Part

2501 VIII|              življenje in dom. Prišla je bila iz sončnih krajev v
2502 VIII|         sončnih krajev v dolino, kjer je mrak in kjer žive v mraku
2503 VIII|          pozdravljali od daleč, kadar je stala ob oknu in je sijalo
2504 VIII|             kadar je stala ob oknu in je sijalo sonce... ~Oče je
2505 VIII|               je sijalo sonce... ~Oče je bil imeniten človek; vsi,
2506 VIII|               ponižno z njim. Slišala je časih, kako so prosili,
2507 VIII|              jecljaje, njegov glas pa je bil mrzel in trd. Ali pripetilo
2508 VIII|              in trd. Ali pripetilo se je tudi, da je bil prijazen,
2509 VIII|              pripetilo se je tudi, da je bil prijazen, gladek in
2510 VIII|               in mehek, posebno kadar je govoril z ženskami. In tedaj
2511 VIII|               z ženskami. In tedaj se je tudi smejal, z drobnim,
2512 VIII|          hihitajočim smehom, ki se ga je Tončka bala, ni vedela zakaj. "
2513 VIII|              očetu in tisti "svétnik" je bil zmerom tako plah in
2514 VIII|         proseč, dolgi, zategnjeni "é" je trepetal in se je zvijal,
2515 VIII|      zategnjeni "é" je trepetal in se je zvijal, da, klečal je in
2516 VIII|              se je zvijal, da, klečal je in pripogibal ponižni hrbet...
2517 VIII|       pripogibal ponižni hrbet... Oče je bil pač imeniten gospod,
2518 VIII|               pač imeniten gospod, ki je imel pravico, da je delil
2519 VIII|                ki je imel pravico, da je delil milosti in prijaznosti.
2520 VIII|               in prijaznosti. Le malo je bilo gostov, da bi se jim
2521 VIII|     priklanjal on sam -- in takrat se je tresel in zvijal tudi njegov
2522 VIII|            zategnjeni "é". Samo nekoč je slišala Tončka, kako se
2523 VIII|               slišala Tončka, kako se je tresel plaho očetov glas.
2524 VIII|               trdi koraki, tako mrzlo je zazvenel pozdrav, kakor
2525 VIII|          brušena svetla klina. Tončka je morala v drugo izbo, ali
2526 VIII|               drugo izbo, ali slišala je, ko je rekel gost: "V kriminal
2527 VIII|              izbo, ali slišala je, ko je rekel gost: "V kriminal
2528 VIII|               ni brigal nič, božal jo je in poljubljal samo tedaj,
2529 VIII|         prijatelji v gostih. Nazadnje je skoro čisto pozabil nanjo
2530 VIII|             čisto pozabil nanjo in jo je prepustil služkinjam. In
2531 VIII|          menjale zelo hitro, komaj se je privadila katere, se je
2532 VIII|               je privadila katere, se je že poslovila, nanagloma,
2533 VIII|      poslovila, nanagloma, zgodilo se je bilo Bog vedi kaj. Tončka
2534 VIII|             bilo Bog vedi kaj. Tončka je poslušala in ugibala, iz
2535 VIII|              so bile nejasne. Ves dan je romala po sobah, kakor sen,
2536 VIII|          zmenil zanjo, kakor po gozdu je hodila. Slišala je nekoč
2537 VIII|              gozdu je hodila. Slišala je nekoč surove, kričeče glasove.
2538 VIII|   polrazumljivih besedah. Prevrnil se je stol; koraki so drsali,
2539 VIII|           dihale prsi. "Nehajte!" Oče je bil umolknil. Šumelo je,
2540 VIII|               je bil umolknil. Šumelo je, kakor da bi se vilo, napadalo
2541 VIII|             branilo četvero rok. Nató je zaropotalo in udarilo ob
2542 VIII|         služkinje več v hiši. ~Oče se je oženil vdrugič in od začetka
2543 VIII|          oženil vdrugič in od začetka je bilo v stanovanju veliko
2544 VIII|               in življenja. Nova mati je poljubovala Tončko, ali
2545 VIII|               so bile mrzle in Tončka je čutila, da so poljubi Judeževi,
2546 VIII|               poljubi Judeževi, kakor je razločevala natanko, da
2547 VIII|         sladke besede. Z novo materjo je prišla tudi njena hčerka
2548 VIII|              ni tako šumno; njen glas je bil nekako zamolkel, toda
2549 VIII|         skupaj in kadar sta legli, se je pritisnila Lucija tesno
2550 VIII|          Lucija tesno k nji, ovila se je je z vsem nežnim, toplim,
2551 VIII|              tesno k nji, ovila se je je z vsem nežnim, toplim, kačjim
2552 VIII|                kačjim telesom. Tončki je bilo prvi večer čudno --
2553 VIII|               večer čudno -- blago ji je bilo in bala se je, umikala. "
2554 VIII|           blago ji je bilo in bala se je, umikala. "Kako so lepe,
2555 VIII|             so lepe, lepe tvoje roke! je šepetala Lucija in jo je
2556 VIII|              je šepetala Lucija in jo je poljubljala na rame, na
2557 VIII|              življenja. Pripovedovala je o svoji prejšnji prijateljici,
2558 VIII|             ne prišla v goste. Marija je bila starejša, imela je
2559 VIII|               je bila starejša, imela je že dvajset let, prsi velike
2560 VIII|             so gledali za njo. Lucija je hodila v goste k njim in
2561 VIII|          kadar sta bili sami doma, jo je Marija pestovala, slačila
2562 VIII|          Marija pestovala, slačila jo je in ji je ponujala gole prsi,
2563 VIII|        pestovala, slačila jo je in ji je ponujala gole prsi, kakor
