Part

 1 I   |     tudi žejna je bila, ali ni si upala prositi vode. Sitno
 2 I   |        je od postelje in Malči si je mislila: glej, zdaj bo
 3 I   |    Tončka je bila slepa. ~"Kje si bila, Tončka?" ~"Ob oknu,
 4 I   |    pobožal sončni žarek. ~"Kaj si videla zunaj, Tončka?" jo
 5 I   |   zavpila, zavzdihnila, ali ni si upala. Tresla se je, odela
 6 II  |   ustavila pri mizi, pogladila si je z roko lase, ki so ji
 7 II  |      opazovala obraze, brisala si je tenke prste ob robec,
 8 II  | položila je zavoj na kolena in si je brisala z robcem potno
 9 II  |     jih je ugledala med durmi, si je zaželela, da bi se vrnili...
10 III |       jih bilo strah, ali niso si upale izpregovoriti razposajene
11 III |  Bleščalo se mi je, in pomanem si oči in pogledam; duri so
12 III |    takoj spet zaspala. ~Lojzka si je mislila: "Če zdajle umrje
13 III |    Rezika je sedela za mizo in si je pletla lase. Tončka je
14 IV  |       dolgi tenki krempelj ter si je čistil nogo in kljun,
15 IV  |       glasove. Kadar so odšli, si je upal komaj iz kletke.
16 IV  |    Oprostite, jaz nisem, kakor si morda mislite, človek brez
17 IV  |        bile okoli njega, on pa si je našel pot -- cepet, cepet --
18 IV  |   sestra Cecilija ni hotela. ~"Si že poišče drobtin pod mizo;
19 IV  |     zgenilo, zaspale so... ~Ko si je Lojzka zjutraj obuvala
20 V   |     zgrbljena so danes, kdo bi si pač mislil, da so minili
21 V   |     mrtve stene -- take stene, si je mislila Tina, so v ječah,
22 V   |  mračilo, je molila -- mislila si je, zdajle pride, Bog vedi
23 V   |        tiho in samotno in Tina si je zaželela smrti. Prvikrat
24 V   |       zaželela smrti. Prvikrat si je je zaželela in obšla
25 V   |   tisto noč. "Kakšna je smrt?" si je mislila Tina. Starka
26 V   |       razločevala besede in ni si upala odpreti oči. Prišli
27 V   |       je bilo žalostno, želelo si je in ni vedelo kam. Tesen
28 V   |        poginil anarhist; želel si je življenja in je izdihnil
29 V   |   Malči na postelji, pogladila si je s trudno roko lase raz
30 V   |       razpokane. Postala je in si ni upala prašati in je šla
31 V   |      glavi, roko v roki. Nista si gledala v lica, oči so strmele
32 V   |      bala, da ne pride; želela si je neprijaznega neba, tistih
33 V   |      je bilo pri srcu; vzdigne si vesel otrok krilce do gležnjev
34 VI  |        in razmišljeno, slačila si je rokavice in jih spet
35 VI  |       več ozrla na mater. Dama si je hlastno natikala rokavice,
36 VI  |        Vstala sta in stala sta si nasproti s stisnjenimi pestmi,
37 VI  |   gnusna, kakor takrat, ko sta si stala nasproti s stisnjenimi
38 VI  |       ni vedela zakaj, zakrila si je obraz. Ko sta se vrnila
39 VI  |      je bližje k sebi, posadil si jo je naposled v naročje.
40 VI  |      dan, ko se je vrnila, sta si stala nasproti s stisnjenimi
41 VI  |    glavo z obema rokama, ovila si je moker robec okoli čela.
42 VI  |   preselimo, vse novo pohištvo si napravimo. Jaz že vem, kako
43 VI  |      svilenimi trakovi. ~Malči si ni želela domov, samo v
44 VII |       Še to, glej, Katica, sem si izžela iz tega suhega telesa,
45 VII |       so bili darovi, umila bi si roko, zato ker se jih je
46 VIII|         ko so odpenjale. "Kako si lepa, lepa; kakor angel,
47 VIII|  Lucija se ni zasmejala. "Tega si se naučila pač od moških...
48 VIII|        in pohiti k meni!" Tako si je pač mislila. Ali Lucija
49 VIII|   veliko brigala zanjo. Dobila si je pač v inštitutu novo
50 VIII|    topla, "Bog ji blagoslovi!" si je mislila Tončka in nič
51 VIII|    očeta ni bilo doma. Posadil si je časih Tončko v naročje,
52 VIII|        se ni mogla braniti, ni si upala klicati. Bil je zmerom
53 VIII|       zmerom bolj strašen, vso si jo je osvojil in ubogala
54 IX  |      sobi. "Zdaj pač pojdemo!" si je mislila. Sestra Cecilija
55 IX  |     vzdignile odejo. "Čas je," si je mislila. "Treba je vstati