrasle in hodijo po sobi, v naročju punco iz cunj,
67 IX  |   prijateljico, na sosedo. Da, v sobi je bila, stara spoštljiva
68 IX  |           Vse so vedele, da je v sobi in se niso zmenile zanjo,
69 IX  |        ki se je bila udomačila v sobi -- ali tisti večer jo je
70 IX  |          Tako kakor roža v gorki sobi se je razcvetela njena duša,
71 IX  |          duša kakor roža v topli sobi. ~Zdaj je odprla oči in
72 IX  |      toplo, se je ozrla Malči po sobi in je videla vse oči uprte
73 IX  |          zašumelo skrivnostno po sobi, vstale so in so se napravljale
74 IX  |     trepalnice in ozrla se je po sobi. "Zdaj pač pojdemo!" si