2564 VIII|           kakor majhnemu otroku. Lepo je bilo od začetka -- je pripovedovala
2565 VIII|            Lepo je bilo od začetka -- je pripovedovala Lucija --
2566 VIII|              smejali, ali naposled se je naveličala, ker je bila
2567 VIII|        naposled se je naveličala, ker je bila Marija tako divja in
2568 VIII|              tako divja in grda. Polt je imela na stegnih rumeno
2569 VIII|          stegnih rumeno in Luciji, ki je bila vsa bleščeče bela,
2570 VIII|            bila vsa bleščeče bela, se je to gnusilo. Prestrašila
2571 VIII|               gnusilo. Prestrašila se je časih, kadar so se zalile
2572 VIII|               se zalile Mariji oči in je dihala težko in so se prikazale
2573 VIII|           sencih in čelu. Stiskala jo je tako tesno k sebi, da jo
2574 VIII|              tako tesno k sebi, da jo je dušila, in kadar sta se
2575 VIII|           obedve. Zmerom bolj pogosto je prihajala k njim, pisala
2576 VIII|           prihajala k njim, pisala ji je tudi pisma, tako neumna,
2577 VIII|             pisma, tako neumna, da se je Lucija smejala in da se
2578 VIII|            Lucija smejala in da se ji je Marija zastudila. Ogibala
2579 VIII|          Marija zastudila. Ogibala se je je in ni marala biti več
2580 VIII|              zastudila. Ogibala se je je in ni marala biti več sama
2581 VIII|           biti več sama z njo. Marija je prosila, nekoč pa jo je
2582 VIII|               je prosila, nekoč pa jo je udarila, ugriznila jo je
2583 VIII|              je udarila, ugriznila jo je v roko, da se je prikazala
2584 VIII|         ugriznila jo je v roko, da se je prikazala kri. Lucija se
2585 VIII|              prikazala kri. Lucija se je bala in zato je šla časih
2586 VIII|             Lucija se je bala in zato je šla časih k prijateljici,
2587 VIII|           marala njenih objemov; bila je lena in mirna v njenih rokah,
2588 VIII|               so se tresle, ležala ji je v naročju in je mislila
2589 VIII|             ležala ji je v naročju in je mislila Bog vedi kam, ni
2590 VIII|                ni se nič brigala, kaj je delala z njo Marija, samo
2591 VIII|            njo Marija, samo zamahnila je in ji sunila roko stran,
2592 VIII|           sunila roko stran, kadar jo je zabolelo. Marija je časih
2593 VIII|          kadar jo je zabolelo. Marija je časih jokala in tedaj je
2594 VIII|              je časih jokala in tedaj je imela obraz ves spačen. "
2595 VIII|          obraz ves spačen. "Jaz vem," je dejala nekoč, "Mimico ljubiš
2596 VIII|            zdaj, z njo hodiš." Lucija je komaj poznala tisto Mimico,
2597 VIII|               hodi z njo, zato ker ji je bilo dobro, kadar je Marija
2598 VIII|               ji je bilo dobro, kadar je Marija jokala. Zgodilo se
2599 VIII|             Marija jokala. Zgodilo se je, da jo je Lucija udarila
2600 VIII|          jokala. Zgodilo se je, da jo je Lucija udarila z vso močjo,
2601 VIII|              vso močjo, ali Marija se je zasmejala. "Udari še enkrat,
2602 VIII|            drobčkeno roko!" In Lucija je ni udarila nikoli več...
2603 VIII|            udarila nikoli več... Tako je pripovedovala Lucija, ali
2604 VIII|             Lucija, ali pripovedovala je nekako nemirno, razmišljeno,
2605 VIII|             stvari do konca, kakor da je bilo v tistem skritem svetu,
2606 VIII|              skritem svetu, v katerem je živela, nekaj skrivnostnega,
2607 VIII|          kadar ni bilo več luči in se je ovijala v tesnem objemu
2608 VIII|          telesa Tončkinega. In Tončke je bilo strah; kakšno življenje
2609 VIII|               strah; kakšno življenje je bilo tam! -- Zdelo se ji
2610 VIII|              bilo tam! -- Zdelo se ji je, kakor da je bila stopila
2611 VIII|              Zdelo se ji je, kakor da je bila stopila še za stopnico
2612 VIII|               in čelo na izprehodu se je časih pritisnila Lucija
2613 VIII|         pritisnila Lucija k nji in jo je poljubila na ustnice. Pri
2614 VIII|            bila oče in mati poleg, se je sklonila k nji, položila
2615 VIII|           sklonila k nji, položila ji je roko na stegno, stiskala
2616 VIII|           roko na stegno, stiskala se je k nji z nogami. Tončka je
2617 VIII|             je k nji z nogami. Tončka je čutila, da je bila Lucijina
2618 VIII|          nogami. Tončka je čutila, da je bila Lucijina ljubezen zmerom
2619 VIII|         pripovedovala več, vsa gorela je in trepetala, kadar sta
2620 VIII|          izpregovorila besede. Poleti je bilo, zunaj je sijalo žareče
2621 VIII|         besede. Poleti je bilo, zunaj je sijalo žareče sonce in Lucija
2622 VIII|         sijalo žareče sonce in Lucija je zagrnila okno. Objela je
2623 VIII|              je zagrnila okno. Objela je Tončko in je prosila: "Gorko
2624 VIII|             okno. Objela je Tončko in je prosila: "Gorko je, Tončka,
2625 VIII|          Tončko in je prosila: "Gorko je, Tončka, sleci se!" Tončki
