Part

 1 I   |     živo meso, ustnic ni bilo več, ne nosa in jezik je lizal
 2 I   |       mater do duri. ~"Nikoli več ne pride odtod!" je rekla
 3 I   |   ugasnila luč. Glasu ni bilo več od nikoder. Zašepetalo je
 4 III |      posteljo, ali sama se ni več spominjala. Suha je bila,
 5 III |   Rezika!" ~Minka ni govorila več ves večer. ~Ali na smrt
 6 IV  |  vrabec na dlani. ~Ni mu bilo več prijetno, žal mu je bilo,
 7 IV  | drevje zunaj; sonce ni gorelo več, sijalo je kakor v mrzli
 8 IV  |    tekel dalje po polici. Nič več ni vedel, da ga je bilo
 9 IV  |      glej, že ni bilo ničesar več, niti okna ne... ~Niso se
10 IV  |      niti okna ne... ~Niso se več zmenile zanj, luč je že
11 IV  |      padati, tudi cepetalo ni več, anarhist se je bil skril,
12 IV  |       Bog vedi kam. Nič se ni več zgenilo, zaspale so... ~
13 V   |  besede; nikoli jih ne pozabi več in žalostno je njegovo življenje. ~
14 V   |     pred sabo, ni bilo nikjer več, spustilo se je veliko črno
15 V   |  vzdramila, ni stopila nikoli več; iz rane je teklo neprestano. ~
16 V   |      vse je izginilo, ni bilo več ne dvorišča ne tujih obrazov,
17 V   |  švignila je in sledu ni bilo več po nji. ~Spoznala je bila
18 V   |       se je tudi Kristus; nič več ni imel trnjeve krone na
19 V   |      nanjo. Tina se ni vrnila več; ali ko je ležal nekoč pozneje
20 VI  |    odgovorila Lojzka in se ni več ozrla na mater. Dama si
21 VI  |       očeta pa ni bilo nikoli več.  Ti spomini niso bili čisto
22 VI  |       ga klicale. On pa se ni več ozrl in ni prišel nikoli
23 VI  |      ozrl in ni prišel nikoli več. ~Vzbudila se je časih Brigita
24 VI  |      Daleč je bilo to, ni bil več dom; strah bi jo bilo, če
25 VI  |      glavo. "Tako bi ne mogla več dolgo, Malči... Zdaj rabimo
26 VI  |       ustavi, roka se ne gane več, kakor od svinca je... Kmalu
27 VI  |    drugače, Malči; še leto ne več, manj ko leto, in to mine
28 VI  |      pa je šel in se ni vrnil več. Mati je jokala, ko se je
29 VI  |     zajokala na glas. "Nikoli več ne pride, nikoli več!" --
30 VI  |   Nikoli več ne pride, nikoli več!" -- In res ni prišel. Mati
31 VI  |     zdaj siveli in tudi se ni več lepo oblačila; vse je ležalo
32 VI  |      v njenem srcu ga ni bilo več. Trpljenje je tam zunaj,
33 VII |    bil podelil, je bil vreden več, nego vsa oskrunjena bogastva,
34 VII |       gledale plašne oči. Nič več ni bilo gub na licih, na
35 VII |       Lojzka in se ni brigala več ne za damo, ne za gospoda,
36 VIII| čutila na licih; že niso bili več tihi, materinski -- nepoznano,
37 VIII|   Drugi dan ni bilo služkinje več v hiši. ~Oče se je oženil
38 VIII|       je je in ni marala biti več sama z njo. Marija je prosila,
39 VIII|   Lucija je ni udarila nikoli več... Tako je pripovedovala
40 VIII|      ne zvečer, kadar ni bilo več luči in se je ovijala v
41 VIII|   divja. Nič ni pripovedovala več, vsa gorela je in trepetala,
42 VIII| dovolj... in jaz ne maram nič več, ne maram več, nič več!"
43 VIII|       maram nič več, ne maram več, nič več!" Govorila je glasneje
44 VIII|    nič več, ne maram več, nič več!" Govorila je glasneje in
45 VIII|       me poljubi!" -- "Nikoli več!" -- Tončka se je zgrozila,
46 VIII|     bala Lucije in ni ji bilo več prijetno v njenem objemu.
47 VIII|   Tončko zelo hladno in se ni več veliko brigala zanjo. Dobila
48 VIII|       in življenja pa ni bilo več v hiši. Oče in mati sta
49 VIII|       ni slišala skoro nikoli več, da bi se bila razgovarjala
50 IX  |    toda nič otroškega ni bilo več na njem. V očeh ni bilo
51 IX  |       na njem. V očeh ni bilo več nemira, plahosti; gledale
52 IX  |      izpustila, ni se zavedla več ne sočutja, ne matere in
53 IX  |    kremplji tiča; lic ni bilo več, ustnice so bile tanjše
54 IX  |        mesto je bilo in ni ga več, pogreznilo se je. In zdaj
55 IX  |     je sijalo tam doli? Ni ga več, samo upanje je bilo, samo