2626 VIII|          Tončka, sleci se!" Tončki se je smilila, ker se je tresel
2627 VIII|          Tončki se je smilila, ker se je tresel njen glas in je bil
2628 VIII|             se je tresel njen glas in je bil tako plah. "Sama se
2629 VIII|            plah. "Sama se sleci, tako je lepše... da te vidim, kako
2630 VIII|          odpenjaš bluzo!" Tončki sami je bilo motno v glavi in roke
2631 VIII|              hotela, ali zasmejala se je. "Še čisto otroške so tvoje
2632 VIII|           bele kakor sneg!" Lucija se je sklonila in jo poljubila
2633 VIII|              jo poljubila na prsi, da je Tončko spreletelo. "Poljubi
2634 VIII|            mračilo zunaj. Tisti večer je bilo Tončki slabo in spala
2635 VIII|            bilo Tončki slabo in spala je nemirno... Potrkalo le nekoč,
2636 VIII|               so se duri in Lucija se je vsa prestrašila, ni mogla
2637 VIII|                ne pozdraviti. Govoril je plah zamolkel glas. "Prišla
2638 VIII|                  Čemu bi ti pravila?" je odgovorila Lucija z mirnim
2639 VIII|              mirnim glasom; minila jo je prva osuplost in vzdignila
2640 VIII|              osuplost in vzdignila se je v nji zlovoljnost, trda
2641 VIII|                trda odpornost. Marija je prosila in njen glas je
2642 VIII|               je prosila in njen glas je bil zmerom bolj boječ in
2643 VIII|           imela rada, Lucija, in lepo je bilo... Glej, še zmerom
2644 VIII|           tabo!" Vsa uboga in beraška je stala Marija pred njo; oblekla
2645 VIII|           Marija pred njo; oblekla se je bila koketno, da so vabili
2646 VIII|             kipeči udje, toda zdaj se je zdelo, da je razcapana ženska,
2647 VIII|             toda zdaj se je zdelo, da je razcapana ženska, ki prodaja
2648 VIII|            ljubim razen tebe. Hudo mi je bilo in zmerom sem mislila
2649 VIII|              mislila nate!" Tončka se je spomnila na ljudi, ki so
2650 VIII|              prav tako plah in proseč je bil njih glas in zasmilila
2651 VIII|               glas in zasmilila se ji je Marija. Ali Lucija je bila
2652 VIII|              ji je Marija. Ali Lucija je bila brezobzirna. "Saj imaš
2653 VIII|               več, nič več!" Govorila je glasneje in zlobno, kakor
2654 VIII|              zlobno, kakor oče, kadar je kričal: "Opravili ste! Marš!
2655 VIII|             Nikoli več!" -- Tončka se je zgrozila, od tistega trenotka
2656 VIII|                od tistega trenotka se je bala Lucije in ni ji bilo
2657 VIII|               v njenem objemu. Marija je šla počasi proti durim in
2658 VIII|            počasi proti durim in bilo je Tončki kakor da bi jo videla,
2659 VIII|              da bi jo videla, kako se je okrenila na pragu še enkrat
2660 VIII|          prosečim pogledom. "Morda se je samo šalila; zasmeje se
2661 VIII|               pohiti k meni!" Tako si je pač mislila. Ali Lucija
2662 VIII|               pač mislila. Ali Lucija je stala ob oknu in je gledala
2663 VIII|            Lucija je stala ob oknu in je gledala na cesto; počasi
2664 VIII|              zapirale duri... ~Minilo je poletje in jeseni so poslali
2665 VIII|         poslali Lucijo v inštitut. Ko je prišla o počitnicah domov,
2666 VIII|            prišla o počitnicah domov, je poljubila Tončko zelo hladno
2667 VIII|              brigala zanjo. Dobila si je pač v inštitutu novo prijateljico,
2668 VIII|       inštitutu novo prijateljico, ki je bila bolj vesela, bolj gibka
2669 VIII|                Bog ji blagoslovi!" si je mislila Tončka in nič ji
2670 VIII|             nič ji ni bilo žal. ~Tako je ostala sama in kakor prej
2671 VIII|             ostala sama in kakor prej je popótovala po izbah, po
2672 VIII|             po samotnem gozdu. Prišla je časih v očetovo sobo in
2673 VIII|               časih v očetovo sobo in je sedla na mehek stol; oče
2674 VIII|           sedla na mehek stol; oče se je ozrl nanjo in je ni videl,
2675 VIII|               oče se je ozrl nanjo in je ni videl, ni se zmenil zanjo.
2676 VIII|             ga ni ljubila; zdel se ji je čudovelik in strašen, njegovo
2677 VIII|            strašen, njegovo življenje je bilo polno skrivnosti, ki
2678 VIII|           polno skrivnosti, ki se jih je bala in ki so jo vabile,
2679 VIII|               velike in strašne. Bilo je kakor v gozdu: dviga se
2680 VIII|             črnega; ali so skale, ali je drevje, ki je okamenelo
2681 VIII|              skale, ali je drevje, ki je okamenelo in se ne gane
2682 VIII|               morejo drugam, zato ker je tam groza in noč... ~Z ljudmi,
2683 VIII|           ljudmi, hi so prihajali, se je razgovarjal časih oče dolgočasno,
2684 VIII|              tiho v sobi. Ali slišala je vsak glas, ki je prišel
2685 VIII|              slišala je vsak glas, ki je prišel iz srca; kadar je
2686 VIII|              je prišel iz srca; kadar je vzkriknilo zlovoljno, kadar
2687 VIII|           vzkriknilo zlovoljno, kadar je prosilo in tudi kadar se
2688 VIII|              prosilo in tudi kadar se je smejalo s prešernim in umazanim
2689 VIII|               umazanim smehom. Prišla je ženska nekoč in je prosila
2690 VIII|             Prišla je ženska nekoč in je prosila za moža, pisarja,
2691 VIII|          prosila za moža, pisarja, ki je bil pijanec. Oče se je smejal
2692 VIII|             ki je bil pijanec. Oče se je smejal in njegov smeh je
2693 VIII|              je smejal in njegov smeh je bil trd in ostuden. Čutila
2694 VIII|            bil trd in ostuden. Čutila je Tončka, da se je ženska
2695 VIII|               Čutila je Tončka, da se je ženska vsa prestrašila,
2696 VIII|            dasi ni bilo glasu. Oče se je smejal še zmerom in govoril
2697 VIII|           smejal še zmerom in govoril je tišje. Nato je umolknil
2698 VIII|             in govoril je tišje. Nato je umolknil in tudi ženska
2699 VIII|               umolknil in tudi ženska je molčala; tiho je bilo, da
2700 VIII|               ženska je molčala; tiho je bilo, da se je čulo težko
2701 VIII|          molčala; tiho je bilo, da se je čulo težko sopenje in Tončke
2702 VIII|               težko sopenje in Tončke je bilo strah. Ženska je odšla
2703 VIII|          Tončke je bilo strah. Ženska je odšla tiho, oče pa je dejal: "
2704 VIII|          Ženska je odšla tiho, oče pa je dejal: "No, dobro je!" in
2705 VIII|               pa je dejal: "No, dobro je!" in je zaprl duri za njo.
2706 VIII|             dejal: "No, dobro je!" in je zaprl duri za njo. Tedaj
2707 VIII|              zaprl duri za njo. Tedaj je pač ugledal Tončko in jo
2708 VIII|              pač ugledal Tončko in jo je ogovoril osorno: "Kaj pa
2709 VIII|          razgovarjala prijazno. Kadar je bila mati sama, je hodila
2710 VIII|              Kadar je bila mati sama, je hodila s težkimi koraki
2711 VIII|             težkimi koraki po sobi in je vzdihovala s smešnojokavim
2712 VIII|          glava! Moja glava!" In nekoč je stopila k Tončki, stresla
2713 VIII|          stopila k Tončki, stresla jo je in je kričala: "Tvoj oče
2714 VIII|              Tončki, stresla jo je in je kričala: "Tvoj oče je lump!
2715 VIII|              in je kričala: "Tvoj oče je lump! Lump! Lump!" -- Zajokala
2716 VIII|              Lump! Lump!" -- Zajokala je in je pozabila, da je Tončka
2717 VIII|              Lump!" -- Zajokala je in je pozabila, da je Tončka otrok
2718 VIII|        Zajokala je in je pozabila, da je Tončka otrok in je tožila: "
2719 VIII|       pozabila, da je Tončka otrok in je tožila: "Za en mesec samo
2720 VIII|          tožila: "Za en mesec samo me je vzel; za zmerom moj denar...
2721 VIII|               dekla... Vpričo mene se je bil polastil druge... smejal
2722 VIII|           polastil druge... smejal se je in jo je vrgel na zofo...
2723 VIII|           druge... smejal se je in jo je vrgel na zofo... Vse ima,
2724 VIII|             Lump! Lump!" -- In Tončka je slišala nekoč, ko sta govorila
2725 VIII|           govorila v sosednji sobi in je dejal oče veselo: "Čemu
2726 VIII|        šestnajstleten pobič!" -- Mati je zaloputnila duri in oče
2727 VIII|            zaloputnila duri in oče se je smejal... ~Prihajal je v
2728 VIII|             se je smejal... ~Prihajal je v goste očetov prijatelj.
2729 VIII|            goste očetov prijatelj. Ko je prišel prvikrat, je ugledal
2730 VIII|                Ko je prišel prvikrat, je ugledal Tončko; stopil je
2731 VIII|             je ugledal Tončko; stopil je k nji in jo je pogladil
2732 VIII|         Tončko; stopil je k nji in jo je pogladil po licih; njegova
2733 VIII|       pogladil po licih; njegova roka je bila gladka in mrzla kakor
2734 VIII|              riba. "Tončka, ubožica!" je dejal, ali tudi glas mu
2735 VIII|               dejal, ali tudi glas mu je bil gladek, spolzek kakor
2736 VIII|           spolzek kakor riba. In nato je prihajal pogostokrat, tudi
2737 VIII|              ni bilo doma. Posadil si je časih Tončko v naročje,
2738 VIII|          Tončko v naročje, ali Tončki je bil zoprn, streslo jo je,
2739 VIII|              je bil zoprn, streslo jo je, kadar je začutila njegovo
2740 VIII|           zoprn, streslo jo je, kadar je začutila njegovo gladko
2741 VIII|          gladko in mrzlo roko. Šinila je nekoč s prsti preko njegovega
2742 VIII|          njegovega obraza in spoznala je, da mu je obraz kakor roka
2743 VIII|          obraza in spoznala je, da mu je obraz kakor roka in kakor
2744 VIII|              ostudnogladek... Tako se je zgodilo, ko je bilo tiho
2745 VIII|                Tako se je zgodilo, ko je bilo tiho v sobi, da jo
2746 VIII|               bilo tiho v sobi, da jo je objel in jo pritisnil k
2747 VIII|              ni mogla geniti. Jecljal je in iz njegovih ust ji je
2748 VIII|              je in iz njegovih ust ji je padla gnusna kaplja na lice. "
2749 VIII|             Tončka!... Tončka!"... Ko je šel, je vsa trepetala od
2750 VIII|                Tončka!"... Ko je šel, je vsa trepetala od sramú in
2751 VIII|               od sramú in od groze in je legla na posteljo... Prihajal
2752 VIII|               na posteljo... Prihajal je še zmerom, dan za dnem,
2753 VIII|              ni si upala klicati. Bil je zmerom bolj strašen, vso
2754 VIII|               bolj strašen, vso si jo je osvojil in ubogala je, kakor
2755 VIII|              jo je osvojil in ubogala je, kakor je hotel. Lica so
2756 VIII|          osvojil in ubogala je, kakor je hotel. Lica so ji upadala
2757 VIII|           Lica so ji upadala in spala je nemirno; prestrašila se
2758 VIII|               nemirno; prestrašila se je mnogokrat, vzbudila se je
2759 VIII|             je mnogokrat, vzbudila se je nenadoma in slabo ji je
2760 VIII|               je nenadoma in slabo ji je bilo... ~Prišlo je hrupno
2761 VIII|           slabo ji je bilo... ~Prišlo je hrupno in silno, kakor velik
2762 VIII|             kakor velik vihar in bilo je, kakor da se je zamajal
2763 VIII|               in bilo je, kakor da se je zamajal strop in da se je
2764 VIII|             je zamajal strop in da se je zazibala vsa hiša. Oče je
2765 VIII|             je zazibala vsa hiša. Oče je udaril starca s pestjó,
2766 VIII|           starca s pestjó, zgrabil ga je bil pač trdo in težki koraki
2767 VIII|             durim. "Lump! Lump!" Nato je stopil k Tončki in jo je
2768 VIII|              je stopil k Tončki in jo je sunil v kot; postal je sredi
2769 VIII|             jo je sunil v kot; postal je sredi izbe, nato šel molčé
2770 VIII|               nato šel molčé in zaprl je duri mirno za sabo, kakor
2771 VIII|               prišli tuji ljudjé; oče je govoril z njimi v svoji
2772 VIII|            njimi v svoji sobi, kričal je in potem je bilo vse tiho.
2773 VIII|              sobi, kričal je in potem je bilo vse tiho. Mati je prišla
2774 VIII|          potem je bilo vse tiho. Mati je prišla s hitrimi koraki
2775 VIII|          hitrimi koraki v izbo, sopla je vzburjena. "Naj se zgodi
2776 VIII|              Naj se zgodi karkoli! To je bilo plačilo -- dovolj ima!...
2777 VIII|               dovolj ima!... Tvoj oče je v kletki, Tončka, v kletki!
2778 VIII|            Tončka, v kletki! Kakor mi je Bog priča, da pride v kletko!"...
2779 VIII|              kletko!"... Zasmejala se je nenaravno, hripavo, in je
2780 VIII|             je nenaravno, hripavo, in je šla... Tončka ni razumela,
2781 VIII|            Tončka ni razumela, živela je kakor v viharju sredi gozda.
2782 VIII|               odpeljali; poslovila se je brez žalosti in vesela je
2783 VIII|             je brez žalosti in vesela je bila, ko je drdral voz po
2784 VIII|         žalosti in vesela je bila, ko je drdral voz po kamenitem
2785 VIII|              v tiste kraje, zakaj voz je drdral neprestano, dolga
2786 VIII|              drdral neprestano, dolga je bila pot in daleč je bil
2787 VIII|            dolga je bila pot in daleč je bil že dom z vso temno in
2788 VIII|          temno in zaduhlo grozo... Ko je prišla, so jo pozdravili
2789 VIII|             materinske roke in vedela je, da je bil čist in ljubezniv
2790 VIII|      materinske roke in vedela je, da je bil čist in ljubezniv obraz,
2791 VIII|             in ljubezniv obraz, ki se je nagnil k nji, tako čist
2792 VIII|             ljubezniv kakor sonce, ki je sijalo tam blizu in kakor
2793 VIII|              in kakor zvonovi, ki jih je slišala časih od daleč in
2794 VIII|              ki so jo vabili... Daleč je bil dom. -- ~Nagnila je
2795 VIII|               je bil dom. -- ~Nagnila je glavo in se ni branila,
2796 VIII|            glavo in se ni branila, ko je začula gladki glas, ki jo
2797 VIII|             začula gladki glas, ki jo je vabil domov; tako kakor
2798 VIII|           gozd, grozi naproti. ~"Lepo je zdaj doma!" je dejal oče. "
2799 VIII|        naproti. ~"Lepo je zdaj doma!" je dejal oče. "In ne spodobi
2800 VIII|               učitelja in tudi Lucija je zdaj doma. Ali nisi nič
2801 VIII|          vesela?" ~"Vesela sem, oče!" je odgovorila Tončka, njen
2802 VIII|       odgovorila Tončka, njen glas pa je bil kakor krik kanarčka,
2803 VIII|               kakor krik kanarčka, ki je bil butil ob okno in padel
2804 VIII|              na polico ter umrl. ~Šla je, med durmi pa se je okrenila.
2805 VIII|               Šla je, med durmi pa se je okrenila. In tedaj so bile
2806 VIII|              in polne groze. ~Tako se je vrnila Tončka v življenje.
2807 VIII|         Tončka v življenje. Vrnila se je v dolino; na gori pa je
2808 VIII|               je v dolino; na gori pa je sijala pomlad, lepa kakor
2809 IX  |                             IX ~Zunaj je sijala pomlad, lepa kakor
2810 IX  |             kakor še nikoli. Vsa soba je bila polna sonca, vsa srca
2811 IX  |                skoro nerazumljivo, se je vzdignilo k jasnemu cilju
2812 IX  |       vzdignilo k jasnemu cilju in ga je dosegalo. ~Vstala je časih
2813 IX  |               ga je dosegalo. ~Vstala je časih Malči v postelji,
2814 IX  |         opirale ob blazino in gledala je skozi okno. Tam gori se
2815 IX  |               skozi okno. Tam gori se je svetil košček sinjega neba;
2816 IX  |             sinjega neba; zdelo se ji je, da je blizu, tako blizu,
2817 IX  |              neba; zdelo se ji je, da je blizu, tako blizu, da bi
2818 IX  |              skoro doteknila; gledalo je veselo dol, nji naravnost
2819 IX  |           naravnost v oči, smejalo se je in je vabilo... ~Jeseni
2820 IX  |               v oči, smejalo se je in je vabilo... ~Jeseni je bilo,
2821 IX  |               in je vabilo... ~Jeseni je bilo, ko je prišla Malči,
2822 IX  |         vabilo... ~Jeseni je bilo, ko je prišla Malči, takrat še
2823 IX  |            zima vmes, dolgo življenje je bilo. Njen obraz se je spremenil
2824 IX  |      življenje je bilo. Njen obraz se je spremenil popolnoma; bel
2825 IX  |              spremenil popolnoma; bel je bil kakor prej in droben,
2826 IX  |          kakor gledajo oči starca, ki je opravil z življenjem...
2827 IX  |           življenjem... Spreletelo jo je bilo prvi večer in zajokala
2828 IX  |           bilo prvi večer in zajokala je; zdaj je bil daleč tisti
2829 IX  |            večer in zajokala je; zdaj je bil daleč tisti večer in
2830 IX  |               tisti večer in vse, kar je bilo pred njim. ~Prihajala
2831 IX  |            bilo pred njim. ~Prihajala je mati in je prinašala darov;
2832 IX  |           njim. ~Prihajala je mati in je prinašala darov; Malči pa
2833 IX  |          prinašala darov; Malči pa se je zdelo, da prihaja mati iz
2834 IX  |              drugega sveta; videla jo je kakor skozi motno zagrinjalo,
2835 IX  |        zagrinjalo, ubogo romarico, ki je prinašala darov. In mati
2836 IX  |              prinašala darov. In mati je pripovedovala o domu, o
2837 IX  |              daljnodaljnem svetu; kar je pripovedovala, je bilo žalostno
2838 IX  |          svetu; kar je pripovedovala, je bilo žalostno in malenkostno
2839 IX  |              poslušala pazljivo in se je samo časih nasmehnila, kakor
2840 IX  |            kakor iz sočutja. Komaj se je zavedala, da je bilo to
2841 IX  |              Komaj se je zavedala, da je bilo to sočutje; prijela
2842 IX  |              bilo to sočutje; prijela je časih mater za roko in jo
2843 IX  |             časih mater za roko in jo je stisnila v obe svoji tenki
2844 IX  |              tenki koščeni roki in jo je privila k sebi -- ubogo,
2845 IX  |                delavsko roko. Nato jo je izpustila, ni se zavedla
2846 IX  |              ne sočutja, ne matere in je gledala skozi okno, kjer
2847 IX  |              gledala skozi okno, kjer je sijalo sonce in je vabilo... ~
2848 IX  |               kjer je sijalo sonce in je vabilo... ~Njeno telo je
2849 IX  |              je vabilo... ~Njeno telo je bilo že čisto skopnelo.
2850 IX  |           kosti na nogah, na hrbtu se je širila bolezen po vsem telesu.
2851 IX  |           ranjena tudi ledja. Nato se je naselila bolezen v pljuča
2852 IX  |              so pokale, v kotih pa se je nabirala penasta vlaga. ~"
2853 IX  |               Ali zelo trpiš, Malči?" je izpraševala mati in solze
2854 IX  |          tekle po licih. ~Malči pa se je začudila; samo malo se je
2855 IX  |             je začudila; samo malo se je nasmehnila in je stresla
2856 IX  |              malo se je nasmehnila in je stresla z glavo, zato ker
2857 IX  |               so jo ščegetali. Videla je mater in je mislila, čemu
2858 IX  |         ščegetali. Videla je mater in je mislila, čemu ji pač teko
2859 IX  |             zaradi nje tekó!... ~Mati je jokala, ali Malči ni bila
2860 IX  |       žalostna in tudi trpela ni. Kaj je bilo trpljenje? Tam daleč
2861 IX  |             bilo trpljenje? Tam daleč je, zunaj, globoko iz doline
2862 IX  |              doline šumí. Zavzdihnila je časih, ko se je okrenila
2863 IX  |           Zavzdihnila je časih, ko se je okrenila na postelji, toda
2864 IX  |            tudi čutila ga ni. Okusila je trpljenje poslednjikrat,
2865 IX  |           trpljenje poslednjikrat, ko je umrl kanarček. Ubogi kanarček,
2866 IX  |       kanarček. Ubogi kanarček, ki ga je ubilo življenje... ~Zatisnila
2867 IX  |               življenje... ~Zatisnila je nekoč oči; ni bila zaspana,
2868 IX  |               se ji ni hotelo. Prišla je mati; Malči je slišala njene
2869 IX  |         hotelo. Prišla je mati; Malči je slišala njene korake, toda
2870 IX  |         trepalnic ni vzdignila. In ko je stopila mati k postelji,
2871 IX  |              stopila mati k postelji, je zajokala na glas. "Malči!
2872 IX  |           Zakaj pač joka mati? Odprla je počasi oči, nasmehnila se
2873 IX  |             počasi oči, nasmehnila se je in je iztegnila roko. "Ali
2874 IX  |              oči, nasmehnila se je in je iztegnila roko. "Ali me
2875 IX  |               se poznaš, Malči?" Kako je mati otroška! Kakor obraz
2876 IX  |           otroška! Kakor obraz otroka je njen obraz, ves solzen in
2877 IX  |               sama ni vedela, kako se je zgodilo, -- spet so se zatisnile
2878 IX  |              dolge temne vejice. Mati je klečala poleg postelje,
2879 IX  |              poleg postelje, skrivala je obraz v rjuho in je jokala.
2880 IX  |          skrivala je obraz v rjuho in je jokala. Tedaj pa je prišel
2881 IX  |          rjuho in je jokala. Tedaj pa je prišel duhovnik, Malči ga
2882 IX  |             prišel duhovnik, Malči ga je spoznala po težki kmečki
2883 IX  |             po težki kmečki hoji, ker je nosil z žeblji podkovane
2884 IX  |                Ni ga imela rada; dolg je bil in suh, tudi obraz mu
2885 IX  |             bil in suh, tudi obraz mu je bil dolg in suh in nos je
2886 IX  |             je bil dolg in suh in nos je štrlel kakor kljun. "Ne
2887 IX  |      življenje -- ni življenje. Svetu je v nadlego in sebi..." Malči
2888 IX  |             nadlego in sebi..." Malči je poslušala in se smejala
2889 IX  |              in razumljivi. Iz doline je govorilo, tako resno in
2890 IX  |           Govorili so o smrti in tako je tudi Malči mislila nanjo.
2891 IX  |               mislila nanjo. Kmalu ko je bila prišla, jo je ugledala
2892 IX  |           Kmalu ko je bila prišla, jo je ugledala in se je hitro
2893 IX  |          prišla, jo je ugledala in se je hitro navadila nanjo, kakor
2894 IX  |   prijateljico, na sosedo. Da, v sobi je bila, stara spoštljiva mamca,
2895 IX  |              spoštljiva mamca, hodila je tiho kakor sestra Cecilija,
2896 IX  |              sestra Cecilija, stopila je k tej, k oni postelji in
2897 IX  |              oni postelji in prijazen je bil njen obraz. Sedela je
2898 IX  |             je bil njen obraz. Sedela je ponoči v kotu, na nizkem
2899 IX  |              nizkem stolu, preštevala je jagode na molku in je dremala...
2900 IX  |      preštevala je jagode na molku in je dremala... Vse so vedele,
2901 IX  |          dremala... Vse so vedele, da je v sobi in se niso zmenile
2902 IX  |           malokdaj o nji, zato ker se je niso ne bale in je tudi
2903 IX  |             ker se je niso ne bale in je tudi ljubile niso. Tu je
2904 IX  |              je tudi ljubile niso. Tu je bila, kakor miza sredi sobe,
2905 IX  |           jaslicami... ~Samo nekoč se je prestrašila Malči; bilo
2906 IX  |               prestrašila Malči; bilo je pozimi, ko so bila njena
2907 IX  |               sestra Cecilija in mati je bila vsa vesela, zato ker
2908 IX  |             bila vsa vesela, zato ker je bila kaplja krvi v Malčinih
2909 IX  |              Malčinih licih. In tedaj je dejala sestra Cecilija: "
2910 IX  |           dejala sestra Cecilija: "Še je mogoče, da se obrne na boljše
2911 IX  |             spómlad ven..." Malči, ki je sedela, se je naslonila
2912 IX  |               Malči, ki je sedela, se je naslonila na vzglavje, tako
2913 IX  |         Takrat ni vedela Malči, če se je bila vzburila od strahu
2914 IX  |               od veselja. Toda ponoči je začutila rane, tipala se
2915 IX  |              začutila rane, tipala se je po ubogem telesu in je jokala...
2916 IX  |             se je po ubogem telesu in je jokala... Ob tistem času
2917 IX  |              jokala... Ob tistem času je bil obraz smrti bolj tuj
2918 IX  |             še prijazna starka, ki se je bila udomačila v sobi --
2919 IX  |            sobi -- ali tisti večer jo je poklicala. Žalostna je bila
2920 IX  |             jo je poklicala. Žalostna je bila in ni razumela in tudi
2921 IX  |              odkod žalost... ~Zdaj pa je razumela vse, njene misli,
2922 IX  |             naravnost proti cilju, ki je bil določen od nekdaj in
2923 IX  |            določen od nekdaj in ki ga je od nekdaj slutila. Tako
2924 IX  |            kakor roža v gorki sobi se je razcvetela njena duša, ko
2925 IX  |      poganjali. ~Otročje in nerazumno je upala nekoč na "drugo življenje",
2926 IX  |              na "drugo življenje", ki je pravila mati o njem, da
2927 IX  |               pravila mati o njem, da je nekjé in da pride nenadoma, "
2928 IX  |                 Ali ni ga bilo, minil je Božič, minila je Velika
2929 IX  |                minil je Božič, minila je Velika noč, mati je sedela
2930 IX  |            minila je Velika noč, mati je sedela pred svetilko, globoko
2931 IX  |            globoko sklonjena, in skrb je rezala v obraz. Nerazumno
2932 IX  |             rezala v obraz. Nerazumno je bilo tisto upanje, upanje
2933 IX  |             lepe ravne ceste. Slutnja je bilo to upanje, nemirno
2934 IX  |               pričakovanju... Tako ga je čutila Malči, dokler se
2935 IX  |              roža v topli sobi. ~Zdaj je odprla oči in se je ozrla
2936 IX  |              Zdaj je odprla oči in se je ozrla na nebo, ki je vabilo
2937 IX  |               se je ozrla na nebo, ki je vabilo in se je nasmehnila... ~
2938 IX  |              nebo, ki je vabilo in se je nasmehnila... ~Zunaj je
2939 IX  |               je nasmehnila... ~Zunaj je bila pomlad, lepa kakor
2940 IX  |                Gledale so na nebo, ki je sijalo jasno in toplo, na
2941 IX  |                na veselo sonce, ki se je smejalo in je hodilo skozi
2942 IX  |            sonce, ki se je smejalo in je hodilo skozi okno v vas,
2943 IX  |       pripovedovale in v teh povestih je bilo toliko zmagoslavnega
2944 IX  |            drugo življenje. Mnogo jih je bilo že lani tam in pripovedovale
2945 IX  |            vozove; že vriska vlak, že je zaropotalo, stresel se je
2946 IX  |             je zaropotalo, stresel se je voz... Zbogom, mesto, zbogom,
2947 IX  |           fabriških dimnikov -- mesto je bilo in ni ga več, pogreznilo
2948 IX  |              ni ga več, pogreznilo se je. In zdaj polja in travniki
2949 IX  |              Sonce, sonce, sonce! Kje je tisto sonce, ki je sijalo
2950 IX  |                Kje je tisto sonce, ki je sijalo tam doli? Ni ga več,
2951 IX  |                Ni ga več, samo upanje je bilo, samo slutnja! In tu
2952 IX  |             bilo, samo slutnja! In tu je sonce, razgrnilo je svoje
2953 IX  |             In tu je sonce, razgrnilo je svoje kraljevsko bogastvo
2954 IX  |              prostrani zemlji. Visoko je in neizmerno, vse je potopljeno
2955 IX  |           Visoko je in neizmerno, vse je potopljeno v njem... Tako
2956 IX  |             potopljeno v njem... Tako je poplačal Bog trdno vero... ~
2957 IX  |            Bog trdno vero... ~In vera je bila zmerom nemirnejša,
2958 IX  |                Na pot, na pot!... Tam je vsa pokrajina neskončen
2959 IX  |            gre mimo in sliši sanje in je srečen, v soncu in sanjah
2960 IX  |             in se užigajo... ~V srcih je bila trdna vera, ki je čakala
2961 IX  |          srcih je bila trdna vera, ki je čakala uresničenja. Kadar
2962 IX  |             pravljice poletni dom, ki je bil pod resničnim soncem,
2963 IX  |          visela zlata jabolka, srebrn je bil pesek na tihih stezah,
2964 IX  |            tam, lepi in mladi; v grmu je sedel pritlikavec z veliko
2965 IX  |              veliko kučmo na glavi in je njuhal tobak. Podile so
2966 IX  |               so se po travniku, kjer je segala mehka trava do kolen,
2967 IX  |               se in so se smejale, da je segal zvonki smeh do neba,
2968 IX  |             zvonki smeh do neba, kjer je sedela sestra Cecilija na
2969 IX  |               nizkem zlatem stolcu in je pletla nogavice, gledala
2970 IX  |               smehljala; za plotom pa je stala gospa grofica in je
2971 IX  |             je stala gospa grofica in je prosila, da bi ji odprle
2972 IX  |              ji odprle duri; njen nos je bil zelo čuden, osoljeni
2973 IX  |             presti podoben; in Lojzka je stopila tja -- "Hvaljen
2974 IX  |           bodi Jezus Kristus!" -- ter je odrezala presto... ~Malči
2975 IX  |             odrezala presto... ~Malči je poslušala nekoč, ko so se
2976 IX  |               bilo takega sonca kakor je letos. Zunaj je pač že vse
2977 IX  |           sonca kakor je letos. Zunaj je pač že vse zeleno, vse že
2978 IX  |             umrje, pojdemo." -- Malči je prašala zjutraj sestro Cecilijo: "
2979 IX  |                Seveda pojdeš!" ~In ko je sijalo sonce tako veselo
2980 IX  |              tako veselo in toplo, se je ozrla Malči po sobi in je
2981 IX  |             je ozrla Malči po sobi in je videla vse oči uprte váse.
2982 IX  |           ustnice, poslušale so, kako je sopla. In vse oči so jo
2983 IX  |             Malči, umri!" Zakaj zunaj je sijalo sonce in je vabilo,
2984 IX  |              zunaj je sijalo sonce in je vabilo, vsa srca so se dvigala
2985 IX  |               njimi, niti za trenotek je ni obšel strah. Tudi njena
2986 IX  |          obšel strah. Tudi njena vera je bila trdna, vera v drug
2987 IX  |              življenje in tudi nji se je mudilo tja, kjer sije resnično
2988 IX  |           kjer sije resnično sonce in je vsa pokrajina neizmeren
2989 IX  |            neizmeren vrt... ~Komaj se je že danilo, je zašumelo skrivnostno
2990 IX  |                Komaj se je že danilo, je zašumelo skrivnostno po
2991 IX  |              hitro, prazniško veselje je bilo na vseh obrazih. Tudi
2992 IX  |           vseh obrazih. Tudi Malči se je prebudila, vzdignile so
2993 IX  |           malo trepalnice in ozrla se je po sobi. "Zdaj pač pojdemo!"
2994 IX  |                 Zdaj pač pojdemo!" si je mislila. Sestra Cecilija
2995 IX  |              mislila. Sestra Cecilija je hodila tiho, po prstih;
2996 IX  |              tiho, po prstih; stopila je k postelji in se je sklonila,
2997 IX  |           stopila je k postelji in se je sklonila, toda videla ni,
2998 IX  |       sklonila, toda videla ni, da se je Malči prebudila. Pogladila
2999 IX  |               prebudila. Pogladila jo je po čelu, obrisala ji je
3000 IX  |               je po čelu, obrisala ji je z robcem pot in ji je potegnila